Bruce Miller, avtor in izvršni producent nadaljevanke, ki se je v prvi sezoni začela kot ekranizacija antologijskega istoimenskega romana Margaret Atwood iz leta 1985, zato poudarja, da "izmišljevanje krutosti ni njegova glavna okupacija". "Ne bi rad, da bi bilo gledanje serije mučenje. Smo v zabavni industriji in gledalce bi rad pritegnil. Nočem predpisovati grenkega zdravila," po treh predvajanih epizodah tretje sezone podčrta Miller.

Margaret Atwood je že večkrat poudarila, da vse, kar se zgodi v njeni knjigi, temelji na zgodovinskih dogodkih, pa naj gre za Biblijo, iransko revolucijo, jezne odzive na feminizem osemdesetih ali kaj tretjega. Foto: IMDb
Margaret Atwood je že večkrat poudarila, da vse, kar se zgodi v njeni knjigi, temelji na zgodovinskih dogodkih, pa naj gre za Biblijo, iransko revolucijo, jezne odzive na feminizem osemdesetih ali kaj tretjega. Foto: IMDb

Življenje v fiktivni postameriški diktaturi Gilead ni v tretji sezoni nič bolj rožnato kot do zdaj. Dekla June (igra jo Elisabeth Moss) se je v drugi sezoni odrekla izjemni priložnosti, da z novorojenim otrokom pobegne iz Gileada – sklenila je, da bo ostala in se uprla sistemu, ki sili ženske v suženjstvo, jim odvzema volilno pravico in jim celo preprečuje brati in pisati. Druga sezona je bila sicer tarča številnih pritožb gledalcev, ki so se jim zdeli prizori pretepanj, obešanj in posilstev preveč eksplicitni in bolj temačni, kot je bilo nujno potrebno.

"Ne skušam mučiti našega občinstva. Skušamo pokazati samo stvari, ki jih je treba videti, da bi razumeli Junino čustveno in duševno stanje," trdi Miller. "Rad bi povedal zgodbo o Juninem preživetju in zmagi, ampak pot do tja je dolga in počasna."

Sorodna novica "Ne pusti se povoziti barabam": feminizem, preroškost in odpor Dekline zgodbe

Hujše kot fikcija
Širši kontekst ameriške družbe je na žalost še vedno v sozvočju z Deklino zgodbo: prav v tem obdobju protestnice – ki si po zgledu serije pogosto nadenejo rdeče halje in bele avbe – demonstrirajo proti zakonom enajstih ameriških zveznih držav, ki močno omejujejo pravico do splava. Lanska sezona, denimo, se je na malih zaslonih odvijala vzporedno z resničnimi kršitvami človekovih pravic na ameriško-mehiški meji; otroci priseljencev so bili v več primerih ločeni od staršev in zaprti v kletke.

Ob teh vzporednicah bi se komu lahko zdelo pomenljivo, da je tema tretje sezone "upor". A Miller opozarja, da bližnjice in hitre rešitve ne obstajajo. "Radi bi pokazali, kako je v resnici videti junak – to je nekdo, ki je trmast. Nasprotnik ga potolče, dobi jih po glavi, a se pobere in nadaljuje."

Preveč realistična serija bi bila enako srhljiva kot poročila
Ob tem seveda poudarja, da so vse podobnosti serije z resničnim življenjem in trenutnimi dogodki "nenamerne" – čeprav seveda vemo, da je Margaret Atwood svoje ideje črpala iz zgodovinsko izpričanih primerov represije, diktatorskih sistemov in mizoginih struktur po vsem svetu. "Poskušamo si zamisliti, kaj vse bi se lahko zgodilo v Gileadu. Ampak če bi hoteli snemati serijo, ki se neposredno navezuje na resnični svet, bi bilo to za občinstvo travmatično v enaki meri kot politični kaos, v katerem se je znašel ves svet."