Ritmi rocka so to pomlad na frekvencah radia Luksemburg dosegali tudi ravnico, po kateri se na obzorju približujeta dva kolesarja. Njuni silhueti se počasi večata. Opazovalec kmalu ugotovi, da njuna drža na moških biciklih ni običajna kolesarska. Nekaj mladostno vihravega izžareva. Čez rame imata vržene usnjene torbe, roke imata brezbrižno sklenjene na prsih, mladeniča kakšnih sedemnajstih let. Vozita se, ne da bi se držala za balanco, in se ne menita za nevarnost takega početja. To je verjetno stava, kdo si upa. Cesta pred njima je širna in dolga in vodi mimo dvorca Rakičan naprej proti soboški gimnaziji, od tam pa kdo ve kam.

Foto: Milanka Fabjančič
Foto: Milanka Fabjančič

"Ti, konec meseca se gremo vpisat na faks, v Ljubljano."
"Ja, v Ljubljano."
"Hm, si misliš …"
"Kaj boš vpisal?"
"Ne vem še."
"Ampak v Ljubljani, tam si lahko karkoli."
"Tam naju nihče ne pozna."
"Če bova tiho, si zapneva suknjiča samo z enim srednjim gumbom, si lahko o naju mislijo, da nisva Prekmurca."
"Morda si bodo mislili, da sva tujca."
"Izmenjala si bova samo kakšno besedo, tako mimogrede, da naju ne bodo razumeli."
"Morda si bodo mislili … da sva, recimo … Angleža."

Britanci so bili takrat daleč od Prekmurja. Pravi Drugi. Gentlemani iz zgodb, tujci ostrega humorja, beatlesi, agenti v službi njenega veličanstva in ekscentriki z dežniki. Lordi iz anekdot, ki v novem tvidastem suknjiču najprej cepijo drva, da jim pristoji kot ulit in ni videti več togo nov, ampak samoumevno eleganten, angleški.

Toda otok z Britanci je bil takrat daleč od Prekmurja. Nekaj nemirnih let, avtoštopov in osornih carinikov pozneje je eden od mladeničev na kolesu tudi sam skozi vznemirjene nosnice vdihnil londonsko meglo in v Sohu se mu je za hip zazdelo, da je nekje v zraku zabrenčal odzven Harrisonove kitare. Drugi fant se je na presenečenje domačih desetletja pozneje, kot zrel moški, v novem Murinem volnenem suknjiču najprej odpravil za hišo nacepit drva.

Še nekaj let pozneje so na prekmurskih domačijah res začeli cepiti drva pravi Britanci.

Projekt 30 let. 30 zgodb

Na letošnjo 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji spominja projekt 30 let. 30 zgodb. V njem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo svojo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom.

Idejni vodja projekta je Dragan Barbutovski, direktor British Councila v Sloveniji. Uredništvo nad tem literarnim projektom je prevzela Renata Zamida.

Zgodbe bodo vsak teden objavljene na straneh MMC-ja. Začenjamo z Valentino Smej Novak. Za branje zgodb slovenskih avtorjev o njihovi izkušnji z Združenim kraljestvom bo priložnost tudi v angleškem jeziku.

V vmesnih desetletjih se je pač zgodila zgodovina in kot že tolikokrat poprej premetala črte na zemljevidih sveta; nekatere so postale še globlje zarisane, druge so se premaknile, tretje so se skoraj zabrisale.

Svetovljanske žene in možje tam daleč na svojem otoku so britansko pragmatično pogledali na plahte razprostrtega papirja in ugotovili, da je pokrajina ob Muri pravzaprav blizu.
Prekmurje, ki je bilo desetletja tako "daleč", ko so ga pogledovali iz prestolnice, je bilo naenkrat "čisto blizu" svetu. Dobro uro s komercialno ali nizkocenovno letalsko linijo in še kakšno uro z avtom, sicer po desni, toda med grički.
In tako na graškem letališču pristanejo Britanci, ki na to pokrajino pogledajo drugače, v teh krajih nič več ne vidijo slovenske Sibirije, v milini goričkih gričkov uzrejo Toskano … Ampak ali opazijo, da je to pravzaprav Prekmurje?

Združeno kraljestvo je otok. Toda tudi pokrajina ob Muri je svojevrsten otok. Prvi most čez slovensko Muro je bil zgrajen leta 1922. Prekmursko okroglino je Mura dolga stoletja odločno razmejevala od slovenske matice. Miško Kranjec je v Povesti o dobrih ljudeh, ključni knjigi za razumevanje Prekmurja, zapisal, da je svoja junaka, ostareli par Koštrcev, namenoma skril na odmaknjeni otoček med rokavi Mure, "kjer naj bi živela … v svetu grenke idile zapuščenosti in pričakovanja, v svetu pesmi in lepote".
In Britanci so v časih po pridružitvi Slovenije Evropski uniji, ko se je svet zazdel kot na dlani, prihajali odkrivat ta svet pesmi in lepote.

Noben človek ni otok, je pesem, ki jo je zapisal pesnik John Donne.

Noben človek ni otok,
povsem sam zase;
vsak človek je kos celine,
del kopne zemlje.
Če morje odplavi grudo prsti,
je Evrope manj,
tako, kakor da je bil rtič,
prav tako, kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev
in tvoje lastno.
Ob smrti vsakega človeka je mene manj,
zakaj včlenjen sem v človeštvo;
in zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni;
zvoni tebi.

Britanci na Prekmurje niso gledali kot na nekakšen odmaknjen otok, videli so ga kot to, kar je – popek Evrope. So v njem odkrili tudi svoj dom?

Največji prekmurski poet Vlado Kreslin poje: Spet doma, tu glasneje govorijo, tu hitreje pijejo … tu pozdravljajo glasno … to je vas, morda zato … še zmerom se poznamo vsi …

Nekateri med njimi so Prekmurje opisovali kot Anglijo svoje mladosti, v številnih intervjujih, ki so jih takrat naredili nadobudni sociološki raziskovalci, ki so z mešanico skepse, zanimanja in vzhičenosti opazovali ta fenomen, so Britanci pripovedovali, da jih Prekmurje spominja na Anglijo pred tridesetimi, petnajstimi leti.
V perspektivi človeškega življenja in osebnega časa anketiranih priseljencev jih je naša dežela torej spominjala na mladost, na leta, ki so jih zapustili in preživeli na Otoku. Morda so pričakovali, da bodo na tem odmaknjenem otoku sredi Evrope ponovno odkrili svet mladostnih priložnosti.

Nakateri so se v valu navdušenja začeli učiti prekmurščine, številni so obupali ob dvojini pa ob tem, da tudi če bi razumeli prekmurščino, še zmeraj ne bi razumeli televizijskih poročil.
Toda gotovo je bila beseda lejko ena tistih, ki so jo v Prekmurju slišali med prvimi. Lejko ima sicer na videz preprost dobesedni prevod, "lahko", easy, bi rekli Britanci, toda s tem še zdaleč ne izčrpa pomena v prekmurščini, kjer postane večplastna in ambivalentna. Izrečemo jo, ko se česa razveselimo ali se samo s čim sprijaznimo. Ko si nečesa želimo ali nekaj pač samo stoično prenesemo.

Zmeraj dopusti. Lahko. Lejko.
Lejko pomeni, da je nekaj mogoče ali pa tudi ne. Da je nekaj prav ali pa tudi ne.
Bi vodo? Lejko.
Bi kavo? Lejko.
Bi vino? Lejko.
Bi palinko? Lejko.
Gremo na konec sveta? Lejko.
Mi pomagaš nesti omaro? Lejko.
Je življenje žmetno ali lejko? Lejko.
So Fokovci lahko London? Lejko.

Lejko je v Prekmurju odgovor za vse in na vse. Saj ga premorejo tudi drugi jeziki, ampak iz prekmurskih ust ga slišite pogosto. In zmeraj je mišljen v vsej polnosti, v vsej širini svojega pomena. Beseda, ki izraža hkrati neznosno lahkotnost bivanja in razblini neskončno težo odločitve.

Britanska zgodba v Prekmurju je imela značilnosti dobre zgodbe in dramaturškega loka in z Britanci v Prekmurju se je zgodilo vse tisto, kar se je medtem sicer zgodilo s svetom, kar se zgodi družbi v razponu nekaj desetletij, med cikli bujne rasti in upada, med bibličnimi sedmimi debelimi in sedmimi suhimi leti; od izgubljenih iluzij do gospodarske krize in globalnih pretresov; letalske karte so se podražile, svet je spet postal malo bolj raztegnjen in zavit, Prekmurje je spet postalo nekam daleč, črte na zemljevidih so se premaknile, avtoštopi so postali Uberji, cariniki so se spet usedli v svoje utice. Zavrtel se je tudi osebni čas slehernika in zgodile so se prvoosebne zgodbe, od poslovnega razočaranja ali sleparskega nepremičninskega posrednika do spoznanja, da prekmurske vasice niso Liverpool.

Morda pa Britanci v Prekmurju niso bili zgolj epizoda, morda so bili prava zgodba, uglašena s pokrajino: v času, ko je pokrajina potrebovala Britance in so Britanci potrebovali pokrajino. In zdaj nosijo ti svetovljanski Britanci, kamorkoli že jih bo zanesla pot med črtami sveta, košček Prekmurja v srcu …

Mitska Lepa Vida prekmurska je od nekdaj hrepenela po belem svetu in upirala pogled v daljavo, toda nikoli si ni mislila, da bo daljava kdaj prišla čisto k njej.


Valentina Smej Novak je rojena v Murski Soboti, po izobrazbi je filozofinja, dela kot založnica, publicistka in TV-voditeljica. Je avtorica več knjižnih uspešnic s področja kulinarike, piše scenarije in snuje TV-formate. Z družino živi v Ljubljani, pogosto se vrača v Prekmurje, v hišo na samem, pri Muri, kjer najraje ob jutrih cepi drva in kuri v lončeni peči.

30 let. 30 zgodb.