Andreïa Makina, enainšestdesetletnega francoskega pisatelja ruskega rodu, Slovenci dobro poznamo. Prevedenih imamo šest njegovih knjig, najnovejši prevod Nadje Dobnik in njenih študentk z naslovom Knjiga kratkih večnih ljubezni je izšel letos.

Andreïu Makini se je prav s Francoskim testamentom le osem let po prihodu iz Rusije v Francijo uspelo uvrstiti med najpomembnejše francoske pisatelje svoje generacije. Foto: Francoski inštitut

Zelo dobro so se s pisateljem seznanili tudi letošnji slovenski maturanti, saj so o njegovem večkrat nagrajenem romanu Francoski testament pisali maturitetni esej. Ob tem je Andreï Makine prišel na srečanje z ljubljanskimi in mariborskimi maturanti, gost več kot dvajsetih knjig pa je bil tudi gost oddaje Razgledi in razmisleki.

V slovenščini imamo že šest prevodov vaših knjig. Poleg Francoskega testamenta še Rekvijem za vzhod, Življenje neznanega moškega, Glasba njegovega življenja, Svet po Gabrijelu, Božični misterij in Knjiga kratkih večnih ljubezni. V pogovorih s slovenskimi dijaki je bilo videti, kako globoko so doživeli vaše besedilo. Ali mislite, da je kaj, kar bi lahko v besedilu spremenili, da bi se jih še bolj dotaknilo in bi se jim besedilo vtisnilo v dolgotrajni spomin?
Mladim bi svetoval, naj bodo lucidni. Pomembno je biti bistroviden in razumeti, da živimo v izjemno nasilnem svetu. Včeraj sem povedal primer: vsakih pet sekund na svetu en otrok umre od lakote – to pomeni, da je, medtem ko sem izgovoril "Vsakih – pet – sekund – en – otrok – umre – od – lakote", umrl en otrok. In še en podatek sem navedel: v Franciji je vsako leto posiljenih 75.000 žensk. To niti ni najhujši primer, morda jih je v Braziliji, Rusiji, Afriki posiljenih še veliko več. V Franciji ni najhuje. To pomeni, da je bila samo med našim pogovorom, v teh osmih minutah, posiljena ena ženska. In ta nasilni svet ni nasilen samo zaradi vojn, nasilen je tudi zaradi grožnje ekoloških katastrof, zaradi demografskih sprememb … Včeraj sem dijakom povedal: ko sem bil mlad, so na zemlji živele tri milijarde ljudi in vsi so govorili: tri milijarde, to je zelo veliko! Zdaj pa nas bo kmalu, v nekaj desetletjih, devet milijard – to je resnična težava. Ekološke, demografske, vojaške težave, onesnaženje – vse to ustvarja nasilnost tega sveta.

Zato v vsakem romanu, ki ste ga omenili, del besedila zavzema tudi ugotovitev stanja, diagnozo. In ta diagnoza je strašna: nasilje, vojne, okoljske in ekološke grožnje, ki grozijo človeštvu. Vendar pa obstaja tudi rešitev, obstaja izhod. Ne maram črnih napovedi v smislu: vse na tem svetu je črno, bliža se konec sveta. Nikakor nisem apokaliptičen, niti najmanj, obstaja izhod. Vendar se mora za to človek spremeniti.

Glede prevodov: ali imate kako željo, namig, katero knjigo naj bi še prevedli v slovenščino?
Moja založnica Nadja Dobnik s svojim možem, pesnikom Ivanom Dobnikom, že pripravlja izid dveh novih prevodov. Prvi je roman o Katarini Veliki, ki pa ni samo zgodovinski roman – gre predvsem za roman o psiholoških značilnostih ženske, ki je na oblasti. In v našem svetu je veliko žensk, ki imajo oblast, na primer gospa Merkel ali gospa May v Veliki Britaniji. Kar me je zanimalo in sem hotel razumeti, je ženska plat take osebe, čustvena, ljubeča plat ženske, ki ima oblast.

Drugi roman je Otočje drugačnega življenja; ta roman predlaga rešitev. V obdobju Sovjetske zveze, trdega stalinističnega režima, se obema glavnima osebama uspe popolnoma iztrgati iz oklepa stalinističnega režima. Samo dvema osebama, ki se ljubita. Seveda je mogoče reči: samo dva sta, dvema se ni težko osvoboditi. Pa vendar, kaj če bi vsi storili tako kot onadva in se odločili za pot svobodne izbire in ljubezni … vsa družba bi se spremenila!

Večkrat smo že omenili izraz čustva. Kaj pomeni empatija za vas, za avtorja, bralca, za vaše literarne osebe?
Naša moderna družba bi rada iz nas naredila robote, vsa družba je usmerjena k temu: želi poenostaviti človeka. Nekoč so govorili o enodimenzionalnem človeku, to je plitvem človeku. In tudi naše življenje mora biti plitvo, predvsem pa funkcionalno – to pomeni: na eni strani je dražljaj, na drugi odziv; dražljaj – odziv, porabljati – delati, porabljati – delati, porabljati – delati. Oglas vam je všeč, kupite izdelek in zato morate delati. In v ta dražljaj in odziv, to je psihološki prijem, si družba prizadeva vkleniti človeka.

Prava književnost je upor proti temu sistemu. Govoril sem o Katarini Veliki. Zelo preprosto bi bilo napisati zgodovinski roman o ženski, ki je imela veliko ljubimcev, ki je bila v nekem smislu nimfomanka, ki je imela veliko moč – torej, izdelati nekakšnega zgodovinskega robota. Veliko težje pa je namesto enodimenzionalne, plitve osebe videti osebo, ki je globoka, ki ima svoje slabosti, krhkost … ta zelo močna ženska je bila tudi zelo krhka … Razumeti njeno čustvenost, razumeti njeno dušo, njeno najglobljo notranjost – to je resničen izziv. Kako v tej mogočni osebnosti nenadoma uzreti razpoko, šibko točko?

Če preideva spet k Francoskemu testamentu: fascinanten se mi zdi prizor, ki se začne čustveno, vendar s povsem običajnima besedama »petite-pomme«, ki pomenita sicer majhno jabolko, vendar gre tudi za to, da ti dve besedi ženska izgovori v trenutku fotografiranja, da bi imela čim lepši izraz na fotografiji Za roman imata zelo velik pomen. Ali ste s tem poudarili vitalističnost ženske že na začetku ali gre za suspenz?
Oboje, seveda. Za otroka, ki prvič vidi ta drobni nasmeh, je to zabavno. Vendar hkrati tudi že razume – saj je fant, ki bo postal moški – dojame razliko med položajem, vlogama ženske in moškega. Ženska je veliko bolj tragična in metafizična – zakaj? Zato, ker da življenje. Moški seveda pri tem sodeluje, vendar ni tisti, ki da življenje, ne tako kot ženska, ki v sebi nosi otroka.
Ženska je metafizična in tragična oseba. Zakaj tragična? Ženska da življenje – vendar ga da komu? Smrtniku, nekomu, ki bo umrl. Njen otrok bo zrastel in kmalu umrl. Živel bo največ 20.000 dni, o tem pišem v zadnjem romanu.

Zakaj je oseba, ki jo otrok odkrije v Charlotte, zanj tako zelo pomembna? Ker dojame, da ženska, vsaka ženska, lahko da življenje, lahko rodi otroka, vendar pa je v tem kratkem življenju treba poiskati smisel življenja. Ta otrok, ki se rodi, mora iskati smisel življenja.

Kakšna je vloga resničnosti pri pisanju, se pravi, ko resničnost spreminjamo v fikcijo? Kakšno je razmerje med resničnostjo in fikcijo?
Lahko vam odgovorim s paradoksom: v vsakem romanu je vse resnično, biografsko, in vse je izmišljeno, vse je poustvarjeno, ustvarjeno na novo. Zakaj? Ko pripovedujem: »Neka ženska, Charlotte, ki živi v Sibiriji, ki je stara približno 60 let …« in ko to berete vi kot ženska, to nikakor ni moja Charlotte – vi jo ustvarite na novo. Najprej zato, ker ste ženska. Kot ženska lahko odkrijete način, da jo razumete veliko bolje kot jaz. Vi imate torej svojo Charlotte, Nadja ima svojo Charlotte, jaz imam svojo Charlotte. In zato pravim, da je vse resnično in vse izmišljeno, saj osebo poustvarite. Kot sem že povedal: v vsakem izmed nas sta vsaj dve osebi: prva je enodimenzionalna oseba, ki živi vsakdanje življenje, ki porablja, dela, se razmnožuje, porablja, dela. V nas pa je še druga oseba, včasih skrita, včasih celo odrinjena, ki jo prva potlači. To, kar zanima mene, je ta druga oseba: kako odkriti, razkriti to drugo osebo, ki se je človek pogosto celo boji – preveč kompleksna je, radi imamo, da so stvari preproste, saj je to pomirjujoče. Zato da s pisanjem vzbudiš zanimanje prve osebe, preproste, enodimenzionalne, je treba pisati lahkotno literaturo. 90 odstotkov knjig v knjigarnah obsega lahka, trivialna literatura: ljubezenske zgodbice, zločini, intrige, pri katerih rečeš: »O, zanimivo,« zapreš knjigo in vse pozabiš.

Francoski testament je avtobiografsko delo in nekakšen literarni spomenik njegovi babici. Foto: Litera

Ta druga oseba, globoko v nas, pa občuti tesnobo, boji se smrti, vsak dan se vpraša: en dan je za mano, en dan manj mi ostane v življenju. Ta oseba je obsedena z občutkom neizpolnjenosti: neizpolnjen sem, želim si nekaj: je to ljubezen? Je to bogastvo? Ta oseba je veliko bolj kompleksna – in to je oseba, ki me zanima. Za to drugo osebo je treba pisati drugačne knjige, knjige, v katerih so, kot pravite, opisi. Zakaj opisi? Ker je to ključ, ključ v kompleksen, večdimenzionalen svet, svet s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. V njem je prostor, ki je osebni prostor – ne prostor, kot ga vidite na ulici. Osebni prostor, tisto, kar ste sami doživeli. Pri teh knjigah je tako, kot bi bralec hodil po ulici, gledal oglase, reklame, miren in nasmejan, s slušalkami in telefonom, pa bi ga nenadoma ustavili in mu rekli: poglej nebo! Te knjige sporočajo prav to: snemite slušalke in poglejte nebo!

To sem vprašala tudi zato, ker se mi zdi, da morajo mladi bralci znati brati opise. Če poznamo namreč strukturalistično mantro, recimo tega, kar pravi Roland Barthes, da naj opise bralec kar preskoči, me zanima vaše mnenje.
Vendar je Roland Barthes rekel nekaj zelo zanimivega: vsi veliki pisatelji pišejo ne v jeziku, ampak proti jeziku. Namreč, med »opisom« in »opisom« je razlika. Lahko vam pripovedujem: snemamo intervju, tam je svetilka, tam je pult, recepcija in tako dalje, to je banalen opis, prostorski opis. Če pa vam rečem: »Veste, ta svetilka, kako nenavadno … ob tej svetilki imam čuden občutek že videnega, čeprav sem prvič tukaj,« je to drugačen opis, tukaj smo v drugačnem svetu. Podobno je, če opišem žensko: svetlolasa je, taka in taka ... Lahko pa vam rečem: smehlja se, vendar je v njenem pogledu pridih žalosti – kakšna žalost je to? To je drugačen opis.

V tem opisu, v tem portretu, je nekaj kontradiktornega: na eni strani nekaj zelo banalnega, enodimenzionalnega – to je svetlolaska, stara je toliko in toliko, Slovenka in tako naprej. Nenadoma pa se pojavi razpoka, skozi katero lahko vstopite in pogledate v drugačen svet. Na eni strani so površinski opisi, na drugi strani pa notranji opisi, skozi katere vstopite v drugačen svet.

Roman Francoski testament je bil označen kot vojni, zgodovinski, razvojni, družinski roman …
Drži. To so različne plati romana. Ampak poglejte: že če bi moja založnica Nadja Dobnik opisala svoje življenje, bi bil to seveda razvojni roman; in bil bi družinski roman, saj ima družino, prednike, med drugim smo se pogovarjali o njenem dedku; in bil bi tudi filozofski roman, saj si kot vsi zastavlja vprašanja o življenju, o smrti, ljubezni; in seveda bi bil to tudi zgodovinski roman, saj bi Nadja, kot vsaka ženska njenih let, pripovedovala tudi o tem, kaj se je dogajalo med vojno ob razpadu Jugoslavije. Tudi vi, Alojzija, bi bili avtorica romana, zgodovinske sage, saj so letala, ki so preletavala nebo, del zgodovine.

Za Aljoša je družina pomembna tudi zato, ker mu je dala dvojezičnost. Ali se vam zdi večjezičnost pomembna? Je pomembna tudi za pisanje?
Zelo preprosto: obstaja jezik komunikacije, vsakdanje, pogovorne komunikacije. In obstaja jezik literarnega ustvarjanja, ki je nekaj čisto drugega. Zakaj? Ker ima jezik vsakdanje komunikacije približno 400 besed. To je malo, zelo siromašno je. »Gremo v kino, pojdimo na pijačo, kupil si je nov prenosnik« – to je zelo preprosta komunikacija.

Jezik literarnega ustvarjanja pa je na novo ustvarjeni jezik – to je tuj jezik, tudi za avtorja. Zakaj? Dokler nisem napisal Francoskega testamenta, jezik Francoskega testamenta ni obstajal. Na primer, »petite pomme« je izraz iz Francoskega testamenta, ne najdete ga v romanu Vojna in mir, zgodbe s »petite pomme« tudi pri Dostojevskem ni. Avtor vedno ustvari nov jezik.

Ko se je Makine leta 1986 preselil v Pariz, je začel pisati v francoščini in kljub začetnemu nezaupanju založnikov je kmalu dobival prestižne nagrade za svoje knjige. Foto: Radio Slovenija

Kaj vam pomeni pisanje, predvsem pa branje knjig?
Zakaj je pomembno pisati? Problem je tudi v tem, da je jezik prekletstvo. Zakaj? Kot sem rekel prej, imamo na voljo zelo malo besed. Na primer če rečem: »Imate rdeče nogavice.«
Zelo malo besed imamo, da opišemo rdečo barvo. Rdeča, škrlatna, karminasta … Morda kakšnih 10 besed, da opišemo rdečo. Zdaj pa si predstavljajte, da niste novinar, profesor, pisatelj, ampak slikar. Slikar ima na svoji paleti na tisoče odtenkov rdeče – ni mu treba reči, da je to rdeča. Za slikarja je veliko lažje, mi pa imamo za rdečo deset, morda celo samo pet besed. In gre samo za eno barvo – kaj pa naša čustva? »Ljubim vas« – kako, zakaj … Predstavljajte si več tisoč let in dve osebi, ki se srečata in si vedno znova izpovesta: Ljubim te. Tisoč let, milijardo let. »Lepe oči imaš.« »Ljubka si.« Kakšna strašna revščina, jezik je prekletstvo. Vendar pesnik pravi: to lahko povemo tudi drugače, ni treba vedno reči: »Ljubim te.« Povedal vam bom primer iz romana francoskega pisatelja Martina de Garda: dve mladi osebi, fant in dekle, se ljubita, vendar ne vesta, kako naj si to povesta, ne znata si izpovedati ljubezni. In nekega večera stojita pred zidom in mladenič na zidu zagleda dekletovo senco – in poljubi to senco. Nič ni izrečenega, ne reče: »ljubim te«, »draga moja«, »lepe oči imaš« … samo poljubi senco. In mladenki je vse jasno. Ni poljubil nje, poljubil je njeno senco. To je književnost, to je poezija: najti način, da se izogneš besedam – kot pravi Barthes, in to drži: veliki pisatelji ne pišejo v jeziku – »ljubim te«, »ljuba moja« – ampak proti jeziku.

Pogovor je prevedla Nadja Dobnik.

Rrazgledi in razmisleki: Andrei Makine