Delo je prevedel Branko Gradišnik. Foto: Založba Sanje
Delo je prevedel Branko Gradišnik. Foto: Založba Sanje

Vprašanje razporeditve zgodb, ki jih je avtor objavljal od konca štiridesetih do začetka šestdesetih let, je porajalo nekaj negodovanja, češ Vonnegutovo pisanje je preveč kompleksno in bogato, da bi posamične pripovedi ustrezale eni sami kategoriji. Kaj pa kronološki razpored po datumih objav? Morda, toda kaj storiti z nedatiranimi, nikoli objavljenimi primerki, ki so jih časopisi zavračali? Ko bereš masovni, več kot tisočstranski diptih, se ti zdijo ohlapne tematske kategorije še najbolj smiselne, npr. v razdelku Vodja pihalne godbe, kjer se v petih instancah pojavlja lik glasbenega pedagoga Georga Helmoltza, "prijaznega debeluha", predstavnika ameriške povojne predmestne naive, v kateri je pisateljsko kariero pričel tudi Vonnegut.

Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe, prva knjiga

Če sta urednika prvi del zbirke smiselno zaokrožila v štiri tematske sklope (Vojna, Ženske, Znanost in Romantika), sta jih v drugem poimenovala Delovna etika proti slavi in bogastvu, Vedenje, Vodja pihalne godbe in Futurologija. Pomenljivo je dejstvo, da so v obeh zvezkih najbolj atraktivne zgodbe z vonjem po Vonnegutovih prvih romanih, vsebine s tehnološko ali znanstvenofantastično vsebino, ki bodo prevladovale v njegovem zgodnjem romanesknem opusu, npr. Klavirskem avtomatu (1952), Sirenah s Titana (1959) ali Mačji zibki (1963). Znanstvene zgodbe so se v prvem zvezku izkazale za najboljše, Vonnegut je zimzelene motive dehumanizacije zavoljo tehnologije in "napredka," destruktivnosti in neumnosti vojskovanja ali povojnega sprejemanja potrošniške kulture še dodatno razčlenil, včasih kruto realistično, drugič sarkastično, vedno pa v žmohtnem pogovornem jeziku.

Enako sočen je twainovski pogovorni jezik – v fantastičnem prevodu Branka Gradišnika – tudi v drugi zbirki, kjer razdelku o znanosti iz prvega zvezka družbo med najboljšimi primerki delajo zgodbe iz Futurologije, predvsem izjemno duhovite, do prihodnosti in napredka zelo kritične epizode Dobrodošli v opičnjaku, Jutri in jutri in jutri ter še posebej Harrison Bergeron. Nekatere so frivolne, druge zloslutne, mnoge pa so v natančnih napovedih "prihodnosti", ki jo živimo zdaj, dobesedno preroške, npr. Jutri in jutri in jutri, v kateri Vonnegut napoveduje pripravke proti staranju, združevanje urbanih velemest v nepregledne betonske megalopolise in dvanajst milijardni svet, ki išče možnosti za kolonije na drugih planetih, ali Dobrodošli v opičnjaku, ki govori o etični kontracepciji in etičnem samomoru. Da zgodbe 1Daj1Dam, cinične in krute vizije depopulacije planeta, niti ne omenjam.

Vonnegutu je mimogrede uspelo plastično ilustrirati še mentalno stanje dežele na sončni strani Alp; vinjeta Harrison Bergeron je docela "slovenska", pregovorni princip uravnilovke, zabijanja vsakogar, ki goji ambicijo in "štrli ven", zamesi v pripoved o svetu v 21. stoletju, kjer so vsi enaki v vseh pogledih. Nihče ni pametnejši od drugih, nihče lepši, močnejši ali hitrejši; vlada čista mediokriteta, ki jo z ničelno toleranco nadzoruje Ministrstvo za izenačenost! Zgodbo Harrison Bergeron bi bilo treba umestiti v obvezni šolski kurikulum. Med drugim je dovolj kratka, da bi jo na dušek prebrali tudi branju najbolj nenaklonjeni.