Ekipa filma Hiša, ki jo je zgradil Jack Larsa Von Trierja, ki je s tokratnim filmom pokazal, da njegov inteligentni način pripovedovanja v vsakem trenutku kotira stopničko višje od česar koli, kar smo letos videli v Cannesu. Foto: EPA
Ekipa filma Hiša, ki jo je zgradil Jack Larsa Von Trierja, ki je s tokratnim filmom pokazal, da njegov inteligentni način pripovedovanja v vsakem trenutku kotira stopničko višje od česar koli, kar smo letos videli v Cannesu. Foto: EPA
Italijanska režiserka Alice Rohrwacher je bila s svojim filmom glavna favoritinja za glavno nagrado, a se je na koncu morala zadovoljiti zgolj s palmo za najboljši scenarij. Njen film je zgodba o trenjih med vaško elito in izkoriščanimi delavci, med katerimi je v ospredju nežni fant Lazzaro. Foto: @maticmajcen (twitter in instagram).
Hirozakuja Koreeda se pogosto omenja kot japonskega Kena Loacha, ki pripoveduje zgodbe malih, običajnih ljudi. Zmagovalni film Shoplifters (v izvirniku Manbiki Kazoku) govori o obrobnežih v Tokiu, ki zgradijo alternativno družino in so nekakšni moderni Oliverji Twisti. Foto: @maticmajcen (twitter in instagram).

V nasprotju z zelo povprečno prvo polovico festivala so organizatorji letos najbolje privarčevali za zadnje dni, ki so sicer praviloma manj obiskani, saj se večina produkcijskih in distribucijskih kupčij sklene v prvih dneh, ko je medijska vročica največja. S to potezo je festival nagradil obiskovalce, ki so izkazali zvestobo tej 12-dnevni prireditvi in so ob Azurni obali ostali vse do konca. V naslednjih odstavkih navajamo nekaj naslovov, na katere bo treba biti pozoren v prihodnjih mesecih, ko bodo filmi letošnjega Cannesa postopoma prihajali tudi v kina pri nas.

Najboljši film, prvič: The House That Jack Built
Lars von Trier
je s svojim filmom ponovno razburkal medije z novicami o šokantnosti novega filma. Te novice so večinoma pretirane. Hiša, ki jo je zgradil Jack po eksplicitnosti ni nič hujši film od Antikrista (2009) ali Nimfomanke (2013). Če bi zgodbo o izprijenem serijskem morilcu posnel Hollywood, bi ta kajpak bila videti prijazneje, a pri von Trierju pri prikazovanju nasilja nikakor ne gre za cenen senzacionalizem. Danski režiser nasilje uporablja za večplasten razmislek o terapevtski vrednosti umetniškega dela, s tem pa gledalca potiska do samih meja njegove potrpežljivosti. Von Trier je s tokratnim filmom pokazal, da njegov inteligentni način pripovedovanja v vsakem trenutku kotira stopničko višje od česar koli, kar smo letos videli v Cannesu. Film so sicer prikazali zunaj tekmovalnega programa in zato ni kandidiral za nagrade.

Najboljši film, drugič: Happy as Lazzaro
Zaradi dominantno ženske tekmovalne žirije so bili letos spet večja pričakovanja, da bo zlato palmo odnesla ženska avtorica. Italijanska režiserka Alice Rohrwacher je bila s svojim filmom celo glavna favoritinja za glavno nagrado, a se je na koncu morala zadovoljiti zgolj s palmo za najboljši scenarij. Njen film je zgodba o trenjih med vaško elito in izkoriščanimi delavci, med katerimi je v ospredju nežni fant Lazzaro. Film zaznamuje nostalgična vizualna kulisa, ki spominja na stare projekcije s filmskega traku, prek tega pa režiserka po filmu Čudesa (2014) še enkrat prikaže svojo naklonjenost preprostim ljudem na italijanskem podeželju. S presenetljivimi pripovednimi obrati je Lazzaro felice art film v polnem pomenu besede in zagotovo eden najboljših evropskih filmov letošnjega leta.

Najboljši film, tretjič: Wildlife
Paul Dano je naslednji izmed ameriških igralcev, ki so prestopili v režiserske vode. Wildlife je priredba romana Richarda Forda iz 1990, Dano pa naravnost zablesti v svojih režiserskih prijemih. Ob domala perfektni fotografiji mu je iz svoje zasedbe na čelu z Jackom Gyllenhaalom in Carey Mulligan uspelo izvleči izjemno detajlne igralske izvedbe, ki ju brez težav uvrstimo med najboljše v karierah obeh igralcev. Film prinaša razpoloženje Linklaterjevih Fantovskih let (2014) z nekoliko bolj literarnim pridihom, bistveno vprašanje pa je seveda: katero izmed karier, igralsko ali režisersko, bo izjemno nadarjeni Dano izbral od tu naprej?

Najboljši film, četrtič: Dogman
Matteo Garrone je s filmom Dogman posnel najboljši film po kultni Gomori iz leta 2008. Dogman pripoveduje zgodbo o poštenem, a naivnem skrbniku psov (Marcello Fonte), ki zaradi prijateljstva z lokalnim nasilnežem (Edoardo Pesce) zaide v težave. Ko se že zdi, da bo šlo za klasično izpeljavo arhetipa o dvoboju med dobrim in zlim, pa Garrone pripoved popelje na sila zanimiv teritorij, v katerem še enkrat pokaže, kako poštenju in pravici v neizprosnem okolju italijanskega juga ne uspe priplavati na površje, temveč se izgubita v izprijenosti zla. Marcello Fonte je povsem zasluženo osvojil nagrado za najboljšega igralca. Še več, z njim smo pravkar dobili nov ikonični obraz italijanske kinematografije.

Najboljši film, petič: Burning
Azijski film je letos z osvojitvijo zlate palme posegel po zvezdah, a film, o katerem se je pred podelitvijo največ govorilo, ni bil Koreedov Shoplifters, temveč Burning južnokorejskega režiserja Li Čang-donga. Gre za adaptacijo kratke zgodbe Harukija Murakamija in za film, poln subtilnih potez in namigovanj, ki bolj spominjajo na slog turškega režiserja Nurija Bilgeja Ceylana kot pa na Čang-dongov prejšnji film Poezija (2010). To, da je Burning ostal praznih rok, je bilo največje presenečenje sobotne podelitve, a se je, roko na srce, Čang-dong ob tem boril tudi z nenavadno tradicijo. Tako kot film Toni Erdmann leta 2016 je bil tudi Burning pri mednarodni ekipi kritikov v festivalski izdaji revije Screen (in je s povprečno oceno 3,8 celo podrl rekord!) najbolje ocenjeni film, a je iz podelitve odšel razočaran. Še bolj nenavadno: obema filmoma je sodila avstralska predsednica žirije.

Največja ekstravaganca: Climax
Francoski režiser Gaspar Noé je še enkrat ponudil točno tisto, kar najbolje zna: film, ki te razjezi in navduši obenem. Climax je posnet po resnični zgodbi in spremlja skupino urbanih plesalcev na sklepni zabavi pred odhodom na turnejo po ZDA. Vendar pa začne dogodek dobivati nenavadne poteze, ko se izkaže, da je nekdo plesalcem v sangrio podtaknil psihedelično mamilo. Film vsebuje polno Noéjevih značilnih dolgih prizorov, odbitih premikov kamere, glasbenih sekvenc, nasilja in norosti. Skratka, še en film, ki ga – ne glede na to, kaj si o njem misliš – le stežka pozabiš.

Največje razočaranje: The Man Who Killed Don Quixote
Terry Gilliam je kar 25 let ustvarjal svojega Don Kihota, zdaj pa se je izkazalo, da je svojo mojstrovino o tem liku posnel že leta 2002 z dokumentarcem Izgubljeni v La Manchi. Njegova tokratna igrana različica je namreč sila zmeden film – bistveno predolg, poln neposrečenih prizorov ter nasploh delo režiserja v zatonu kariere. To je bilo mogoče slutiti že prej, saj je bil že Gilliamov prejšnji film Ničelni teorem (2013) sila povprečen. Član skupine Monty Python dandanes pač ni več tako navdihnjen avtor kot v obdobju, ko je prvič začel delo pri svoji adaptaciji Don Kihota in ko je vzporedno drugo za drugo ustvarjal mojstrovine, kot so Kraljevi ribič (1991), Dvanajst opic (1995) in Strah in groza v Las Vegasu (1998). S filmom Mož, ki je ubil Don Kihota smo zdaj dobili tisto, česar si nihče ni želel: izdelek, ki ne seže niti do kolen svojemu lastnemu mitu.

Beseda o zmagovalcu: Shoplifters
V letošnjem tekmovalnem programu Cannesa so bili vsaj štirje filmi, ki jih brez težav označimo za t. i. "pornografijo revščine" - tip ustvarjanja, v katerem so podobe revščine izrabljene za vzbujanje slabe vesti zahodnih gledalcev, največkrat pri večjih produkcijskih podjetjih iz bogatih držav. A ob filmih Yomeddine o egiptovskih gobavcih, Girls of the Sun o uporniških muslimanskih vojakinjah in Capernaum o revnih otrocih na libanonskih ulicah je japonski režiser Hirokazu Koreeda s svojim filmom Shoplifters (še eno zgodbo o revnih otrocih) še najbolj prepričljivo upodobil stiske sodobnega sveta. Shoplifters je namreč precej logično nadaljevanje dolgega režiserjevega opusa, v katerem je znova uporabil svoj značilni pristop nežnih upodobitev človeških bitij. Zadnji filmi Koreede, kot so Kakršen oče, takšen sin (2013), Po nevihti (2016) in Tretji umor (2017), so bili venomer povsem na ravni, zato se pri tokratni osvojitvi zlate palme bolj zdi, da je režiser prej dočakal svoj trenutek, kot pa da bi res ustvaril izstopajočo mojstrovino. Njegovi zmagi je torej težko oporekati, čeprav je zagotovo treba poudariti, da je film tekmoval v tekmovalnem izboru, ki ni bil najmočnejši in, še pomembneje, ni ponudil očitnega favorita, ki bi bil brez pomislekov dostojen tako pomembne nagrade, kot je canska zlata palma.