Sreča je zanj notranji mir, ne vzhičenost, ko se nam zgodi nekaj lepega. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Na dveh razprodanih predavanjih ob tokratnem obisku ‒ v Ljubljano se je vrnil po pravljičnih sedmih letih ‒ je v sproščenem, očarljivem, šaljivem tonu postregel z desetimi zgodbami, v katerih je brez nekega patosa ali visoko letečih misli odstrl življenjska spoznanja. Z njimi poslušalci najverjetneje niso (no, vedno so izjeme) dosegli katarze, gotovo pa so v njih vzbudile pozitivna čustva in okrepile samozavedanje na tisti najlepši način, s smehom. "Dobro ti gre," je bila vodilna misel večera.

Kdo sem? Kam grem? S kom grem?

Tri ključna vprašanja, ki si jih moramo zastaviti

Skoraj 70-letnik (okrogli jubilej bo dopolnil 30. oktobra) ima izvrsten smisel za humor, hkrati pa prodorno vsrkava vsako razmišljanje, ki mu ga kot ogledalo ponuja sogovornik. Ko sva se ob koncu najinega kratkega pogovora, v času obiska v Sloveniji je imel kup pogovorov, tudi z mediji, poslovila, sem se malce zdrznila, sprašujoč, ali sem bila na intervjuju ali terapiji. "Ha, za zadnje vprašanje si mi dolžna pet evrov, to je bila terapija," je odvrnil v pomirjujočem smehu. Kot pravi, se z leti vse spremeni, vse gre počasneje. "Ko sem bil star 15 let, je bilo vse hitro, zdaj pa sem že v letih in gre vse počasneje. Imam težave s hrbtom, zato tudi hodim počasi, govorim počasi, prizadevam si, da bi dejansko vse počel počasi." Eno je gotovo, razmišlja s svetlobno hitrostjo.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Se kdaj počutite kot čustveni odrešenik? Številni vas vidijo kot takega.

Ne, nikakor ne. Če to mislijo, morajo iti na terapijo k mojemu sinu, recimo za približno 4, 5 let, pa bodo videli, da nisem (smeh). Mogoče mislijo, da sem odrešenik, mislijo, da ga potrebujejo, da bi se rešili. Mislim, da v takem primeru želijo videti odrešenika v komer koli.

Kajti najprej bi moral posameznik biti, šele kot osmišljena oseba lahko nekaj naredi in posledično zaradi tega tudi ima. Kar imaš, je posledica tvojega dela, pripada ti, zaslužil si si, saj si delal za to.

Jorge Bucay

Sem samo osnovnošolski učitelj, če lahko tako rečem. Če me hočete imenovati z eno besedo, potem bi izbral učitelj. Če bi bili v Indiji, bi me klicali guru, ker je guru učitelj, je tisti, ki vodi ljudi. To bi bil rad. Odrešenik pa nikakor ne, to namreč pomeni, da imaš božanski navdih, ki pa ga nimam. Nimam odgovorov. Imam pa veliko vprašanj. Skratka, rad bi bil učitelj. Kot psihoterapevt lahko rečem, da so bila moja srečanja zelo didaktična, skušal sem paciente "učiti" na drugačen način kot drugi. Nisem tako pameten, da bi povedal natančno interpretacijo stvari, ki jih skušaš delati, lahko pa ti povem, kaj počneš oz. kaj se zdi, da počneš s svojimi dejanji. Potem moraš pa sam poiskati odgovore.

Kot povem na predavanjih: dober učitelj ni tisti, ki ti pove odgovor, ampak tisti, ki ti pove, kje ga lahko poiščeš.

V slovenščini imamo prevedenih 13 od 26 njegovih knjig, ki so uspešnice v več kot 40 državah. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Ali se vam zdi, da kot pisatelj oz. kot avtor, kot si pravite, ponujate več odgovorov kot terapevt?

Ne, nikakor ne. Nobena knjiga ne more nadomestiti terapije. Terapija je nekaj, kar se zgodi med terapevtom in bolnikom. Knjiga je lahko orodje za vas, da recimo lahko ugotovite, da potrebujete terapijo. Mogoče je lahko orodje, ki vam pomaga iskati način, da začnete razmišljati o stvareh, o katerih prej niste. Moje knjige niso terapevtske. Če menite drugače, je to lahko nevarno, da se lahko recimo ozdravite s pomočjo knjig.

Da bi bila knjiga nadomestilo za terapijo, to ni res. Lahko daste na kup vse moje knjige, pa knjige od Coelha in drugih avtorjev, skratka vse knjige samopomoči na svetu, pa ne bodo odtehtale ene terapije z dobrim terapevtom.

Moji prijatelji pa pravijo, da se s tem ko preberejo kakšno vašo zgodbo, kar pozdravijo, kot bi dobili injekcijo zdravila v žilo.

V tem primeru so vaši prijatelji sami sebi terapevti. Mogoče lahko zgodba deluje terapevtsko, ni pa terapija. Knjiga je lahko terapevtska, tako kot recimo ura spinninga ali meditacije, da zdravi del vaše ranjenosti. Kot sem rekel, nisem pisatelj, ampak avtor. Tudi nisem zdravnik, čeprav imam tak naziv. Toda nisem zdravnik, kajti zdravnik je tisti, ki zdravi ljudi. Jaz pa tega ne počnem, nikoli nisem, z izjemo študijskega dela, ko smo imeli operativne posege. Medicina ne bo ozdravila ljudi, vi sami se boste, ona pa mora izboljšati vaš lasten stres, da se potem vi lahko borite z boleznijo. In to je edino, kar lahko stori psihoterapevt, kot sem jaz. Jaz sem poklicni pomočnik, ne zdravilec. Ne zdravim nikogar, pomagam pa lahko pri idejah, kako poiskati orodja, da se sami pozdravijo. Lahko vam pomagam, da ste sami sebi terapevt. To počnem in na to sem zelo ponosen. A nisem odrešenik, nisem čarovnik, sem samo poklicni pomočnik, ki pomaga ljudem, da se pozdravijo. Vse, kar sem se naučil, o čemer sem bral, kar sem preučeval, je bilo usmerjeno v to področje človekovega obnašanja.

Rodil se je leta 1949 v Buenos Airesu, kjer je diplomiral iz medicine in se specializiral za področje psihičnih bolezni. Kot psihiater in psihoterapevt je delal v več bolnišnicah in ordinacijah, predaval, gostoval v radijskih oddajah in imel celo lastno oddajo na televiziji. Zdaj svoj čas posveča branju in pisanju, predavanjem ter družini in prijateljem. Njegove knjige so prevedene v približno 25 jezikov in so med najbolje prodajanimi v več kot 30 deželah sveta. Živi med Malago v Španiji in Buenos Airesom v Argentini, so zapisali pri Mladinski knjigi. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Živimo v času največje blaginje v Evropi, hkrati pa so ljudje zelo nezadovoljni in nesrečni. Živimo v potrošniški družbi, ki nas dela nesrečne, česar se zavedamo, pa vendar ji ne moremo ubežati. Zakaj?

Zakaj se ne morejo naučiti, da se ne bi počutili nesrečne? To pač ni mogoče: ne moreš ne biti nesrečen v tej družbi. Ni možnosti, da ne bil nesrečen v taki potrošniški družbi. Če počneš nesrečne stvari, ni mogoče, da ne bi bil nesrečen. Rešitev je: treba je spremeniti svet, treba je iti proč. Kako pa spremeniti svet? Hočem biti v bazenu, kjer smrdi, pa hkrati ostati čist? To ni mogoče. Če plavaš v sranju, se boš usmradil. In že ko smo šli vanj, smo vedeli, da bo smrdelo.

Kdo so oni, ki jim tako radi očitamo, da so nas povlekli v sistem? Oni smo mi, dejansko smo si sami to naredili, jaz, moj oče, dedek … Vzelo je veliko časa, a recimo zadnjih 100 let smo bili, kar se tega tiče, grozni. Postali smo pravi profesionalci v uničevanju življenj. To je potrošniška družba. Še posebej se je to razmahnilo, ko je prišlo do industrijske revolucije, ko je bilo veliko izdelkov in ljudi, ki so jih želeli kupiti. Preveč izdelkov in preveč ljudi, družba pa je iskala denar. Nato pa so prišli do razmišljanja: kako narediti, da narediš nekaj, česar sicer ne bi.

Knjiga je lahko orodje za vas, da ugotovite, da potrebujete terapijo. Nikakor pa ne more nadomestiti terapije.

O zdravljenju z njegovimi knjigami

Razmišljanje je takšnole: Če hočeš nekaj narediti iz sebe, potem moraš nekaj narediti, zato pa moraš nekaj imeti. Če hočeš, da se boš počutil kot vredna oseba, potem morač nekaj narediti, ustvariti, in če ničesar ne delaš, se počutiš kot nihče. Naučili so nas torej prepričanja, da moraš imeti, da lahko narediš, in šele to te osmisli kot osebo. Zato delamo na tem ideji: "have-do-be" in tako živimo že 100 let.

Kako iz tega ven? Odnosi med temi tremi pojmi so neizpodbitni, vendar pa je obstoječi vrstni red med njimi dejansko laž. Kajti najprej bi moral posameznik biti, šele kot osmišljena oseba lahko nekaj naredi in posledično zaradi tega tudi ima. Kar imaš, je v tem primeru posledica tvojega dela, pripada ti, zaslužil si si, saj si delal za to. Če pa nisi delal za to, kar imaš, pa si dejansko tat, tako preprosto je to. Ko se bodo ljudje tega zavedali, se bodo torej osredotočili na to, kdo so. To je ta sprememba, ki jo tisti, ki razmišljamo o tem, želimo deliti naprej. To, da imaš nekaj, je posledica vsega, ne pa prvi pogoj oziroma začetek.

Sporočilo je močno, a zdi se, da ga slišijo tisti, ki ga že živijo. Kako pa doseči druge, tiste, ki pa bi to sporočilo potrebovali oz. bi ga morali ponotranjiti.

Logično je, da številni ne želijo slišati tega sporočila. Tisti, ki imajo moč, seveda ne slišijo. Če bi morali verjeti v to, bi namreč uzavestili, da je to, kar počnejo, lažno, vse, kar imajo, pa v bistvu ni njihovo. To je nemogoče, bilo bi, kot da bi dal lisici nalogo, naj varuje piščance.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Upam pa, da bo nova generacija, ki ni tako okužena s potrošništvom, naredila preboj. Eno stvar pa moramo narediti vsi: poskrbeti moramo za izobraževanje. To je zelo pomembno, kajti nerazumevanje igra ključno vlogo pri začetku vseh težav: to je začetek korupcije, nasilja, vojn, mamil, odvisnosti … Kako se spopasti s tem? Prek izobraževanja. V čigavih rokah pa je izobraževanje? V rokah naših voditeljev, ki jih izvolimo. In ni nam bilo mar, kaj počnejo s šolstvom, ampak je bila glavna skrb, ali nam bodo kot članom družbe omogočili, da bomo imeli več denarja. "Če boste poskrbeli, da bom imel več denarja, vas bom volil," je razmišljanje številnih.

Torej, pazite, koga volite in kakšen je njihov program, potem pa nadzorujte izvajanje politik. Kajti izvoljeni morajo delati to, za kar so bili izvoljeni, to je zelo pomembno. V katere šole pošiljamo otroke? Kakšno je sporočilo v njih: uspešni boste, naučili vas bomo, kako boste dober sin, dober državljan, dober menedžer, naučili vas bomo, kako zaslužiti več denarja kot vaš sosed. Govorijo, da gre za zdravo tekmovalnost, kakšna neumnost je to. To ne obstaja. A v take šole pošiljamo svoje otroke. Nočem biti pesimističen, res ne. Naj vas ne skrbi, veliko si obetam od mlade generacije. Številni imajo drugačne vrednote, ni jim mar za denar.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić