Odgovornost za škandale v povezavi s pedofilskimi škandali, ki so v zadnjih letih pretresli Katoliško cerkev, seže navzgor vse do Vatikana in (zdaj že nekdanjega) papeža Benedikta XVI. - Alex Gibney, eden izmed vodilnih sodobnih ameriških dokumentalistov, s svojim najnovejšim filmom Mea maxima culpa: molk v božji hiši ne trdi nič manj kot to. Mirno lahko zapišemo, da je ogled filma, ki noče biti obsodba vere, ampak le institucije, ki se je razglasila za njeno varuhinjo, obvezen. Po premieri v okviru Festivala dokumentarnega filma ga v teh dneh lahko ujamete na rednem sporedu Kinodvora.

Svojo metodično, pedantno in srh vzbujajočo obsodbo Katoliške cerkve Gibney gradi okrog primera karizmatičnega očeta Lawrencea Murphyja, ki je med letoma 1950 in 1974, času svojega službovanja na katoliški šoli za gluhe v Winsconsinu, sistematično zlorabljal svoje varovance (še najraje tiste, katerih starši niso poznali znakovnega jezika in jim o zlorabah niso mogli pripovedovati ...).

Med Murphyjevimi žrtvami - bilo naj bi jih več kot 200 - so se znašli tudi štirje gluhonemi fantje, ki so sklenili povzdigniti glas: z deljenjem letakov in pisanjem pisem so sprožili prvi znani primer javnega protesta proti duhovniški pedofiliji v ZDA - in to leta 1973, ko je bila obtožba duhovnika še nekaj tako nezamisljivega, kot bi skušal greha okriviti samega Boga. Film prek etap njihove tridesetletne bitke pokaže zlorabe in sistematično prikrivanje teh zlorab, ki je doseglo neverjetne razsežnosti. (Izvemo na primer, da poročila o pedofiliji v duhovniških vrstah segajo vse do 4. stoletja našega štetja. V štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja je obstajal red Služabnikov Svetega duha (Servants of the Paraclete), ki je bil ustanovljen izključno za "reševanje" vprašanja pedofilov v Cerkvi. Njihov vodja, Gerald Fitzgerald, je bil tako zaskrbljen nad rastočim številom pedofilskih duhovnikov, da je dejansko plačal prvi polog na majhen otok v bližini Grenade, kjer naj bi te duhovnike namestili. Nakup nikoli ni bil izveden, idejo o ločevanju pedofilskih duhovnikov od širše populacije pa je Cerkev opustila: namesto tega so jih sklenili "reintegrirati" v družbo in jih premeščati na nove položaje.)

Oče Murphy je do smrti ostal sveti mož
S sicer grozljivega, a posamičnega primera v Wisconsinu Gibney kmalu razširi kader na podobne škandale na Irskem, v Južni Ameriki, v Italiji in drugod ter jih sklene s pozivom, naj Cerkev za javnost odpre vse svoje arhive v povezavi s spolno zlorabo. Vse jasneje se izrisuje politika Cerkve, ki odreka pomoč žrtvam, storilcem zločinov pa tako rekoč zagotavlja, da lahko svoje početje - čeprav morda z občasnimi premestitvami - nemoteno nadaljujejo. Lawrence C. Murphy je umrl leta 1998, po besedah Vatikana le pičli dve leti po tem, ko so jim na uho prvič prišle govorice o njegovi zlorabi položaja in še preden jim je uspelo zaključiti preiskavo.

Zločin je zločin, ne glede na vero
"Vzgojen sem bil kot katoličan in nisem želel, da bi film deloval kot napad na vero," poudarja Gibney. "Hotel sem posneti film o zločinu; povedati tako katoličanom kot nekatoličanom, da je to zločin in da je treba nekaj ukreniti." Čeprav Rim od nekdaj pomaga širiti mit, da so primere zlorab škofi sami pometali pod preprogo oziroma jih "sanirali", kot se jim je zdelo primerno (a nikoli in pod nobenim pogojem s prijavo oblastem), si Gibney prizadeva dokazati, da ni tako. Vse prijave v povezavi s pedofilijo so se dolga leta zbirale na mizi kardinala Josepha Ratzingerja, ki je bil na čelu kongregacije za doktrino vere, neposredne naslednice zloglasne inkvizicije. Leta 2001 je po odloku papeža Janeza Pavla II. njegov poznejši naslednik postal avtoriteta na področju spolnih zlorab v Cerkvi; bil je torej tisti posameznik, ki je o pedofiliji v Katoliški cerkvi vedel več kot kdor koli drug na svetu. Na njegove poznejše trditve, da so ga spolni škandali, ki so v času njegovega papeževanja izbruhnili na dan, "šokirali", ob teh podatkih torej pade senca dvoma ...

Vera s statusom suverene države
Srž težave je po Gibneyjevem prepričanju vztrajanje Cerkve pri nezmotljivosti božjih poslancev na zemlji, ki jim torej ni treba odgovarjati nobeni posvetni oblasti (v veliko pomoč pri vzpostavljanju avtonomije jim je bil nihče drug kot Benito Mussollini, ki je Vatikanu podelil status neodvisne države). Ko kateri izmed škandalov vendarle pribrbota na plano, je zgovoren tudi odziv Rima: bolj jih skrbita onečaščenje in perverzija duhovniškega poklica kot pa škoda, ki so jo doživele žrtve zlorabe.

Manj je več
Gibney se zaveda, da mu šokantne tematike ni treba še dodatno "podložiti" s patetičnimi dramatizacijami; skušnjavi podleže le v redkih primerih (veliko učinkovitejši je nem, a ekspresivni znakovni jezik zdaj že 60-letnih nekdanjih varovancev šole Sv. Janeza v Milwaukeeju). Njegov pazljivo strukturirani film sicer ne ponudi odgovora, zakaj so spolni in pedofilski škandali izbruhnili prav v zadnjih desetih letih, niti ne raziskuje morebitne povezave med zapovedjo celibata in visokim odstotkom spolnih prestopnikov v cerkvenih vrstah. Besedo odstopi tudi "drugi" strani: slišimo lahko mnenja duhovnika, ki je delal izključno s spolnimi prestopniki v cerkvenih vrstah (prepričan je, da so neozdravljivi), nekdanjega benediktinskega meniha, čigar edina naloga je bila, da je pritožbe odpravljal z izplačilom neuradne odškodnine (prijel se ga je vzdevek "fixer"), ter duhovnika, ki ga tožniki pogosto pokličejo za svojo pričo (sam pravi, da vedno priča v korist Cerkve, saj ta zanj pomeni ljudi, ne pa ustanove). Izza zidov Vatikana režiser na svoja vprašanja ni dobil odgovorov.

Mea maxima culpa se začne kot zgodba o štirih nemih junakih, ki so našli način, da jih je svet slišal, razraste pa v srd vzbujajočo parabolo o korupciji moči. Po ogledu se je težko še naprej slepiti, da so bili poskusi prikrivanja spolnih škandalov v Cerkvi posledica napačne presoje nižjih cerkvenih funkcionarjev, ali upati, da bo kaj drugače, dokler bodo božji zastopniki na zemlji odgovarjali samo Bogu, in ne ljudem.