"Popkultura je politika, vsaj v primeru Dekline zgodbe. Ne le da ima politični naboj, ampak je postala politika. Ženske v teksaškem senatu so protestirale proti zakonu o splavu, oblečene v kostume iz Dekline zgodbe. To je neposreden politični vpliv," razmišlja gostja oddaje Nadina Štefančič, novinarka Multimedijskega centra RTV Slovenija.
Pogovoru se je pridružila še Jela Krečič, novinarka Dela, filozofinja in pisateljica: "Serija ima pozitivno didaktično vrednost, ker nakaže, kolikokrat v zgodovini so se politični pretresi odvijali na ramah žensk. Opozarja, da žensko tudi danes ogrožajo tradicionalne ideje o njeni vlogi v državi."

Nadaljevanka je ameriško občinstvo prepričala v aktiven nastop proti konservativni politiki. V njej razberemo opozorilo, da se lahko politična tehtnica tudi v liberalni demokraciji kadar koli prevesi v smer prevlade konservativnih idej.
Pretresljiva plat nadaljevanke, ki govori o razčlovečenju žensk, telesnem mučenju, nadzorovanju in kaznovanju, zadeva njen realizem. Nadina Štefančič spomni: "Obleke, ki delijo razrede, javna obešanja, prisila v nosečnost, kraja otrok, prepoved branja in cenzura, odvzem nepremičnin – večino elementov distopičnega sveta nadaljevanke poznamo tudi v slovenski zgodovini, ne le v ameriški." Margaret Atwood, avtorica romana, po katerem je posneta nadaljevanka, je Deklino zgodbo označila kot "môro zgodovine".

Med in mleko v liberalnem kapitalizmu
Nadaljevanka prek prizorov spominjanja sugerira, da tiranski režim nastopi kot prelom z liberalnim kapitalizmom, ki je prikazan preveč nostalgično, kot raj na zemlji pred nastopom katastrofe. Mar ni prav liberalni kapitalizem sistem, ki je v stvarnosti že proizvedel skrajno desnico, diktature, ksenofobijo in vrsto drugih môr zgodovine, ki jih je Margaret Atwood postavila v distopični Gilead?
S to kritiko se strinja Jela Krečič, ki glavni problem serije vidi v tem, da ne zastavi nobene politične alternative. Serija dobro kritizira (lastno) fantazmo konservativnega, grozljivega režima, s tem tudi Donalda Trumpa in radikalno desnico v Ameriki. Po drugi strani pa sama ostaja impotentna, brez izvirne politične misli.

"Seriji zmanjka političnega naboja v trenutku, ko skuša prodati liberalni ideal sobivanja kulturnih razlik kot edini alternativni politični horizont, kjer je bilo vse v redu. Kot alternativo ponuja nekaj, kar nikoli ni obstajalo," razmišlja Jela Krečič.
Glavni problem nadaljevanke je, da pritrjuje političnokorektnemu diskurzu, čeprav se predstavlja kot velik kritik slabih družbenih sistemov. Dekle so prikazane kot žrtve zle oblasti, a s tem po mnenju filozofinje namesto resne kritike sistema proizvede neprepričljivo karikaturo. "Če naslikaš oblast kot grozovitega zmaja, ni prostora za nič drugega kot absolutno gledalčevo simpatijo," pove sogovornica, ki je med gledanjem serije pogrešala več dvoumnosti, zanimiv zaplet, preobrat. Zelo kritična je do poveličevanja dekel kot žrtev. "Če nekdo nekaj izrazi kot žrtev, je to v političnokorektnem diskurzu najbolj legitimna drža. Pozicija izjavljanja je postala pomembnejša od vsebine izjave."
Fascinacija s telesnim mučenjem
Nobena izmed sogovornic ne vidi smisla ekscesnega nasilja, po katerem je nadaljevanka postala še posebno znana. V njej so dolgi prizori bolečega telesnega kaznovanja, denimo kamenjanja in žganja podplatov, veliko je tudi daljših prizorov duševnega trpljenja – in seveda posilstev.

Nadina Štefančič meni, da nasilni prizori niso v funkciji zgodbe. Čeprav knjiga ni vsebovala podrobnih in eksplicitnih opisov nasilja, je bilo njeno sporočilo domala enako kot sporočilo nadaljevanke. "Ekscesno nasilje v nadaljevanki je maslo Hollywooda," ugotavlja novinarka MMC-ja. Še zlasti 2. sezono, ki po mnenju številnih kritikov neupravičeno temelji na nasilju, je v celoti napisal Hollywood.

Znano je, da je eksplicitno nasilje zgrozilo pisateljico romana Margaret Atwood, ki je bila navzoča na snemanju prizora s kamenjanjem v 1. sezoni. Tam je odigrala manjšo stransko vlogo.
Če sadistično nasilje ne gradi zgodbe, čemu služi? Morda gre za spektakel nasilja, način, kako fascinirati občinstvo. V tej smeri razmišlja Jela Krečič, ki postavi tezo, da je nadaljevanka zgradila fantazmo grozljivega režima, ki počne grozljive reči nedolžnim ženskam. Deklina zgodba dokazuje tiho fascinacijo nad človeškim zlom. Sogovornici se je zdela zanimiva fascinacija nad ekscesi družbenega nadzora, hierarhije, reda in discipline. Spet pa je simptomatično, da avtorji ta vidik odpravijo kot nekaj pošastnega. Ta vidik bi lahko raziskovali naprej.
V zgodovini filma je vrsta režiserjev, ki so dokazali, da za učinek groze in tesnobe ni nujno eksplicitno pokazati nasilja. "Hitchcocku, mojstru suspenza, se je zdelo prepoceni, da bi umore, ugrabitve, zločine pokazal direktno. Vedno je poskušal iznajti režijski način, kako vizualno, s pomočjo montaže, zapeljati gledalca." Serija se ni učila od najboljših filmskih režiserjev in zato žal prepogosto računa na osnovne učinke in primitivne odzive občinstva.

Zmaga Hollywooda in tovarištva
Kljub pesimističnemu tonu, ki ga uspešno vzdržuje nadaljevanka, pa ne more skriti, da je nastala v Hollywoodu. Mogoče je, da bomo dobili distopijo s srečnim koncem! Nadina Štefančič v tipičnih hollywoodskih trenutkih ne vidi nič slabega. Pravzaprav si želimo nadaljevanko gledati prav zato, ker vzbuja solidarnost in upanje. "Ko se junakinja upre režimu in hodi proti kameri, medtem ko govori 'Ne pusti se povoziti tem barabam!' sem začutila veliko upanja." Jela Krečič temu pritrjuje: "To je tudi smisel popularne kulture, da vzbuja takšna čustva".

Arhetip hollywoodskega junaka je, da za junaštvo ni potreben izjemen posameznik, temveč lahko junak postane vsakdo, slehernik. "Skozi spomine dekel ugotovimo, da te ženske prej niso bile junakinje," poudari Nadina Štefančič. "Živele so običajna življenja. Ni evidentno, da se bodo sposobne upreti režimu, ki jih poskuša razčlovečiti. Bistveno je, da najdejo v sebi moč za boj v trenutku, ko to od njih najmanj pričakujemo." Demoralizirane dekle moč najdejo v trenutku, ko se prenehajo obnašati kot žrtve in druga v drugi prepoznajo sotrpinke, tovarišice, ki jih povezuje ilegalni, gverilski boj proti nasilni oblasti.