Foto:
Foto:
Zadnji plamenčev let - kaj se dogaja z modrimi čeladami?

Miran Štuhec je v delu Aristokracija jezika in duha zbral 36 esejev slovenskih avtorjev, ki so po 2. svetovni vojni razmišljali o slovenstvu, jeziku in kulturi, dotaknili pa so se tudi ontoloških in fenomenoloških vprašanj. Jure Potokar je prevedel skoraj 700 strani dolg roman Popravki Jonathana Franzena o zgodbi današnje Amerike. Barbara J. Terseglav je slovenskim bralcem približala Zadnji plamenčev let mozambiškega avtorja Mia Coutoja, Nataša Kos pa se je lotila prevoda Govorice okuževalca Gesualda Bufalina.

Ljubezenski trikotnik za zidovi Trdnjave
Bufalino je porabil kar dvajset let, da je popisal življenje za jetiko bolnih veteranov iz druge svetovne vojne, ki so živeli v siciljanskem sanatoriju blizu Palerma. V središču dogajanja njegovega prvenca je ljubezenski trikotnik, v katerem se srečujejo bolnica Marta, pisateljev alter ego in primarij sanatorija Trdnjava. Razplet je prevajalka dela opisala kot povsem običajno rešitev povojnega časa - protagonist nepričakovano ozdravi, a v običajnem življenju vsak dan podoživlja svoje rane.

Kaj se dogaja z modrimi čeladami?
V obdobje po vojni, tokrat državljanski vojni v Mozambiku, je dogajanje svojega romana umestil tudi Mia Couto. Njegova dela so zaznamovana z dvojnostjo, ki izvira iz pisateljevega svojevrstnega dvojnega življenja. Sin portugalskih priseljencev je doma živel z zahodnjaško kulturo, na ulicah Mozambika pa je doživljal afriško. Pomembno mesto v Countovih zgodbah igra metaforika, mogoče pa se da tudi z metaforiko razložiti nenavaden pojav v Zadnjem plamenčevem letu. V njem je avtor v Mozambik poslal modre čelade, ki naj bi nadzirale mirovni proces, a vojaki iz neznanih razlogov drug za drugim eksplodirajo.

Značilno ameriško
Kljub velikemu obsegu je prevajalec Jure Potokar Popravke označil kot dovolj zanimivo delo, da privabi in zadrži bralce. Pomemben pri delu je zlasti slog, s katerim Franzen opisuje bizarne okoliščine, v katerih se znajdejo junaki. Poleg tega je k njegovemu uspehu pripomoglo tudi dejstvo, da je bila knjiga ob ameriškem izidu eno redkih del "belih anglosaksonskih protestantov" v času, ko so svoj vzpon doživljali Latinoameričani in Afroameričanke. Ob avtorju je tudi tema značilno ameriška: za božično večerjo naj bi se zbrali vsi člani belske družine, namesto sreče pa očeta teži parkinsonova bolezen, otroci pa se bojujejo vsak s svojimi težavami.

Od Vidmarja do Čandra
Aristokracija jezika in duha je pod svojim okriljem zbrala korpus del, ki so pri nas nastala v zadnjih 50 letih. Avtorji od Josipa Vidmarja do Mitje Čandra so prispevali svoje poglede na različne teme, razmišljanja pa so utemeljevali tudi na evropskih filozofih, kot sta Kant in Nietzsche.