"Folklorna dejavnost je danes področje ljubiteljskega udejstvovanja, je odrska umetnost, ki je večplastna, saj vključuje ples, ki je njena osnova, vokalno in inštrumentalno glasbo ter kostume. Nosilke dejavnosti so folklorne skupine, na Slovenskem jih imamo okrog 500 – otroških in odraslih folklornih skupin. Številka je za tako majhno državo ogromna." Foto: Janez Eržen

V bistvu gre torej za promocijo ljubiteljske kulture v celoti, ki je tako globoko vtkana v našo družbo, da si tovrstno produkcijo vsak državljan ogleda dvakrat letno. Štirje milijoni obiskovalcev so namreč letna bera tistih, ki pridejo na različne kulturne dogodke, ki jih ustvarijo ljubitelji. Se pravi, ljudje, ki ustvarjajo, ne da bi za svoje delo prejemali plačilo.

Tjaša Ferenc Trampuš
"Od časti je težko živeti!" – tako je ob včerajšnjem odprtju Tedna ljubiteljske kulture dejala Tjaša Ferenc Trampuš, samostojna strokovna svetovalka za folklorno dejavnost pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti RS, ki festival organizira. Foto: Janez Eržen

Želimo si priznanja – tudi širše družbe in odločevalcev – da gre za kompleksen družbeni pojav, ki pomeni prednost in boljše življenje.

TLK organizatorji tako opozarjajo, da folklorna dejavnost v naši družbi ne uživa veljave, kakršno bi si zaslužila. Je pa folklorna dejavnost pri nas izjemno priljubljena, saj več kot 500 folklornih skupin združuje okoli 10.000 aktivnih članov. Foto: Janez Eržen

Ker folklorna dejavnost nima zagotovljene nikakršne formalne sistemske oblike izobraževanja, mora sama poskrbeti za izobraževanje vseh v dejavnost vključenih ustvarjalcev in umetnikov. Če se ozremo po sosednjih državah, vidimo, da se je npr. na zagrebški šoli za balet oblikoval srednješolski program – oddelek za ljudske plese.

Dejavnost pestijo odsotnost formalnega sistemskega in aplikativnega izobraževanja, pomanjkanje strokovno usposobljenega kadra in odsotnost profesionalizacije. Foto: Janez Eržen

Stereotipna optika: 'urbano' je pozitivno, 'ruralno' pa negativno, je močno prisotna. Javni diskurz folklorno dejavnost dojema in obravnava kot področje, ki ni na dovolj visoki ravni, kar je mestoma lahko celo upravičeno, a se temu žal ne moremo čuditi.

Povedala je še: "Teden ljubiteljske kulture – TLK je namenjen večji prepoznavnosti aktivne participacije v kulturi. Je prispevek k bolj odprti in prijaznejši družbi. Gre za promocijo dejavnosti, ki se ji posveča prek 107.000 ljudi, ki pripravijo 25.000 dogodkov letno, s štirimi milijoni obiskovalcev.”

ZKD Kranj letos praznuje 70 let delovanja, zato je bilo odprtje TLK-ja v Kranju, kjer so pripravili bogat kulturni program s poudarkom na folklorni dejavnosti, ki je v evropskem letu kulturne dediščine skupaj s Cankarjevim letom v središču TLK-ja 2018. Ambasadorka TLK-ja Maja Zupan je v galeriji Bala ob 40-letnici delovanja folklorne skupine Iskraemeco Kranj odprla razstavo Ko spomini oživijo. V Prešernovem gledališču Kranj pa je potekala multimedijska uprizoritev treh Cankarjevih del, v katerih se prepletajo folklorna dejavnost, gledališče in glasba pod naslovom Vse gre v tri Cankarje.

Od kod pa ideja za TLK?
Ideja o prazniku ljubiteljske kulture izhaja iz tujine, saj se številne evropske države na takšen ali drugačen način poklonijo ljubiteljskim kulturnim ustvarjalcem. V tem duhu smo na JSKD-ju pred petimi leti prvič zastavili Teden ljubiteljske kulture, k izvedbi pa je pristopila še Zveza kulturnih društev Slovenije. V bistvu gre za promocijo ljubiteljske kulture v celoti, ki je tako globoko vtkana v našo družbo, da si tovrstno produkcijo vsak državljan ogleda dvakrat letno. Štirje milijoni obiskovalcev so namreč letna bera tistih, ki pridejo na različne kulturne dogodke, ki jih ustvarijo ljubitelji. Se pravi, ljudje, ki ustvarjajo, ne da bi za svoje delo prejemali plačilo. Plačani so le poklicni mentorji: dirigenti, zborovodje, režiserji …

In ne gre za to, da bi želeli dogodke združiti v en teden, ampak želimo na ta način opozoriti širšo slovensko javnost, da petindvajset tisoč kulturnih dogodkov, ki jih letno ponudi ljubiteljska kultura, pomeni raznoliko kulturno dogajanje po vseh koncih države. In to vse leto. Tretji majski teden smo izbrali zato, ker je eden najbolj kulturno živahnih in ponuja veliko letnih produkcij in državnih festivalov. Po vsej Sloveniji in v zamejstvu imamo prijavljenih okrog tisoč dogodkov. Vsemu temu kulturnemu vrvenju dodamo še slavnostno odprtje in zaključek TLK-ja ter nekaj zanimivih akcij, kot so natečaji TLK KUKALO (literarni in fotonatečaj), Odprti ateljeji (slikanje na veleplakate in ogled dela slikarjev v živo v njihovih ateljejih), Naj se vidi! (razstava umetniških predmetov na okenskih policah in v izložbah), okrogle mize … In tako se zgodi TLK, ki pod skupno celostno podobo poskuša predstaviti delovanje ljubiteljskih kulturnih ustvarjalcev.

Kaj je to sploh ljubiteljska kultura? Kaj sodi pod ta pojem?
Ljubiteljski pomeni nekaj ljubiti, imeti rad. In to do te mere, da ljudje to počnejo v prostem času, ki postaja vse redkejša dobrina. Večinoma z lastnim finančnim prispevkom in predvsem, kar se meni zdi zelo pomembno, tudi v dobro drugih. V tem se ljubiteljska kultura loči od npr. rekreativnega športa. Ljubiteljska kultura ima namreč javno dostopno produkcijo, ki je v številnih krajih edino kulturno dogajanje. Ljudi povezuje, vzgaja občinstvo, razvija talente in daje možnost popolnoma novim oblikam kulturne ustvarjalnosti. Zaradi nepoznavanja ljudje dejansko velikokrat povezujejo ljubiteljsko kulturo s pomanjkanjem znanja, kar pa se ne sklada z resničnostjo. Iz množičnosti namreč skozi jasno začrtano delo JSKD-ja prek izobraževanj, raziskav, selekcij, tekmovanj in festivalov nenehno raste izbrani vrh, ki po kakovosti ne zaostaja za tako imenovano profesionalno kulturo.

V Sloveniji ima ljubiteljska kultura še posebej častno mesto. Navsezadnje je predstavljala branik narodne identitete. Kaj pa danes?
Od časti je težko živeti. Želimo si priznanja – tudi širše družbe in odločevalcev – da gre za kompleksen družbeni pojav, ki pomeni prednost in boljše življenje. Danes je ljubiteljska kultura odprt prostor, kjer je možno razviti in izpiliti ustvarjalne talente, se družiti in s svojo aktivno udeležbo osmišljati sebe in prostor, v katerem živimo.

Rdeča nit letošnjega festivala je folklora. Zakaj?
Folklorna dejavnost je kulturno področje, ki je kljub svoji vsebinski usmeritvi in zanimanju v resnici mlad pojav, je konstrukt začetka 20. stoletja in izhaja iz takratnih potreb po prikazovanju slovenske kulture; ni dejavnost, ki bi nespremenjena obstajala od nekdaj. Tako kot so se spreminjale potrebe po izkazovanju slovenskosti, uveljavljali vplivi strokovnjakov, ki so delovali na področju dejavnosti, tako se je spreminjala tudi dejavnost in se bo, upam, spreminjala in razvijala tudi v prihodnje.

Folklorna dejavnost je danes področje ljubiteljskega udejstvovanja, je odrska umetnost, ki je večplastna, saj vključuje ples, ki je njena osnova, vokalno in inštrumentalno glasbo ter kostume. Nosilke dejavnosti so folklorne skupine, na Slovenskem jih imamo okrog 500 – otroških in odraslih folklornih skupin. Številka je za tako majhno državo ogromna.

V Tednu ljubiteljske kulture pa želimo izpostaviti izzive te umetniške prakse, ustvarjalcev, ki delujejo znotraj tega kulturnega polja, 10.000 aktivnih članov folklornih skupin. Dejavnost se namreč spopada s finančno podhranjenostjo, odsotnostjo profesionalizacije, formalnega sistemskega in aplikativnega izobraževanja, pomanjkanjem strokovno usposobljenega kadra.

Pri tem je treba opozoriti, da prosti čas, ki ga v svoje produkcije vlagajo najvidnejše folklorne skupine, folklorni koreografi in umetniške vodje skupin, presega ljubiteljstvo. Za to kulturno področje pa skrbi samo Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.

Se strinjam, da gre za dejavnost, s katero se – razen JSKD-ja nihče ne ukvarja profesionalno, je marginalizirano kulturno področje, ki ne premore nobene inštitucije, ne profesionalnih strokovnjakov in ustvarjalcev, ki so za uspešno delo nujno potrebni, pa vendar, potrebni so ukrepi, ki bodo omogočili njen nadaljnji razvoj.

Folklorna dejavnost bo brez neke sistemske državne pomoči še naprej ostajala nekje na robu, zgolj z ljubitelji folklorna produkcija ne bo rasla in jo bomo težko postavljali ob bok drugim umetniškim praksam. Folklorna dejavnost potrebuje določeno mero profesionalizacije, večjo mero institucionalne podpore in določene oblike sistemskega izobraževanja na ravni osnovno-, srednje- in visokošolskega izobraževalnega sistema.

Dejavnost namreč v celoti sloni izključno na ljubiteljih – od koreografov, umetniških vodij, mentorjev, strokovnega kadra! Ker folklorna dejavnost nima zagotovljene nikakršne formalne sistemske oblike izobraževanja, mora sama poskrbeti za izobraževanje vseh v dejavnost vključenih ustvarjalcev in umetnikov. Če se ozremo po sosednjih državah, vidimo, da se je npr. na zagrebški šoli za balet oblikoval srednješolski program – oddelek za ljudske plese. Program lahko zainteresirani vpiše kot paralelni program srednješolskega splošnega izobraževanja ali samostojno umetniškoplesno usmeritev. Po zaključenem štiriletnem izobraževanju ima oseba naziv plesalec - pevec ljudskih plesov, s čimer se izpolnjuje potrebe za izobražen kader. V Srbiji se vzpostavlja visokošolski program folkloriziranega plesa v okviru inštituta za umetniški ples. Pri nas česa podobnega ni. Noben oddelek v okviru visokošolskega izobraževanja se ne ukvarja z denimo plesno antropologijo, noben oddelek v okviru akademij s folklorno koreografijo ... Manjka nam strokovno izobražen kader ...

Vse druge dejavnosti, ki jih pokriva JSKD – zborovska, inštrumentalna, sodobna plesna, gledališka in filmska, likovna – imajo osrednje profesionalne in izobraževalne ustanove, ki skrbijo za razvoj teh zvrsti kulture; Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Akademija za radio, film, gledališče in televizijo, Akademija za ples, Konservatorij za glasbo in balet, Umetniška gimnazija, Akademija za glasbo ... Iz teh izobraževalnih ustanov in profesionalnih institucij prihajajo tudi mentorji, ki vodijo neformalne oblike izobraževanj za posamezne dejavnosti v okviru Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Folklorniki so tudi v tem oziru močno prikrajšani.

Radi se primerjamo z drugimi. Kako je to urejeno recimo v sosednjih državah?
Sosednje države so prepoznale pomen folklorne umetniške zvrsti že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, tamkajšnji nacionalni folklorni ansambli pa so enakovredni gledališčem, operi, baletu; na Madžarskem imajo tri nacionalne folklorne ansamble, iz Hrvaške poznamo profesionalni folklorni ansambel Lado, v Srbiji Kolo, v Makedoniji Tanec.

V Sloveniji nimamo niti polprofesionalne skupine, kar pomeni, da izmed 10.000 folklornikov niti en ni zaposlen na folklornem področju, se ne ukvarja s programi folklornih skupin.

Folklora! Ustvarjanje ali poustvarjanje?
(Po)ustvarjanje. Zmotno je prepričanje, da folklorne skupine npr. pojejo in plešejo tako, kot so v preteklosti. Avtentičnosti v povezavi s folklornimi skupinami ni. Vse, kar počnejo folklorne skupine, je prirejeno za odrsko prikazovanje in zato spremenjeno. Tudi vse obravnave izročila, znanstvene, strokovne ali poljudne, so že v svojem bistvu interpretativne, odvisne od spomina informatorjev, pričevalcev, in močno odvisne od posameznikov, ki pričevanja reinterpretirajo in jih v različnih oblikah ponujajo širši javnosti.

Pri folklorni umetnosti gre za kompleksen žanr, ki v preteklosti išče navdih – posamezne in odbrane elemente preteklosti pa postavlja v povsem nove zgodbe, kreacije, koreografije, jih po svoje kontekstualizira, interpretira, pri čemer posega po sodobni odrsko-scenski umetnosti.

S folkloro seveda ohranjamo bogastvo slovenske dediščine, ki pomaga krepiti zavest o narodni pripadnosti. Kako pa je ta zavest prisotna med mladimi?
S folklorno dejavnostjo resda posredno, na neki način, ohranjamo nesnovno kulturno dediščino, predvsem pa jo oblikujemo na svoj način. Folklorna dejavnost je tako lahko ključna pri razvijanju slovenske identitete, umetnosti in z dediščino prepletene sodobne ustvarjalnosti ter s prvinami pretekle kulture prežete sodobne umetnosti.

Na pamet je o prisotnosti narodne zavesti pri mladih težko govoriti. Kar pa se folklorne dejavnosti tiče, pa vidimo, da je zanimanje za to kulturno polje med otroki veliko, v mladostništvu to zanimanje zelo usahne, ponovno pa afiniteta naraste pri ljudeh v starejšem obdobju. Sama pa sem v to dejavnost zajadrala ravno v mladosti, v srednji šoli, kar je precej redko in nenavadno. Folklorno dejavnost nisem dojemala skozi oči neke narodne identitete, ampak mi je bilo kot plesalki drugih zvrsti plesa zanimiva predvsem umetniška plat te celotne dejavnosti. Vseeno pa mlade na neki način razumem, da so jim v tem življenjskem obdobju bolj privlačne druge stvari, dodajmo temu še pritisk družbe, želja po ugajanju itd. Hkrati pa se moramo tudi tisti, ki se s to dejavnostjo ukvarjamo, nenehno spraševati, kako dejavnost in programe narediti privlačne tudi za mlade.

JSKD je imela od nekdaj tudi pedagoški prizvok. Iz delavnic JSKD-ja je prišlo mnogo danes vidnejših predstavnikov kulturnega življenja v Sloveniji. Kako danes JSKD ohranja to pedagoško noto?
Neumorno izobražujemo še naprej – v okviru Študijskega centra JSKD letno izobrazimo nekaj prek 10.000 posameznikov, predvsem mentorjev. Gre za uveljavljen način multipliciranja znanja, kar je pri takem obsegu potreb nujno. V Sloveniji imamo namreč prek 5.000 kulturnih društev in zvez, ki potrebujejo usposobljene mentorje. Skozi programe JSKD pa gre tudi 60 % vseh osnovnošolskih otrok, zato izobražujemo tudi mentorje obšolskih dejavnosti in predmeta Umetnost.

Pri folklorni dejavnosti, ki nima institucionalnega, formalnega sistemskega izobraževanja, pa je odgovornost JSKD še toliko večja.

Pripravljate tudi nacionalno okroglo mizo z naslovom "Česa nas je strah?". Česa nas je v resnici strah?
Očitno nas je strah vseh umetniških praks, ki se jih pripisuje podeželju. Ta stereotipna optika – "urbano" je pozitivno, "ruralno" pa negativno – je močno prisotna. Javni diskurz folklorno dejavnost dojema in obravnava kot področje, ki ni na dovolj visoki ravni, kar je mestoma lahko celo upravičeno, a se temu žal ne moremo čuditi, saj temu v prvi vrsti botrujejo izzivi in težave, ki sem jih omenila že prej – prepuščenost tega celotnega kulturnega polja zgolj ljubiteljem. Tako se dejavnost vrti v nekem začaranem krogu in ne vemo, kako izstopiti iz njega. Brez nekih sistemskih rešitev, zanimanja države, Ministrstva za kulturo in Ministrstva za šolstvo itd. za to področje ter resnega premisleka se bomo še naprej sramovali vsega, kar je na neki način, pa četudi zgolj posredno, povezano s preteklostjo.

V bistvu gre torej za promocijo ljubiteljske kulture v celoti, ki je tako globoko vtkana v našo družbo, da si tovrstno produkcijo vsak državljan ogleda dvakrat letno. Štirje milijoni obiskovalcev so namreč letna bera tistih, ki pridejo na različne kulturne dogodke, ki jih ustvarijo ljubitelji. Se pravi, ljudje, ki ustvarjajo, ne da bi za svoje delo prejemali plačilo.

Tjaša Ferenc Trampuš

Želimo si priznanja – tudi širše družbe in odločevalcev – da gre za kompleksen družbeni pojav, ki pomeni prednost in boljše življenje.

Ker folklorna dejavnost nima zagotovljene nikakršne formalne sistemske oblike izobraževanja, mora sama poskrbeti za izobraževanje vseh v dejavnost vključenih ustvarjalcev in umetnikov. Če se ozremo po sosednjih državah, vidimo, da se je npr. na zagrebški šoli za balet oblikoval srednješolski program – oddelek za ljudske plese.

Stereotipna optika: 'urbano' je pozitivno, 'ruralno' pa negativno, je močno prisotna. Javni diskurz folklorno dejavnost dojema in obravnava kot področje, ki ni na dovolj visoki ravni, kar je mestoma lahko celo upravičeno, a se temu žal ne moremo čuditi.