Samarangov roman Esej o slepoti je eno od knjižnih del, ki jih v branje predlagajo slovenski avtorji, ilustratorji, uredniki, prevajalci, kritiki, lektorji in drugi.
Spletna kampanja, pri kateri na MMC-ju združujemo moči z Javno agencijo za knjigo (Jak), bo trajala dva tedna pod že uveljavljenim ključnikom #domacebranje. Skoznjo se prepletata ozaveščanje o branju in povabilo k obisku spletnih knjigarn, ki omogočajo varno in brezplačno dostavo knjig.
Z dobro knjigo nad negativne posledice stresa
Kot je ob začetku kampanje povedala direktorica Jaka Renata Zamida, ta agencija kot državna institucija s to akcijo sporoča dvoje: ostanite doma – ostanite varni in zdravi ter berite knjige. Sporočila, ki jih želijo v tem času poudariti, so, da branje zmanjšuje negativne posledice stresa, odganja tesnobnost in preganja osamljenost.
Tokrat svoje predloge z nami delijo pesnik in literarni kritik Aljaž Koprivnikar, književna prevajalka Tadeja Spruk, ilustratorka in oblikovalka Eva Mlinar ter književnica in skladateljica Nina Dragičević.
Aljaž Koprivnikar / pesnik in literarni kritik
José Saramago: Esej o slepoti. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998 (prevod Barbara Juršič; spremna beseda Evgen Bavčar)
Roman portugalskega nobelovca prinaša zgodbo o nepojasnjeni in nenadni množični epidemiji slepote, ki kot morje motnega belega mleka odvzame vid prebivalstvu neimenovanega mesta in nas s svojo intenzivnostjo ter trpkostjo vodi k premisleku meja naše zavesti, morale in etike. Nenaden razpad družbenega reda, vznik represije, strah in vsesplošna panika naravnost odlično prikažejo kaotično človeško podzemlje ter naše egoistične, primitivne nagone, pri katerih nas strah lahko zaslepi do te mere, da pozabimo na razliko med videti in dojeti videno – za čas, v katerem se nahajamo, izjemno aktualno branje, ki nas opozarja, da ostanimo človeški, solidarni ter sočutni do sočloveka.
Nina Dragičević: Ljubav reče greva. Ljubljana: Škuc, 2019
Pesniška zbirka Nine Dragičević nas skozi celostno pesnitev oziroma eno samo poemo vodi skozi mestno pokrajino in njene družbene sisteme ter podsisteme, kjer prepletanje različnih zvočnih elementov v grumovski maniri groteske prikazuje zatohlo ozračje s statičnim, skorajda brezizhodnim položajem, ki slehernika postopoma razčloveči. Skozi kroge pekla anomalij pri tem avtorica pomembno prinaša tisto neslišno oziroma spregledano, predvsem pa nas iz mesta absurda vitalistično vodi nazaj do ljubavi – kot edinega morebiti še mogočega prostora varnosti, razumevanja, svobode in predvsem vira moči, pri čemer nam v teh časih pomembno kaže možnosti preživetja znotraj (za)upanja v ljubezen.
Knut Hamsun: Glad. Ljubljana: Modrijan, 2016 (prevod Marija Zlatnar Moe; spremni besedili Marija Zlatnar Moe in Janez Pipan)
Roman norveškega nobelovca prinaša psihološki portret mladega pisatelja, ki ga življenjske silnice pahnejo na temačno pot od odtujenosti in obsesivnosti do psihičnega in fizičnega razkrajanja. Zapadanje v norost kot posledica lakote in revščine, boj med individuumom in surovim svetom pri tem odlikuje skrbna psihološka analiza, ki v podtonu prikazuje temne strani naše civilizacije – pri čemer je zavoljo lika stradajočega pisatelja, ujetega v večni krog lakote in ustvarjanja, prav tako aktualno delo, saj ponazarja, kaj se s slovenskimi kulturnimi ustvarjalci/kami in institucijami po koncu obdobja epidemije in trenutne odpovedi kulturnega dogajanja lahko zgodi brez siceršnje solidarnosti javnosti ter pomoči državnih institucij.
Tadeja Spruk / književna prevajalka
Arundhati Roy, BOG MAJHNIH STVARI (prevedla Miriam Drev, Prešernova družba, 2000)
Roman indijske pisateljice, ki govori o prepovedani(h) ljubezni(h), je literarna mojstrovina, vredna večkratnega branja. Govori o toliko rečeh, ki jih ne smemo pozabiti – niti in predvsem ne v najtemnejših urah. Pripovedni pletež krivic, krutosti in bolečine preseva pretresljiva apoteoza ljubezni, življenja in literature.
Anna Świrszczyńska, BABA SEM (prevedla Jana Unuk, LUD Literatura, 2018)
Pesniška zbirka ene največjih poljskih pesnic 20. stoletja je drzna hvalnica (babje) moči. Pretresljivo iskrena poezija, okleščena vsega odvečnega. Daje upanje, celo v primežu tegob; to pa zmeraj pride prav.
Flann O'Brien, TRETJI POLICAJ (prevedel Andrej E. Skubic, Cankarjeva založba, 1996)
Dragulj iz zakladnice irske metafikcije, ki nas opominja, da se je celo tedaj, ko se v blodnjaku našega vsakdana kopiči nesmisel, mogoče smejati. Neprecenljivo.
Eva Mlinar / ilustratorka in oblikovalka
Shlomo Sand, Kako so izumili judovsko ljudstvo (Založba Cf., 2010, prev. Polona Poberžnik)
Kontroverzna knjiga izraelskega zgodovinarja Shloma Sanda je izjemno zanimivo branje. Razstavi nacionalni mit in z viri sionističnega zgodovinopisja razkriva legende o nastanku in obstoju judovskega ljudstva. Pravi, da vsak nacionalizem za svojo utemeljitev potrebuje mit o svojem nastanku, zgodovino, ki sega dlje od ljudi ali države. S tem razkrinkavanjem mistifikacije "izvoljenega ljudstva", s katero se legitimira tudi pravica do ozemlja judovske države, pa Sand tudi pretresa zgodovinsko povezavo med judovstvom in sodobno državo Izrael. "Nacija … je skupina ljudi, ki jih druži skupna zabloda glede njihovih prednikov in skupen odpor do sosedov." (Karl Deutsch, Nacionalnost in njene alternative, 1969)
Liv Strömquist, Prepovedani sad (VigeVageKnjige, 2018, prev. Mita Gustinčič Pahor)
Duhovit in poučen risoroman je to, kar bi morali vsi slišati o zgodovini ženske spolnosti. Stromquistova se vrača globoko v zgodovino, da bi odgovorila na vprašanje, od kje izvirajo občutki sramu, zmede in celo gnusa glede ženskega telesa, plodnosti in spolnosti. Knjiga je polna čudovitih ilustracij, zabavnih kolažev in satire, ki nam kaže absurdnost patriarhata.
Stefan Hertmans, Tujka (Beletrina, 2019, prev. Staša Pavlović)
Mojstrski preplet dejstev, fikcije in avtorjeve samorefleksije. Zgodba o mladi krščanski plemkinji, ki se zaradi ljubezni do sina glavnega francoskega rabina spreobrne in mora zato preostanek svojega življenja bežati, je briljantna rekonstrukcija neverjetnega potovanja po srednjeveški Evropi. Hertmans je roman zasnoval na tisoč let starem hebrejskem dokumentu, ki so ga našli v sinagogi Ben Ezra v Kairu. Fasciniran nad zgodbo je nadaljeval njene korake skozi francoska mesta Rouen, Narbonne in Marseille, italijanski Palermo in na koncu Kairo.
Nina Dragičević / književnica in skladateljica
Nedavno tega si je prijateljica želela v knjižnici izposoditi roman Samuela Becketta z naslovom Mercier in Camier (Beletrina, 2015, prev. Jana Pavlič). Knjižničar jo je posvaril, da je Beckett popolnoma nerazumljiv. Žal mi je. Za knjižničarja, seveda. Knjiga bo verjetno dobila nekaj točk, če povem, da je skozi in skozi prežeta s humorjem. Aktualna pa je morda še posebej zato, ker protagonista ves čas želita zapustiti mesto, a jima nikakor ne uspe. Odhajata in nikdar zares ne odideta. V času zapovedane samoizolacije se ob branju te knjige kar samo ponuja vprašanje: Kam le bi šli, če bi lahko?
Brati poezijo. Brati Marušo Krese. Njeno zbirko Pesmi (Goga, 2019), ki jo je sestavila Amalija Maček, opremljena pa je tudi s toplim prijateljskim esejem Borisa A. Novaka. Ali pa njen roman Da me je strah? (Založba Goga, 2016), ki odpelje v drugo svetovno vojno in da misliti, da se ta prav gotovo obnavlja, četudi bolj abstraktno.
Prevajalka Suzana Koncut, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, ima svojevrsten, meni ljub izbor besedil. Od Pereca do Volodina, nekje vmes Nathalie Sarraute in Marguerite Duras. Potem pa Laurent Binet, njegov roman Sedma funkcija jezika (Mladinska knjiga, 2017, prev. Suzana Koncut). Satira, alternativna zgodovina, triler. Predvsem pa je sedma funkcija jezika kot lingvistični koncept to, kar se, perfektno zlito z doktrino šoka, te dni dogaja pred našimi očmi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje