Iztok Osojnik je eseje za Nasmeh Mone Lize pisal dvajset let. Foto:
Iztok Osojnik je eseje za Nasmeh Mone Lize pisal dvajset let. Foto:
Filozofija vina je izšla že tudi v poljščini.

Prevajalka dela madžarskega pisatelja Gabriella Gaal je Filozofijo označila kot bralcu najbolj dostopno Hamvasovo delo. V satiričnem eseju se avtor ukvarja z vprašanjem, kaj je vino, in si že odgovarja, da maska, pijača odrešitve in tekoča ljubezen. Osojnik pa v sedmih esejih ponuja svoje interpretacije poezije šestih slovenskih in enega budističnega pesnika. Pri pisanju ni skušal razumeti, kaj je pesnik želel povedati, ampak je hotel ugotoviti, kam lahko branje poezije pripelje.

Osojnik se ne strinja z interpretacijami literarne stroke
Za večinsko posvečanje se je Osolnik odločil, ker so ga močno motile interpretacije slovenske literarne stroke, poleg tega pa je kot slovenskega pesnika sooblikovala prav slovenska poezija. V esejih tako razmišlja o delu Hana Šana, Franceta Prešerna, Kajetana Koviča, Nika Grafenauerja, Tomaža Šalamuna, Vladimirja Memona in Toneta Škrjanca.

250-stranski prevod v češčino
Ob praškem sejmu, na katerem je bila častna gostja Slovenija in ki se je zaključil pred nekaj dnevi, pa je Osojnik dočakal tudi izid prevodov svojih pesmi v češčino. Aleš Kozal je pesmi izbral, prevedel in napisal uvodno besedilo, z 250 strani dolgim rezultatom pa je Osojnik postal slovenski pesnik z najobsežnejšo objavo v češčini.

Delo "sovražnika ljudstva"
Satirični esej, izdan v Filozofiji dela, ni značilno delo Bele Hamvasa, čigar dela so začeli na Madžarskem izdajati šele po letu 1985. Ko so po drugi svetovni vojni prišli na bolast boljševistični komunisti, je namreč postal sovražnik ljudstva. za časa njegovega življenja je tako izšla le zbirka esejev Nevidna zgodovina, ki so jo izdali še med drugo svetovno vojno.

Objavljanje kakovostnih domačih avtorjev
Filozofija vina in Nasmeh Mone Lize sta prvi deli, ki sta izšli v novi zbirki KUD-a Franceta Prešerna Aletheia. Njen namen je njen urednik Goran Jankovič opredilil kot "podpiranje kakovostne, drugačne in neuveljavljene kulture/literature, izdajanje kvalitetnih domačih avtorjev in zapolnjevanje 'belih lis' v slovenskem prevodnem založništvu, torej izdajanje tistih naslovov, ki iz različnih razlogov (nekomercionalnost, hoja po nedefiniranem polju med žanri ali med 'visoko' in 'nizko' kulturo, specifična in nevelika ciljna publika...) niso zanimivi za druge založniške hiše, vendar jih ni mogoče zaobiti in izpustiti kot dejavnike, s katerimi družba lahko šele pretendira na oznake tipa: kulturno resno posvečeno."