Del prizorov priprav na misijo so posneli v resničnem Evropskem astronavtskem centru v bližini Kölna. Foto: IMDb
Del prizorov priprav na misijo so posneli v resničnem Evropskem astronavtskem centru v bližini Kölna. Foto: IMDb

Povedati je treba, da Sally Ride ni bila prva ženska v vesolju – Sovjetska zveza je že 20 let pred tem na misijo poslala kozmonavtko Valentino Tereškovo –, a zgovorna anekdota priča, da se ženske predpostavkam in stereotipom o svojem spolu ne morejo izogniti niti, če zapustijo Zemljo. Menstruacija v vesolju je na neki točki predstavljala resno "skrb" za znanost, češ da bi bile astronavtke lahko v času PMS-ja "preveč razčustvovane" za zahtevne naloge. Sally Ride je morala po končani misiji odgovarjati na novinarska vprašanja o tem, ali se je pod pritiskom kdaj zjokala. (Ne pozabimo tudi, da je Nasa leta 1978 oblikovala cel komplet ličil, ki bi ga astronavtke lahko vzele s seboj v vesolje.)

Ko v drami Proxima astronavtka Sarah (Eva Green) pred svojo misijo na Mars sklene, da si ne bo dala prekiniti menstruacije (in da bo obdržala "nepraktično" dolge lase), naleti na skeptično zadržanost Nasinega zdravnika. Čeprav ženske v vesolju morda niso več redkost, pa se nanje še vedno gleda skozi prizmo"drugačnosti", ugotavlja film režiserke Alice Wincour. Nobeno naključje ni, da je v odjavno špico Proxime vključila fotografije resničnih astronavtk z njihovimi otroki.

Winocour, ki se je spomnimo tudi kot soscenaristke večkrat nagrajenega Mustanga (2015), v svojem tretjem režijskem projektu prek portreta nekonvencionalnega življenja načenja univerzalno temo izzivov sočasnega posvečanja materinstvu in poklicnim dosežkom; pri tem se giblje v prehodnem območju med refleksijo in aktivizmom.

Zanimanje za glavno vlogo v filmu je menda izrazila tudi Diane Kruger, a je režiserka na koncu izbrala Evo Green. Foto: IMDb
Zanimanje za glavno vlogo v filmu je menda izrazila tudi Diane Kruger, a je režiserka na koncu izbrala Evo Green. Foto: IMDb

Sarah se v službi torej ne srečuje ravno z vsakdanjimi izzivi korporativnega sveta: po poklicu je astronavtka; v okviru programa Evropske vesoljske agencije se v Kölnu pripravlja na pot na Mars. Ker je edina ženska članica odprave, jo bremenita tako pokroviteljsko podcenjevanje njenih kolegov – Mike Shannon (Matt Dillon) se njene družbe v vesolju veseli, ker "Francozinje menda dobro kuhajo" – kot tudi glas lastne vesti: zaradi misije bo leto dni ločena od hčerke Stelle (Zélie Boulant). Deklica bo ta čas sicer živela pri svojem očetu, astrofiziku Thomasu (Lars Eidinger), a "to ne bo isto", kot mala izdavi z drobnim glaskom.

Očitno je, da se Sarah nihče ne zdi kompetenten za njeno "službo" mame – ko skuša del logističnega in organizacijskega bremena prevzeti Esina referentka Wendy (Sandra Hüller), je nelagodje naše protagonistke skoraj otipljivo. Mati in hči sta tako povezani, da vest o tem, da otroku v novi šoli še ni uspelo najti pravih prijateljev, astronavtko resno vrže iz ritma vsakodnevnih testiranj in treningov, s katerimi se v izolaciji pripravljajo na izstrelitev. (V resnici se zdi, kot da si Sarah ne bo dovolila izpolnitve svojih sanj, torej uspešne astronavtske kariere, dokler iz zunanjega sveta ne bo dobila glasu, da je s hčerko vse v redu. Na nogi se ji odpre rana, ki se noče in noče zaceliti: metaforika filma na trenutke res ni subtilna.)

V ostrem kontrastu z njenimi mukami je Američan Mike, ki tega razkola med zasebnim in poklicnim očitno ne doživlja na enak način, čeprav ima dva otroka; samoumevno se mu zdi, da je skrb zanju v celoti prevzela mama. (Ko kolegici predlaga, naj vendarle "prereže popkovino", ji dejansko skuša pomagati, a samo še dodatno podčrta razkorak med njunima izkušnjama.)

Eva Green, ki v filmu preklaplja med francoščino, angleščino, nemščino in ruščino, je morala v angleščini izrecno poudariti svoj francoski naglas (njena angleščina je sicer brezhibna, ker je kot otrok obiskovala angleško govorečo šolo). Foto: IMDb
Eva Green, ki v filmu preklaplja med francoščino, angleščino, nemščino in ruščino, je morala v angleščini izrecno poudariti svoj francoski naglas (njena angleščina je sicer brezhibna, ker je kot otrok obiskovala angleško govorečo šolo). Foto: IMDb

Proxima Sarah postavlja v stanje nerazrešljive razklanosti: čeprav je v vsakem prizoru stoodstotno osredotočena, predana bodisi znanosti ali pa hčerki, dvojnosti v jedru svojega življenja ne more preseči.

Ponotranjeni kapitalistični ideali "uresničevanja sanj" in "predanosti življenjski strasti" se na protagonistkinih plečih spreminjajo v sizifovsko breme. A Wincour kljub temu jasno poudari, da trpljenje ni samo sebi namen. Cilj je vreden truda. Psihična in telesna kalvarija bosta Sarah spremenili v zvezdo – tako v prenesenem pomenu (njeno podobo v trgovini prodajajo na magnetkih) kot v dobesednem (čisto na koncu smo priča njeni izstrelitvi v nebo).

Scenarij, ki ne pristaja na črno-belo dihotomijo karierne ženske/matere, v nobenem trenutku ne izgubi podtona upanja in visokoleteče ideje poslanstva (v tem duhu se da razumeti sklepni prizor črede divjih konjev), pa čeprav imajo "sanje" neredko grenak priokus.

V primerjavi z Nolanovim Medzvezdjem in Grayevim Ad Astra (ki prav tako načenja temo starševstva v povezavi z vesoljem) je Proxima veliko bolj oprijemljiv, "telesen" in zadržan film; ogromno pozornosti posveča telesnim naporom in obremenitvam, ki so del vsakodnevnega treninga astronavtov. Eva Green brez spogledovanja z melodramo podaja soobstoj krhkosti in moči. Melanholično vzdušje na zelo jasen način podčrtajo modro-siva barvna lestvica in številni bližnji posnetki direktorja fotografije Georgesa Lechaptoisa.

Ocena: 3/4