Britanski glasbenik prihaja na Bled pred izidom svojega novega albuma 13 Rivers. Foto: Jon Razinger, Festival Okarina
Britanski glasbenik prihaja na Bled pred izidom svojega novega albuma 13 Rivers. Foto: Jon Razinger, Festival Okarina
Thompson še danes rad posega po svojih starejših skladbah, kljub temu pa nima najljubšega obdobja svoje kariere. Foto: Jon Razinger, Festival Okarina

Ko z leti postajaš zrelejši, o svojih preteklih skladbah razmišljaš na drugačen način ... Takrat moraš sam sebi oprostiti, da si bil nekoč naiven. Kot mladenič ne moreš imeti tako širokih obzorij, kot jih imaš v zrelejšem obdobju, zato moraš najti nove pomene v svojih skladbah. Še vedno jo moraš imeti rad, a na drugačen način.

Richard Thompson
Še posebej ga veseli, da v zadnjem desetletju v Veliki Britaniji cela vrsta glasbenikov črpa iz folkglasbe. Foto: Jon Razinger, Festival Okarina
Richard Thompson
Del svoje glasbene poti se je odločil popisati v spominih, v katerih se osredinja na obdobje med letoma 1967 in 1974. Foto: Jon Razinger, Festival Okarina

Thompson k nam prihaja kot najodmevnejše ime letošnjega Festivala Okarina. 69-letni glasbenik je v drugi polovici prejšnjega stoletja močno zaznamoval britansko glasbeno sceno, ko je kot soustanovitelj skupine Fairport Convention med letoma 1968 in 1970 prelomno združil tradicionalno britansko in sodobnejšo rockglasbo. Pozneje je po razpadu skupine s svojo takratno soprogo Lindo Thompson med letoma 1974 in 1982 ponovno nanizal nekaj izjemnih albumov, med katerimi se I Want To See The Bright Lights Tonight (1974) in Shoot Out The Lights (1984) še danes redno uvrščata na lestvice najboljših britanskih albumov vseh časov. Za svoje dosežke je leta 2011 prejel tudi red britanskega imperija za svoj prispevek h glasbi.

Britanski glasbenik bo na Bledu nastopil tik pred izdajo svojega novega albuma 13 Rivers, ob tem pa pri nas obuja tudi prijetne spomine s svojimi tukajšnjimi prijatelji. Thompson se namreč še dobro spomni svojega večkratnega sodelovanja z Andrejem Šifrerjem, s katerim sta se seveda srečala med njegovim bivanjem pri nas. "Z Andrejem sva v preteklosti sodelovala že pri dveh ali treh projektih. Album Spremenite protokol (2002) smo posneli v Los Angelesu, pred nekaj leti pa smo snemali še v studiu Abbey Road v Londonu. Andrej je moj prijatelj, dolgo ga že poznam. Snemanje z njim je bilo vedno zabavno. Vendar pa kljub temu moja slovenščina še vedno ni nič boljša. (smeh)"

Britanskemu občinstvu smo hoteli dati dostop do njihove lastne kulture
Thompson se še vedno rad spominja svojih začetkov v 60. letih preteklega stoletja, ko so ljudje folkglasbo dojemali povsem drugače kot danes. "Takrat je na glasbeni sceni obstajal velik razmik med popularno glasbo in folkglasbo, še posebej tisto z britanskih otokov. Nikoli je nisi slišal zunaj folkklubov. Tradicionalni glasbi so se vsi bolj ali manj smejali. S svojimi kolegi sem začel ustvarjati glasbo z idejo, da bi črpali iz tradicionalne glasbe, ki je skrivala fantastične pesmi z neverjetno močnimi zgodbami. Nekatere so bile stare tudi 400 ali 500 let. Mislili smo, da če bi te skladbe združili z rockglasbo, bi lahko nastala nova oblika popularne glasbe. S tem bi britanskemu občinstvu dali dostop do njihove lastne kulture."

Za navdih skupini Fairport Convention ni bilo treba pogledati daleč. Na ameriški sceni so se namreč ravno takrat dogajali podobni premiki. "Oboževali smo skupino The Byrds, ki je močno jemala iz folkglasbe. Zelo dobro smo poznali Boba Dylana, Phila Ocha, Joan Baez. Hoteli smo narediti mešanico tega, kar so ustvarjali Byrdsi, kako je Dylan posegal po električnih inštrumentih in še posebej način ustvarjanja skupine The Band. Hoteli smo ustvariti britansko različico njihove glasbe."

Glasbenik še danes rad posega po svojih starejših skladbah, a kljub temu nima najljubšega obdobja svoje kariere. "Svojih albumov ne vidim kot strogo ločene enote, niti mi niso vsi albumi kot celota všeč. Všeč so mi posamezne pesmi na vsakem albumu, ki jih tudi še naprej izvajam. Z albuma I Want To See The Bright Lights Tonight še vedno redno igram štiri ali pet pesmi. Ne na vsakem koncertu, tu in tam pa vsekakor."

Folkglasba je postala ena izmed sprejetih možnosti ustvarjanja
Pesmi z omenjenega albuma več desetletij po izidu še vedno zvenijo sveže in nosijo izjemen čustveni naboj. Ali jih tako občuti tudi sam? "Zdaj je drugače. Ko z leti postajaš zrelejši, o svojih preteklih skladbah razmišljaš na drugačen način. Včasih kakšno pesem igraš, ker je popularna pri poslušalcih, a si jo napisal, ko si imel komaj 19 let. Takrat moraš sam sebi oprostiti, da si bil nekoč naiven. Kot mladenič ne moreš imeti tako širokih obzorij, kot jih imaš v zrelejšem obdobju, zato moraš najti nove pomene v svojih skladbah. Še vedno jo moraš imeti rad, a na drugačen način."

Thompsona še posebej veseli, da se je v Veliki Britaniji v zadnjem desetletju z izvajalci, kot so Laura Marling, Mumford and Sons in Noah & the Whale, pojavil nov val glasbenikov, ki črpajo iz folkglasbe. "Ta trend se mi zdi super. Razmik med folk- in popglasbo je postal mnogo manjši. Danes se križata in prehajata druga čez drugo. Izvajalke, kot sta Eliza Carthy in Laura Marling, so bile tiste, ki so to omogočile. Zaradi teh izvajalcev ljudje nad folkglasbo ne dvigajo več nosov, temveč je postala ena izmed sprejetih možnosti glasbenega ustvarjanja. Danes nihče več ne zamahne z roko in reče: 'Folkglasba preprosto ni moja scena'."

Kljub temu spodbudnemu trendu pa se Thompson strinja, da je večina zahodne popglasbe izgubila bogatost, ker zanemarja tradicionalno izročilo. "Pred nekaj časa sem napisal članek, ki je govoril o teksturi današnje glasbe. Znanstveniki so analizirali zvočne valove v popularni glasbi od 60. let pa vse do danes. Ugotovili so, da se širina teh valov postopoma oži. Tisto, kar danes poslušamo v plesni glasbi, uporablja zelo ozek nabor zvočnih možnosti, kot pa denimo tisto, kar smo poslušali na albumu Sgt. Pepper (1967). To postaja utrujajoče in rad bi videl, da bi se ta trend nekoliko obrnil."

Kmalu knjiga o srečanjih s Pink Floydi, Hendrixom
Čeprav bo njegov novi album 13 Rivers vseboval električne inštrumente, Thompson še vedno rad igra tako akustično kot električno glasbo. "Uživam v obeh načinih igranja, sta pa vsekakor zelo drugačna. Pri akustični morajo ljudje priti bližje tebi in še vedno mi je všeč takšna bližnja komunikacija z občinstvom. Ko po drugi strani igram s skupino, lahko posežem po električni kitari, pri čemer vedno zelo uživam. Gre bolj za izkušnjo rokenrola. Večinoma pa na koncertih poskušamo kombinirati oba načina."

Thompson je pred kratkim napovedal tudi izid svojih spominov v knjižni obliki, ki bodo pokrivali najvplivnejši del njegove glasbene poti med letoma 1967 in 1974. "To je bilo zelo zanimivo obdobje. Bili smo zelo mladi, a so se naše poti križale z izvajalci, kot so Pink Floyd in Jimi Hendrix. Mislim, da bo bralcem to zanimivo."





Ko z leti postajaš zrelejši, o svojih preteklih skladbah razmišljaš na drugačen način ... Takrat moraš sam sebi oprostiti, da si bil nekoč naiven. Kot mladenič ne moreš imeti tako širokih obzorij, kot jih imaš v zrelejšem obdobju, zato moraš najti nove pomene v svojih skladbah. Še vedno jo moraš imeti rad, a na drugačen način.