Ena največjih ameriških pesnic Emily Dickinson (1830–1886) je postala znana predvsem proti koncu svojega življenja, v času njenega življenja pa je izšlo manj kot deset pesmi. Njene pesmi so ponekod zelo kompleksne, zato težko prevedljive, vendar pa toliko bolj nagrajujoče za zvestega bralca. Foto: Wikipedia
Ena največjih ameriških pesnic Emily Dickinson (1830–1886) je postala znana predvsem proti koncu svojega življenja, v času njenega življenja pa je izšlo manj kot deset pesmi. Njene pesmi so ponekod zelo kompleksne, zato težko prevedljive, vendar pa toliko bolj nagrajujoče za zvestega bralca. Foto: Wikipedia
Ta svet ni konec
Za slovenski prevod pesmi - tega skupaj z izborom in spremno besedo podpisuje Nada Grošelj - je značilno, da samosvojo pesničino govorico poustvarja v vsej njeni prvotni in neokrnjeni obliki. Foto: Mladinska knjiga

Ta svet ni konec je izjemna pridobitev na področju prevodne književnosti. Ne le zato, ker pesmi in pisma Emily Dickinson v slovenščino, v nasprotju z drugimi evropskimi jeziki, še niso bila celoviteje prevedena, temveč tudi zato, ker je Emily Dickinson ena najbolj občudovanih in markantnih ameriških književnic. Pesnica, ki je živela med letoma 1830 in 1886, je namreč že zelo zgodaj sprejela odljuden, puščavniški življenjski slog, zaradi česar je svoja zelo redka prijateljstva dolga desetletja negovala večinoma prek pisanja pisem. Leta 1862 je eno njenih pisem priromalo na naslov priznanega kritika in urednika Thomasa Wentwortha Higginsona. Emily ga je s svojim skrajno skrivnostnim, a neverjetno pronicljivim pisanjem prosila za mentorstvo. Tako se je začelo dosmrtno dopisovanje med ekscentrično pesnico in uglednim urednikom, ki ga je Emily, kakor sam pravi, prepričala s prodornim umom in izmuzljivo ptičjo pisavo. Higginsonovo prepisovanje njenih pisemskih fragmentov torej zajema mnoge komentarje, ki še posebej lucidno osvetljujejo Emilyjino prepričanje, češ da je zgolj človek, ki ostaja anonimen, zmožen neovirano slediti svojim sanjam.

Ni čudno, da so pričujoče pesmi Emily Dickinson že skraja alegorične in skrivnostne, torej prav takšne, kakršna je bila tudi pesnica sama. Zdi se celo, da je v njih neomajno zvesta ideji, ki jo je ob neki priložnosti zaupala svojemu mentorju, in sicer – da je resnica prava redkost, zaradi česar jo je pravi užitek govoriti. To se najbolje kaže skozi njeno suvereno sledenje edinstveni in neponovljivi pesniški poetiki, poetiki svobode in narave, ki se ji Emily ni nikoli odpovedala, pa četudi jo je Higginson vselej vabil v manj razdivjane pesniške vode. A Emily Dickinson je ostajala neuklonljiva; njene pesmi so po eni strani prepojene z bolj ali manj pravilno rimo in ljudsko melodiko, po drugi strani pa so ogrnjene s plaščem nevsakdanjega in pomensko nezdružljivega besedja, skozi prizmo katerega delujejo neukročeno in nedoumljivo. Tako ni posebej presenetljivo, da pesniški zaobjemi narave, v nasprotju z recimo Johnom Keatsom, enim njenih najljubših pesnikov, večinoma nimajo svetlejšega značaja, saj so najmočneje povezani z občutji nelagodja in človekove minljivosti.

Za slovenski prevod pesmi Emily Dickinson je ne nazadnje značilno, da samosvojo pesničino govorico poustvarja v vsej njeni prvotni in neokrnjeni obliki. A najbrž se je prav zato tudi tokrat izkazalo, da je s prevajanjem marsikaj če že ne izgubljeno, pa vsaj spremenjeno. To potrjujejo na glavo postavljena stavčna zgradba in nič manj zgovorni metrični poudarki, ki – kakor ugotavlja prevajalka– zaradi skladenjskih zakonitosti slovenskega jezika terjajo daljše verze. Knjiga Ta svet ni konec ohranja tudi takšne posebnosti pesničinega sloga, ki so jih Higginson in drugi uredniki nenehno popravljali, na primer nakopičene pomišljaje ali z veliko začetnico ozaljšane samostalnike. Ti so namreč precej neprijetni za oko, vendar zelo jasno pričajo, kako samohodna in neponovljiva pesniška duša je bila Emily Dickinson.