poudaril član skupine Boštjan Narat.

Dve leti za tem, ko so ponudili album za odrasle z otroškimi izštevankami Enci benci Katalenci, so pobrskali po tematiki, ki jim je še bližja. Sploh če upoštevamo to, da so črpali iz del pisatelja in pesnika Iva Brnčića, ki je prastric klaviaturistke Polone Janežič. V ospredju je vojaška tematika. "Ljudje so vedno ustvarjali, in to je po svoje res fascinantno. S tega stališča bi težko rekel, da je album nastajal težko. Pesmi so se zelo hitro rojevale in nastajale. In dobivale svojo obliko. Verjetno ravno zato, kajti kolikor je tema težka in mračna, je po drugi strani – pa ne želim, da izpade cinično – izjemno navdihujoča. Tako kot je tragedija," je v pogovoru za MMC dejal Narat.

Toda ne gre za politični 'statement', gre bolj za vpogled v intimo posameznika. Odsotnosti heroizma v vojni, kajti heroj ne more postati nekdo, ki ne ve, zakaj se bori. Na novi album so uvrstili enajst skladb, med katerimi so tudi širše znane - kot se je izrazil Narat, že zlajnane - Oblaki so rdeči, Oj, ta soldaški boben in Kje so tiste stezice. Toda vse so zavili v svojo "katalensko" formo.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru z Naratom pred koncertom skupine 5. aprila v Kinu Šiška. Prav tako pa si lahko spodaj pogledate fotoreportažo z ene izmed njihovih zadnjih vaj.

Matter v svojem kratkem filmu Pimpin' Piaf pravijo: "Ni hujših 'majmunov' od ljudi." Vi dodajate, da človek ni zver. Kje se srečata ti dve opazki?
Ne bi se toliko osredotočil na interpretacijo glasbenih kolegov oziroma njihovega besedila. V našem primeru je ta verz seveda nedokončan. Vsebuje tudi nadaljevanje, ki pravi: "Človek ni zver, ki mori na skrivaj." Gre za verz iz pesmi Iva Brnčića, ki je zelo pomemben vir na našem albumu. Lahko rečem, da je naš pomemben sogovornik. V svoji pesmi Rdeči oblaki je ubesedil dejstvo, da človeška vrsta, ko se odpravlja na svoje morilske pohode, to počne z zastavami, fanfarami in na ves glas.

Kot ste že omenili, obujate pesmi pesnika in pisatelja Iva Brnčića, ki je svoj čas delovanja poimenoval "generacija pred zaprtimi vrati". Kakšna generacija smo danes?
Brnčićev občutek oziroma občutje sveta v obdobju, ko je on ustvarjal in pisal – konkretno, ko je izrekel te besede oziroma ko je poimenoval svojo generacijo "generacija pred zaprtimi vrati" -, je vseeno govoril o generaciji, ki je mlada. Na začetku življenjske poti. Katalena se niti več ne uvrščamo v ta predal. Po mojem mnenju ne gre več toliko za generacijsko vprašanje – mogoče je ravno to ena značilnost časa, v katerem živimo: da je to vprašanje generacije, kolikor je vprašanje sploh še vedno pomembno in kolikor je tu še vedno na delu neki generacijski apartheid v smislu 'espeizacije', ' prekarizacije', ki najbolj udari ravno mlade generacije, tiste, ki vstopajo na trg dela in tudi v življenje, v tem najbolj banalnem in temeljnem smislu.

Po drugi strani pa tem istim zakonom podlegamo vsi. To ni samo stvar mladih. In verjetno je tudi to neka točka, na kateri se je treba začeti zavedati, da krivice, ki so bile včasih mogoče rezervirane za mlade, so zdaj kar "pravično" razdeljene po vseh generacijah. In da določena vprašanja niso več generacijska, ampak so razredna. Samo, da so razredi drugačni, kot so bili. Danes nas oblikujejo neki novi razredi, ki prej sploh niso obstajali.

V skladbah, ki ste jih postregli na albumu Človek ni zver, vlada neko vojaško, bojevito razpoloženje. Če se na začetku samo ustavimo pri osnovah: kako je potekal nabor skladb?
Oprli smo se na dva najpomembnejša vira: en je ljudska zapuščina – ljudske pesmi, ki govorijo o vojski oziroma vojni na tak ali drugačen način. To so precej znane pesmi, kot sta Oblaki so rdeči, Oj, ta soldaški boben. Ko smo brskali po ljudskem materialu, smo ugotovili, kar so ugotovili že drugi pred nami, da tem ljudskim pesmim z vojaško tematiko praviloma manjka nekega herojskega duha. Junaških zgodb. Govorim seveda o slovenski zapuščini. Kar je logična posledica dejstva, da so se slovenski fantje v preteklosti borili za neke tuje cesarje in iz nekih razlogov, ki jih sami niso bili sposobni razumeti, ker je bilo to nekaj oddaljenega.

Drugi pomemben vir oz. sogovornik pa je bil že omenjeni Ivo Brnčić. Tu pa ne gre samo za brskanje po kolektivnem arhivu – se pravi po ljudski zapuščini –, gre bolj za brskanje po družinskem, osebnem arhivu. Ivo, če bi bil še živ – star bi bil več kot 106 let -, bi bil prastric naše klaviaturistke Polone Janežič. To je bil eden ključnih razlogov, zakaj smo se lotili tudi njegove poezije. Hkrati pa je njegova poezija tudi vsebinsko blizu temu, kar je vsebinsko sporočilo cele plošče.

Brnčić je padel v boju, ko je bil star 31 let. To so leta, ko se naše generacije šele začnejo osvobajati in vstopajo prvič v delovna razmerja. Gre za dva različna svetova, ki jih na neki način zdaj spaja vaša glasba. Kako na vašo glasbo vpliva ta časovna distanca?
Mislim, da je predvsem čas vojne, čas neke abnormalnosti. Tudi glede zrelosti, verjetno od človeka zahteva, da dozori v trenutku. Marsikaj, za kar imamo čas, ko smo privilegirani, da živimo v miru, preprosto odpade. Človek se znajde v nekem radikalno zaostrenem položaju, v katerem se v prvi vrsti trudi preživeti. Vse, kar govorim, je teoretsko. Tega nisem izkusil. Hvala bogu.

Naša interpretacija je interpretacija, ki se dogaja z zamikom – s časovno distanco. V tem smislu je lažje o stvareh prepevati, kot jih dejansko živeti. Človek ni zver je glasbeni album. Vendarle se mi zdi, da smo vsaj poskušali to izkušnjo, ki jo po eni strani prinašajo ljudske pesmi, po drugi poezija Iva Brnčića, podoživeti do te mere, da je stvar prepričljiva. Je pa to nekaj, o čemer ne moremo soditi sami. Mogoče je še en vidik, ki smo ga s svojimi lastnimi avtorskimi skladbami in tudi besedili poskušali prikazati, in to je, da je tradicionalno premalo poudarjen motiv dekleta oziroma žene, ki ostaja doma. O katerih sploh poje zelo malo pesmi in se jih sploh ne obravnava kot takšne ali drugačne junakinje. Na neki način je to, da ostaneš, čakaš in vzdržuješ normalnost sveta v tistem kaosu, svojevrsten heroizem in junaško dejanje. Nekaj, kar zahteva neverjetno moč. Tako da smo hoteli poudariti tudi ta ženski vidik, ki je praviloma zanemarjen.

V slovenski ljudski zakladnici ni herojskih pesmi. Gre za precej intimne zgodbe, tragedije ... Razlog za to?
Predvsem je razlog zgodovinski: praviloma so "naše fante" mobilizirali pod zastave vojsk, ki niso bile del njihove dejanske, osebne izkušnje oziroma življenja. Borili so se za tuje gospodarje, četudi so bili na papirju naši. Ampak bili so nekje daleč stran. Bojišča so bila daleč stran. In vse skupaj je delovalo kot totalni absurd. Človek vojni – ki je a priori nekaj absurdnega, težkega in nesmiselnega – težko pripiše kakšen smisel, če se ne dogaja pred njegovimi vrati. Če gre za obrambo lastnega ognjišča, je precej lažje. Če pa te pošljejo na letalo in odpeljejo na drug konec sveta, si težko predstavljam, da v tem vidiš kakšen koli smisel. Besede "branimo svobodni svet" oziroma "branimo demokracijo" niso samo zelo abstraktne, ampak so v resnici čista laž. Kar lahko mirne duše trdimo.

Na neki način so bili fantje v slovenski zgodovini v zelo podobnem položaju. Obstaja nekaj izjem. Obdobje kmečkih uporov, kjer je šlo za samonikel revolt, ki je bil povezan z domačimi stvarmi. Tu sta tudi druga svetovna vojna in NOB, ki je bil glede pesmi zelo navdihnjen s špansko državljansko vojno. To so pesmi, ki jih dobro poznamo in imajo duh heroizma. Če pogledamo samo dobrih 20 let pred tem – na fronti, ki se je dogajala na našem ozemlju in kjer je umrlo na tisoče slovenskih fantov in se je dogajala nacionalna tragedija v neposredni bližini – je v resnici pustila za seboj bore malo. Nobene herojske sledi. V smislu pesniške zapuščine. Kar tudi marsikaj pove.

Samo zato, ker ni vojne, še ne pomeni, da je mir.
Vojna je ves čas.

Koliko lahko aktualiziramo zgornjo trditev?
Po eni strani je dejstvo: v katerem koli trenutku človeške zgodovine in tudi v tem trenutku, ko se pogovarjava, je nekje na svetu zagotovo vojna. Če še ni izbruhnila, je pred tem, da bo. S tem se je izjemno težko sprijazniti. Vojna je še vedno ekstremno stanje – če se le da, to odrivamo na stran. Sploh ne bi šel v to, kako smo navajeni te podobe vsakodnevno spremljati prek medijev. Rad bi spomnil na čas pred 25 leti, ko se je stvar dogajala v neposredni bližini. Ne govorim zdaj o naši osamosvojitveni vojni, ki je, hvalabogu, minila tako hitro, kot je. In ki je mogoče tudi nismo – vsaj jaz ne, takrat še kot otrok – zares dojeli in zaznali. In je že minila, kar je samo dobra novica.

Potem se je štiri leta v naši neposredni bližini dogajalo, saj vemo kaj. In če se spomnim, kako hitro smo to odrinili in postavili za neko slepo pego in se s tem ukvarjali, ampak ne toliko, kot je nujno potrebno. Po svoje je to grozno. Po drugi strani pa je to normalna človeška reakcija. Vojna je stanje neke abnormalnosti – porušenega ravnovesja, kaosa. S tem lahko človek živi, ampak če se le da, raje ne. Zato tudi kadar se nas stvar ne tiče neposredno, se je praviloma poskušamo izogniti. Če poskušamo odmisliti tistih pet odstotkov psihopatov, ki potem dejansko v tem uživajo.

Je konfliktnost lažje prenesti v glasbo, v umetnost? Je vojno lažje uglasbiti?
Umetniško gledano je vojna hvaležna tema. Če pogledamo, kaj vse je nastalo kot reakcija na vojne dogodke. In tudi v času vojnih dogodkov. Po drugi strani je fascinantno videti, kako človeška ustvarjalnost, ne glede na težke razmere, vedno najde način, da se uresniči: od front do taborišč. Ljudje so vedno ustvarjali in to je po svoje res fascinantno. S tega stališča bi težko rekel, da je album nastajal težko. Pesmi so se zelo hitro rojevale in dobivale svojo obliko. Verjetno ravno zato, ker je, kolikor je tema težka in mračna, po drugi strani – pa ne želim, da izpade cinično – izjemno navdihujoča. Tako kot je tragedija.

Kako veš, kakšno razpoloženje boste dodali pesmi, ki že ima svoje ozadje? Zakaj je v vašem primeru skladba Travnički rokerska in skladba Oblaki so rdeči balada?
To je vprašanje, s katerim se ukvarjamo ves čas, ko gre za prirejanja ljudskega gradiva. To poskušam razložiti najprej samemu sebi in potem tudi drugim na ta način, da tradicija oziroma te pesmi za nas niso samo vir, ampak jih poskušamo razumeti kot naše sogovornice. Z vsem svojim početjem skušamo vzpostaviti dialog s preteklostjo. Ko pridemo do konkretnega primera oziroma pesmi, se odločitve po eni strani nanašajo na to, kaj s to avtorsko intervencijo pridobimo in kaj izgubimo. Vedno gre za neko umetniško ekonomijo. Po drugi strani pa, kaj ta pesem s svojo zgodovino in hkrati z našo priredbo prinaša celoti albuma. Proces je tak ali drugačen.

Konkretno pri skladbi Oblaki so rdeči je bil proces zelo dolg. Osnovna ideja je bila drugačna, potem je doživela konkretno preobrazbo. Na koncu bi lahko verjetno na album uvrstili vsaj pet različic skladbe, če bi jih posneli. Ampak nismo. Na neki način smo začeli stvari luščiti. Postopki so zelo različni. Ni pravila. Kar se tiče prirejanja ljudskega materiala, je tako, da včasih stvar ostane takšna, kot je. Včasih jo je treba obrniti na glavo. Včasih razsuti in znova sestaviti. Kar koli narediš, se mi zdi, da mora biti posledica konkretnega in odgovornega vsebinskega premisleka.

Ko sva ravno pri skladbi Oblaki so rdeči. Tu še vokal nastopa v vlogi glasbila.
Da. Tudi vokalna linija, del vokala je brez besedila. Gre za neke vrste pripev. Nekaj, kar zveni, kot da se dogaja bolj v mislih, kot je dejansko izrečeno. Tudi vokalna linija je precej spremenjena. Gre za znano pesem, toda ta naša različica je že na tej ravni drugačna. Tudi značaj, ki ga imajo naši Oblaki, je drugačen, kot je v izvirniku – v izvedbi zborov, manjših zasedb. Vemo, da ima tam skladba neko drugo dimenzijo. Končno je bilo zanimivo pri obravnavanju teh ljudskih vojaških pesmi že samo to, da jih poje Vesna. Da jih poje ženska. To jih spreobrne na neki način. Zaradi tega pesmi spremenijo svojo naravo.

Pri skladbi Oj, ta soldaški boben – lahko bi rekli že skoraj zlajnana vojaška pesem – jo je v eni izmed različic odpel Boštjan. Želeli smo obdržati moški glas, ki pripoveduje to zgodbo. Ampak smo se potem tudi zaradi tega, ker nam je bila ta osredotočenost na žensko zelo pomembna, odločili, da jo poje ženska.

Kaj ste dodali s tem, ko ste dodali v ospredje tudi moške glasove? Da ni ves čas v ospredju Vesna.
S tem se igramo praktično od začetka. Bolj intenzivno pa od tretjega albuma, kjer smo prvič predstavili duet Boštjana in Vesne. Po eni strani je to posledica tega, da imamo srečo, da še kar vsi znamo peti. In zakaj ne bi tega izkoriščali. Po drugi strani imamo dovolj modrosti, da se pri tem spodbujamo. Obstajajo skupine, ki se pri tem zatirajo. To precej razširi paleto mogočih odločitev, kar je najpomembnejše. Ko pripelješ v skladbo duet ali drugi glas, ali samo klasične spremljevalne vokale, ali zborček, razpre precej možnosti pri vsebinskih odločitvah. Tipični primer je skladba Ko bo fantič na vojsko šel. Besedilo je ljudsko, glasba je avtorska – Tiborjeva. Avtorsko smo skladbo zelo obračali na glavo. Najprej smo naredili duet, v katerega se vključi zbor. Nato pa si lahko privoščiš na pol neko dramsko situacijo v sami glasbi – s tem da vpeljuješ različne glasove.

Gre torej za neke vrste impresijo?
Tako.

Zakaj je najboljši zaključek albuma skladba Kje so tiste stezice? Zakaj je prav ta pesem, ki je doživela že toliko posodobitev v popularni slovenski glasbi, primerna za konec?
Na začetku ni bila mišljena, da bo pristala na koncu. Na pol je tam pristala iz tehničnih razlogov, ker je zvočno tako radikalno drugačna, da smo imeli težave, kako jo umestiti, ker je povsod štrlela. Skladba s tem svojim zelo preprostim besedilom, ki ga vsi poznajo – je ena izmed treh najbolj znanih skladb, ki so na plošči -, spodbudi vprašanje, ki ga lahko apliciramo na kateri koli občutek nostalgije ali bolečine ob izgubi ob pogledu v preteklost. Saj te stezice, ki so včasih bile, so lahko marsikaj, ki mu sledi pogled v prihodnost, ki je lahko tudi iluzoren: "Naredil bom stvari, ki so nekoč bile." Nikoli ne moreš narediti tako kot nekoč. In tako je tudi prav.

S tem albumom ste tudi vi dokazali, da se ne ponavljate. Vojna tematika vas je odnesla v bolj rokersko razpoloženje. So krivec za to zgolj pesmi z vojaško tematiko, ki so zahtevale bolj udarni zvok?
Zagotovo. Sploh skladbe, ki imajo bolj ostro dimenzijo. Malo bolj smo odvili kitare, kot smo navajeni. Tu je treba tudi izpostaviti delež oziroma delo producenta Chrisa Eckmana, ki je pustil svoj pečat – ne samo v smislu samega zvoka, ampak tudi aranžerskih odločitev, ki jih je on sprejemal. Ali pri samem snemanju ali že prej. Ali v samem miksu – določene stvari smo posneli "na rezervo" – uporabi, kar ti pride prav. In je imel s tem več manevrskega prostora. Je pa tema res verjetno takšna, da se na trenutke 'feršterkerje' malo bolj odvije. Po drugi strani pa nas to spremlja že ves čas. Se mi pa zdi, da skupina, dokler se spreminja, ima še smisel, da živi. Tudi sam imam občutek, da je to neki korak – upam, da naprej. Vsekakor pa drugam.

V enem izmed intervjujev ste izjavili, da je etno "in". Da je etno bio. Ali ima tudi podobno višjo ceno kot bioizdelki?
Sam termin etno je problematičen. In mislim, da ima zelo podobne težave, kot jih imajo izrazi bio in eko. Nekaj, kar je "in", ampak hkrati še zase ne ve, zakaj sploh obstaja. Oziroma zakaj je takšno, kot je.

Se lahko v poustvarjanju zgubi čut za avtorstvo?
Seveda. Pri nas tega občutka nimam. Lahko se motim. Težko ocenjujem svoje delo. Ampak se mi zdi, da s tem v glavnem nimamo težav že skoraj od samega začetka. Izgubi se avtorski element predvsem takrat, ko umanjka resen premislek, zakaj nekaj sploh počnemo. Kaj je ta stvar, s katero se pogovarjamo – tj. izvirnik. In kaj lahko mi dodamo izvirniku in kaj s tem na novo ustvarimo. Če tukaj v tem dialogu umanjka neka resna odgovorna pozicija ustvarjalca, potem lahko stvari samo preigravamo. Lahko jih preigravamo tudi drugače, kot so jih igrali prej, ampak še vedno jih preigravamo. Potem zapademo v tisto, kar imenujem kič. Kič, ki ga sam razumem v tem kontekstu, izhaja ravno iz tega, da preteklo razumemo kot nekaj mrtvega. In s tem ko začnemo na oder postavljati mrtve stvari, smo zapadli h kiču. Tradicija ni samo vir, je sogovornica, s katero se je treba pogovarjati. Ta pogovor je lahko zelo dolgotrajen, zahteven. Lahko se zgodi zelo hitro. Ampak mora se zgoditi. Posledica tega dialoga je nekaj novega.

Zakaj je kič - že kot ga je Kundera v Neznosni lahkotnosti bivanja opisoval – nekaj slabega?
Po Kunderi je kič absolutno zanikanje dreka. Dreka se drži nekaj paradoksalnega: je nujen del življenja in hkrati tisti element, ob katerem čutimo nelagodje. Zanikati nelagodje pa pomeni zanikati življenje v njegovi polnosti in mnogoplastnosti. Zato je kič smrt.