Spisano ob svetovnem dnevu knjige in ob prihajajočih 24. Slovenskih dneh knjige, ki bodo v Ljubljani potekali med 15. in 18. majem.

Italijanski metafizični slikar Giorgio De Chirico na primer trdi, da ima vsak predmet dve strani. Ena je aktualna plat, ki jo lahko vidi vsakdo, druga je tista, ki je spektralna in metafizična ter jo vidi le nekaj ljudi v trenutkih jasnovidnosti. Te trenutke so zmožni podati predvsem umetniki.

Giorgio de Chirico, Ljubezenska pesem, 1914, olje na platnu, 73 × 59,1 cm, MoMa. Foto: Wikipedia

Transcendenco bi se z nekaj drznosti dalo interpretirati kot posebno spretnost preseganja omejitev, ki nam jih nalagajo vsakdanji mehanizmi zaznavanja. Sredstvo za doseganje te drugačne oblike zaznavanja je (pesniška) metafora. Prvi pogoj za to, da metaforo lahko učinkovito uporabljamo, je spoštovanje in občudovanje mnogoterih oblik življenja v stvareh.

Spoštovanje in čaščenje sta dve različni besedi. Knjige kot predmeta ni treba častiti, tudi pesnika ali pesnice ni treba častiti, saj tako ali tako vemo, da je pesnik/pesnica nekakšen "odvečni človek", ki uporablja nekaj deset vrstic za to, da bi odgovarjal na svet, ki je tako ali tako ravnodušen. Da je svet do knjige in z njo tudi do tistega, ki jo ustvarja – ravno v tem hipu ravnodušen bolj kot kadar koli prej, ni nikakršna novost.

Nekateri pesniki in pesnice si kot obrambno držo izberejo preklinjanje, spet drugi se ozirajoč v preteklost trkajo po prsih, tretjim pa je dovolj, da gredo vase in poiščejo prostor anonimnosti. "Vedno sem čutil, da v slehernem med nami tiči globoka anonimnost … ko greš globoko vase, srečaš vse in vsakogar na skupnem terenu, ali pa ne srečaš nikogar. Ne glede na to, kaj srečaš, pa to nikoli ni tvoje … Smo kot posoda in nič je to, kar obdajamo. Kakor da bi bili v sobi, v kateri smo, paradoksalno, odsotni," je dejal Charles Simic v izčrpnem pogovoru leta 1991 za ugledni pesniški tabloid American Poetry Review.

Kaja Teržan, pesnica mlajše generacije, ki s suvereno avtorsko držo zna in zmore združevati vsakdanje, mikropoložaje z dilemami človeške eksistence, je na primer ena tistih, ki uporablja to anonimno stanje za to, da bi skozi delo metafor odkrila celovitost. Tisto, kar dela njeno poezijo privlačno in svežo, ni toliko premislek o krhkosti njenega individuuma, pač pa ponižna drža osebe, ki ni tu zato, da bi razkazovala svojo izjemnost, pač pa proizvedla anonimno držo, ki stori, da en človek postane vsi ljudje. In ki nas spomni, zakaj potrebujemo knjigo in z njo poezijo.

Brez poezije nenadoma ne bomo več razumeli, zakaj sredi pomladi hrepenimo po poletju, kaj naj s tišino, ljubeznijo in trpljenjem, pa tudi radostnimi spomini, in ne nazadnje s tistim nasvetom, da je rože treba zalivati po občutku, ali kot pravi mlada pesnica v pesmi Sebi. Poezija je torej neizogibna, nezamenljiva in nujna kot vsakdanji kruh. "Tudi če bi se znašli v najbolj ogabni deželi sveta, v času neprimerljive zlobe in neumnosti," pravi omiljeni pesnik, "bi videli, da poezija kljub temu nastaja."

Enako kot nastajanje poezije pa je pomembno tudi branje poezije. Včasih slišimo, v čem je sploh smisel branja, če pesem ali prozni tekst nima smisla, kot porečejo številni. Z istim razlogom, jim odgovarjamo, kot se je prijetno in celo poetično sprehajati brez cilja in zabloditi v neznanem mestu.

Sebi
Grem
in se nikoli več ne vrnem.
Vse bom pustila, kakor je;
razmetano in obetajoče …
Pustite rožo v loncu, da umre.
Tako ali tako nikoli nisem razumela,
kaj pomeni: ta roža ne potrebuje
veliko vode – zalivaj po občutku.
Moj “občutek” je sestavljen
iz dveh. V enem je dinamit,
v drugem je rosa. V prvem je iskra,
v drugi je slap.
Pripravlja se nevihta, rečemo.
Ali: napad.
Zakaj ne raje: pripravlja se mir.
Ali: nič.
Pripravlja se svet, da me sprejme.
Kadar nihče ne glede,
namišljena bitja dobrega in zlega
usmerjajo naša vedenja.
Nobena malenkost ni malenkost,
če je v temelju zgrešena.
Nobena mati ni samo mati.
Ostala je sama z otrokom,
mi pa smo odšli, kakor da ni nič,
Kar bi lahko obžalovali.
Ne glede na relativnost
ne moreš nazaj – nikoli.
Si in minevaš in si že – drugi
in drugi si bil. Samemu sebi
bi moral biti vedno malo tuj.

Gabriela Babnik je programska vodja 24. Slovenskih dnevov knjige.