Gledamo
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 23 glasov Ocenite to novico!
Trije plakati pred mestom
Če mislite, da bo Mildredin upravičeni, besni j'acusse - "Posiljena medtem, ko je umirala, pa še vedno nobenih aretacij. Zakaj, načelnik, Willoughby?" - podžgal prebivalce Ebinnga k združenemu klicu po pravici, ste napačno precenili situacijo. Mildred bo morala svojo bitko izbojevati sama. Foto: IMDb
Trije plakati pred mestom
Nič manj sijajen kot McDormandova ni Woody Harrelson, ki služi za protiutež protagonistkini brezkompromisni želji po maščevanju. Foto: IMDb
Trije plakati pred mestom
Dixon je nedorasel, postavljaški nasilnež, ki bi rad svojo vdanost načelniku Willoughbyju izkazal na vsakem koraku. Postopoma se izkaže, da za svojo grobo zunanjostjo, tako kot večina likov v filmu, skriva globoko ranljivost. Foto: IMDb
Trije plakati pred mestom
Mildred je v svojem kombinezonu nekakšna parafraza wayneovskega, eastwoodovskega prototipa kavboja na Divjem zahodu, kavboja, ki ne bo odnehal, dokler ne pokonča vseh banditov. Foto: IMDb

Liffe: Trije plakati pred mestom

Plakatna afera na ameriškem jugu
18. november 2017 ob 12:27
Ljubljana - MMC RTV SLO

Trije plakati pred mestom so na prvi pogled tiste vrste "navdihujoči" film o osebnostni rasti in spravi, s kakršnimi nas Hollywood vsako leto pita v odštevanju do oskarjev. A ne pustite se zapeljati vnaprejšnjemu cinizmu: Irec Martin McDonagh je s perspektive avtsajderja posnel izjemen portret ameriškega delavskega razreda in tragično parabolo o absolutnem zlu.

Martin McDonagh - oba njegova prejšnja filma, komični kriminalki Morilca na kolektivca (In Bruges) ter Sedem psihopatov in shihtzu (Seven Psychopaths), smo lahko videli tudi pri nas - je med drugim plodovit dramatik, kar v Treh plakatih pred mestom pride še posebej do izraza: učinkovita ekspozicija, dramska struktura in fantastični monologi, ki dobijo dovolj prostora, da zadihajo in se gledalcu dokončno usedejo v srce.

Trije plakati pred mestom na brata Coen ne spominjajo samo zato, ker je protagonistka filma njuna muza Frances McDormand; McDonagha s slavnim tandemom povezuje tudi nenadkriljiv črni humor, ki izvabi smeh tudi v najbolj brezupnih situacijah. Kljub temu pa je treba povedati, da Trije plakati pred mestom premorejo neskončno več humanizma in upanja kot pogosto nihilistični svetovi bratov Coen.

Novi McDonaghov celovečerec, zmagovalec letošnjega festivala v Torontu, prerašča okvire ameriškega juga in se na skoraj mitološki ravni spopada s težkimi vprašanji krivde, odpuščanja, nasilja in jeze. Mildred Hayes (Frances McDormand) prebiva na koncu odmaknjene ceste v zakotju Missourija; edini kažipot do njene hiše so trije ogromni panoji za plakate, na katerih nihče ne oglašuje že od sredine osemdesetih naprej. Mildred nekega dne vkoraka v oglaševalsko agencijo v mestu in vse tri panoje najame za leto dni. Na njih v šestmetrskih črkah na krvavo rdečem ozadju izpiše poziv in obtožbo lokalnega načelnika policije - njena hčerka je bila brutalno posiljena in umorjena pred sedmimi meseci, oblastem pa ni uspelo od takrat še nikogar aretirati.

Mildred je še vedno globoko zavita v žalovanje za hčerko, a obenem je tudi frustrirana in jezna; njen plakatni poziv načelniku Willoughbyju (Woody Harrelson) ni osebni napad nanj, čeprav ga bodo številni meščani razumeli točno tako. Kleč je namreč v tem, da je Willoughby hudo bolan, in vsi bi najraje videli, da bi mu Mildred izkazala malce "pietete" in ga pustila pri miru. "Vsi te podpiramo v zvezi z Angelo," dahne lokalni župnik. "Nihče pa te ne podpira v zvezi s tem." Beri: vsi so pripravljeni žalovati z njo, nihče pa se ni pripravljen pogovarjati o odgovornosti. Mildred se v očeh mesta iz predmeta pomilovanja kmalu spremeni v moteči element, ki ga je treba zatreti - vprašanje plakatov samih je kar naenkrat pomembnejše od vprašanja, ki ga plakati zastavljajo. A v resnici ne gre za to, da bi kdo dvomil o načelnikovi dobrosrčnosti ali čistih namenih - Mildred zahteva le, naj najde morilca njene hčerke, če je mogoče, preden njega samega pobere bolezen.

To, da je pred nami zgodba o ženski, ki se skuša brezkompromisno soočiti z moško nekompetentnostjo, je ob trenutnem vzdušju v Hollywoodu samo še dodatno pomenljiva in ironična pomenska plast zgodbe.

Skrajno inteligenten obrat scenarija je prav v tem, da film v resnici ne preizprašuje vesti načelnika Willoughbyja, pravzaprav več kot solidnega možaka - pod drobnogledom se znajde butasti policist Jason Dixon (Sam Rockwell). Dixona bi lahko odpisali kot neškodljivega, topoumnega cepca, a je na njem očitno nekaj bolj zloveščega - že precej na začetku izvemo, da je v priporu mučil nekega temnopoltega osumljenca. In prav Dixon se izriše kot osrednji antagonist, osrednje vprašanje zgodbe pa ni tisto na plakatih ("Zakaj ni bilo še nobenih aretacij, načelnik Willoughby?"), ampak vprašanje, ali lahko Mildred in Dixon najdeta skupni jezik, preden drug drugega v besu pokončata.

Trije plakati pred mestom so inteligenten film, vulgaren in pronicljiv, duhovit v enaki meri kot tragičen. Čisto vsi igralci so v svojih vlogah izjemni, na razpolago imajo pa nekaj najbistroumnejših dialogov, kar smo jih z velikega platna slišali v zadnjih letih. Frances McDormand je navdihujoča: človek bi najraje na glas ploskal, kadar s srepečim pogledom verbalno zmrcvari vsakogar, ki ji stoji na poti (in še nekaj ljudi, ki si njene jeze ne zaslužijo). Na tihem si najbrž vsi želimo, da bi imeli njeno retorično gibkost, kadar je treba koga postaviti na njegovo mesto. Mildredino globoko vsajeno nezaupanje do mož v modrem se precej jasno umešča v kontekst širše ameriške družbe, v kateri obstajata dva pravosodna sistema za dve "kategoriji" državljanov. Nič manj sijajen kot McDormandova ni Woody Harrelson, ki služi za protiutež protagonistkini brezkompromisni želji po maščevanju.

Pot do odpuščanja v Ebbingu v Missouriju ni premočrtna ali lahka; prav tako ne ponuja enega samega, lično zapakiranega odgovora. Tudi po tem, ko oba protagonista naredita ogromne korake proti spravi in razumevanju bližnjega, sta "nagrajena", v najboljšem primeru, z matpoložajem in odprtim koncem. Se bo krog uničenja in besa nadaljeval ali pa je odpuščanje lahko dovolj velik katalizator za nov začetek? Katarze gledalcu ne prinese takšna ali drugačna razrešitev "plakatne afere", pač pa subtilna, a nezgrešljiva sprememba v tonu pripovedi. Krvaveče rane in neobvladovana jeza prvega dejanja se proti koncu preoblikujejo v umirjeno refleksijo. Odpuščanje, nam sugerira McDonagh, se skriva v majhnih dejanjih dobrote in razumevanja, ki jih izkažemo bližnjemu.

Ocena: 5; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Cactuspower
# 18.11.2017 ob 15:59
Super film, odlična recenzija!
Le Courage
# 18.11.2017 ob 16:50
Izjemen film, brez vprašanja zaenkrat najboljši izmed letošnjih filmov, ki sem jih zaenkrat videl. :)
Snežinkica
# 20.11.2017 ob 11:53
Samo eno vprašanje, kdaj pride film na redni spored?
Filmske recenzije
link
Filmska recenzija: Tomb Raider
10
19. marec 2018 ob 18:16 Že kar precej oddaljenega leta 2001 se je v čevlje Lare Croft, ali bolje rečeno v njene mične obline, vživela seksapilna Angelina Jolie in kljub mlačnemu kritiškemu sprejemu dovolj navdušila ...
Več novic ...
Kazalo