Kdor vsaj približno pozna lik in delo pisatelja, režiserja, dramatika, radijskega ustvarjalca ter gledališkega in filmskega igralca Emila Filipčiča, seveda ve, da z razglašanjem samostojne Slovenije ne hodi v zelje osamosvojiteljem v letu 30. obletnice dejanske osamosvojitve. Izjava se namreč nanaša na satirični roman Kerubini, ki sta ga v 70. letih minulega stoletja družno napisala z Brankom Gradišnikom pod skupnim psevdonimom Jožef Paganel, v katerem je bila Slovenija že takrat samostojna država.

Emil Filipčič se je rodil 8. aprila 1951 v Beogradu. Na AGRFT-ju v Ljubljani je študiral režijo, večina njegove poklicne življenjske poti pa se nanaša na avtorska pripovedna in dramska dela. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Emil Filipčič se je rodil 8. aprila 1951 v Beogradu. Na AGRFT-ju v Ljubljani je študiral režijo, večina njegove poklicne življenjske poti pa se nanaša na avtorska pripovedna in dramska dela. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Ob Filipčičevem 70. osebnem jubileju letos mineva 40 let, odkar je bila kot enojna kaseta izdana nova studijsko profesionalno posneta krajša različica radijske igre Butnskala, ki jo je ustvarjal z Markom Dergancem. Prav tako pred 40 leti je napisal dramo Kegler. Pred 30 leti je nato na petih kasetah izšla še prvotna daljša različica Butnskale s prizorišča oddaje Jockey jaha na Radiu Študent. In letos mineva tudi 10 let, odkar je prejel nagrado Prešernovega sklada, ki mu jo je prinesel roman Problemi.

Po kultni radijski igri Butnskala je leta 1985 Franci Slak režiral celovečerec, za katerega je Filipčič napisal scenarij in v njem tudi igral. Butnskala je nato zaživela še kot gledališka igra, Derganc pa jo je prelil tudi v strip.

Radio Ga Ga, dokumentarni film

Širša javnost pozna Filipčiča tudi kot enega zgodnjih sodelavcev Saša Hribarja v satirični oddaji Radio Ga Ga, ki so jo prvič oddajali leta 1990 na tretjem programu Radia Slovenija.

Za Filipčičevo delo, ki se ga največkrat uvršča v ludizem, so značilni metafikcijsko mešanje perspektive, likov, slogov, realne in fantastične ravni ter obilica humorja, tudi skrajno absurdnega. In prav tak je tudi sveži roman Nepočesane misli, ki je izšel letos. Upokojenec Krcko, ki je glavni lik – oziroma eden izmed njih – tega (avto)biografskega dela razmišlja o tem, kaj je bistvo življenja.

Kot pove njegov avtor sam, piše o sebi, piše o vsem, kar je doživel, "o prijateljih, o ženskah, o sinu, o tem, kar sem videl in slišal. Na ta način tudi poskušam razumeti vse to – kakor v prvih letih življenja, v katerih se začneš spraševati, za kaj sploh gre." In tako se je tudi najin pogovor vrtel predvsem okoli življenjskih vprašanj in njegovega dolgoletnega plodovitega ustvarjanja, ki je nedvomno eno bolj samosvojih na naših tleh.


Vabljeni k branju intervjuja!

V tem letu je različne okrogle obletnice doživelo kar nekaj vaših del, vendar je zagotovo najpomembnejši vaš osebni jubilej. Vas je ta kaj intenzivneje navedel k pogledu nazaj? Pogledu na ustvarjeno delo, na življenje samo? K delanju računic?
70 let je res starost, ki se glede na samo številko zdi zares veliko. Spomnim se, ko sem jih imel kakih 20, se mi je zdelo, da je nekdo pri 70. letih predpotopno star človek. Vendar zdaj, ko jih imam sam toliko, se počutim, kakor da bi imel isto dušo kot takrat, čeprav zaznavam spremembe na sebi. Mogoče imam sicer več izkušenj, drugače se pa kar čudim, da imam že toliko let.

Mogoče zato, ker ste vsa ta leta ostali zvesti samemu sebi in pisanju?
Da, najbrž ima opravka tudi s tem, da sem pisanju ostal zvest vse življenje. Takoj, ko sem se v otroštvu navadil brati in pisati, sem napisal pravljico oziroma obnovo pravljice o krojačku, ki jih je ubil sedem na mah. Takrat sem imel sedem let in smo živeli še v Beogradu. Na dvorišču smo s prijatelji igrali nogomet, in ko smo končali, sem fantom dejal: "Sada idem da napišem bajku" (Zdaj grem napisat pravljico, op. n.). Vendar sem jo napisal v slovenščini, v Beogradu sem namreč obiskoval slovensko osnovno šolo Ivana Cankarja.

Živimo v vsem, zato bi človek tudi rad vse, kar pa ni mogoče in zato lahko nastopi občutek primanjkljaja. Želja po življenju oziroma volja do njega je lahko res močna in šele v nekih zelo resnih situacijah se zaveš, da gre za nekaj skrajno prvinskega.

Emil Filipčič

Če se vrnem k vprašanju obletnic, bi dejal, da lahko človek dela te računice kar vsakodnevno. Kdaj se ti zdi, da to, kar si dal od sebe, ni vse skupaj nič, ali pa da je preprosto premalo. Živimo v vsem, zato bi človek tudi rad vse, kar pa ni mogoče, in zato lahko nastopi občutek primanjkljaja. Želja po življenju oziroma volja do njega je lahko res močna in šele v nekih zelo resnih situacijah se zaveš, da gre za nekaj skrajno prvinskega.

Kakšen je danes vaš pogled na minljivost v primerjavi s pogledom, ki ste ga imeli v mladosti? Vam dandanes čas mineva drugače kot nekoč?
V mladosti smo s takim zanosom in veseljem razpravljali o smrti in minljivosti, kot da sploh ne bi obstajali zares. Ob tem smo uporabljali same lepe, visoke in mogočne besede, ki jih nismo razumeli zares. V mladosti jih lahko razume samo nekdo, ki mora tudi že mlad umreti. Nekoč smo obiskali prijatelja, ki je prav to doživljal. Za nas je bilo to dejstvo tako hudo nevzdržno, da smo se začeli šaliti in smo se preprosto smejali. Tudi on se je smejal z nami, vendar je hkrati tudi že imel to védenje, ki ga mi takrat nismo bili sposobni ponotranjiti.

Glede minevanja časa sem bil kar rahlo presenečen. Ko sem še popival, je vse kar zletelo mimo. In ko sem prenehal popivati, mi je bilo v prvem hipu kar malo žal, da ne vem, kaj vse se je zares dogajalo. Zdelo se mi je, da se praktično ne spomnim ničesar, razen tega, da smo se smejali. Zakaj smo se smejali, seveda ne znam povedati. Vendar je po drugi strani tako, da mi zdaj v treznem stanju čas popolnoma enako hitro mineva.

In kako gledate na današnje mlajše generacije ustvarjalcev? Bi dejali, da se bistveno razlikujejo od vas in vaših kompanjonov v mladih letih?
Kolikor se mi je uspelo pogovarjati z mlajšimi, sem dobil občutek, da so bistveno resnejši, kot smo takrat bili mi. Večinoma velja, da morajo doštudirati, saj z diplomo v žepu laže konkurirajo na razpisih. Zdi se mi, da smo bili ustvarjalci nekoč bolj razpuščeni, bolj boemski. Marsikdo, ki je sicer denimo pisal ali slikal, si je v bistvu želel predvsem boemskega življenja. Prav po vzoru opere La boheme, kjer se večina dogajanja odvija v gostilni, smo se tudi mi radi pogosto zadrževali v gostilnah. Menili smo, da vino, ljubezen in kar je iz tega izvirajočih tematik, preprosto sodi zraven. S tega vidika nemara tudi danes ni bistveno drugače, le precej bolj resni se mi zdijo današnji ustvarjalci.

"Zdi se mi, da smo bili ustvarjalci nekoč bolj razpuščeni, bolj boemski. Marsikdo, ki je sicer denimo pisal ali slikal, si je v bistvu želel predvsem boemskega življenja." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Veliko je bilo torej veseljačenja po gostilnah. Do katere mere je tovrstno druženje delovalo spodbudno na eni strani in zaviralno na drugi za vaše ustvarjanje? Kako ste ujeli ravnovesje med dvema potencialnima skrajnostma? Bi dejali, da je za to potreben nekaj, kar bi lahko opredelili kot naravni talent?
Najbrž bo naravni talent kar primerna opredelitev. Včasih mi je veseljačenje dejansko koristilo, saj sem potem z veseljem pristopil k ustvarjanju. In ko sem pretiraval, je bilo prav pisanje edina rešitev zame. Zdelo se mi je namreč, da imam na izbiro le še samomor ali pisanje. Preprosto sem se moral pretolči skozi te mačke, ki so sčasoma postajali vse hujši, tako da sem naravnost planil za pisalni stroj. V teh primerih sem se lotil pisanja brez kakršne koli ideje, kaj bom sploh pisal, le iz tistega groznega stanja sem se moral izviti.

Foto: Založba Beletrina
Foto: Založba Beletrina

Ste pri svojem svežem romanu ubrali v katerem koli pogledu drugačen pristop kot pri tistih, ki ste jih napisali v bolj oddaljeni preteklosti? Koliko korigiranja že napisanega je v vašem ustvarjanju?
Poskušam pisati na način, da tisto, kar napišem, tudi velja. Sem se pa v preteklosti tudi že lotil pisanja pijan prav z namenom, da bi se videlo, da sem pijan, in sem to tudi napisal. Seveda so se mi zaradi tega stanja zapletale črke in sem jih namerno kar pustil tako. Vendar so nato lektorji posegali v besedilo in popravljali ta mesta, tako da sem jih potem posebej opozoril, da hočem, da se iz napisanega vidi, da sem bil pijan med pisanjem. Ampak tudi to ni pomagalo, saj se je nato v tiskarni očitno našel stavec, ki se je odločil popraviti ta mesta s pomešanimi črkami! Vprašanje je tudi, ali ti bo bralec sploh verjel, če napišeš dobesedno, da si pijan. Prišel sem do spoznanja, da se pri pisanju razen opisno ne morem zares dotakniti pijanosti. Morda mi je pred leti uspelo napisati samo eno tako stran v knjigi Keopsova piramida. Ta stran je bila kot kak brezzvezen pijanski pogovor, popolnoma nesmiseln za nekoga, ki ne sodeluje v njem.

Pristop k pisanju je ostal kar isti v smislu, da je zame začetek polovica opravljenega dela. To preprosto pomeni, da se moraš usesti in začeti. In to moraš storiti takoj, nato pa delo nekako steče. Sprva gre zmeraj precej s težavo, zdi se ti zanič, imaš željo, da bi popravljal. Sam popravljam na način, da tisto, kar se mi ne zdi dobro, redko prečrtam. Če prečrtam, bom najverjetneje čez kakšno leto na tem mestu pripisal: "velja". Morda sem zadevo res prečrtal, vendar se pozneje vprašam glede smotrnosti tega. In si mislim, čemu bi prečrtal nekaj, kar me je pripeljalo do določene točke, in brez tega torej tudi ne bi prišel naprej.

Sorodna novica Emil Filipčič: Moto

Če bi primerjal nastajanje preteklih in aktualnega dela, bi najbrž dejal, da sem tudi sam zdaj postal resnejši pisatelj. Nekoč sem več hodil po gostilnah in zabavah, bil sem pač mlajši človek. Zdaj sem kar bolj posvečen delu, ni več tri mesece dolgih premorov. Dejansko, kar ves čas pišem, lahko bi dejal, da pišem celo na zalogo. Čeprav sem to tudi že prej kdaj počel, tudi če nisem bil dogovorjen z nobeno založbo.

Tudi Nepočesane misli ste pisali že v času izida Mota v letu 2019. Je zdaj nemara prav tako na poti že novi roman?
Dejansko je! V tem trenutku imam napisanih že 64 strani, tudi danes sem že nekaj napisal in sem pravzaprav zadovoljen z ustvarjenim, včeraj pa na primer nisem bil (smeh).

V svojih zadnjih romanih se poskušam približati temu sodobnemu času na način, da se znotraj ene same knjige osebe med sabo kar mešajo, enkrat pišem v prvi in spet drugč v tretji osebi. S tem bi rad pokazal ravno ta plaz informacij, ki prihajajo z vseh koncev in krajev. Človek pa jih mora premleti v enem samem telesu, ki ga pač ima, kar je seveda precej težko.

Emil Filipčič

Kako veste, da je knjiga, ki jo pišete, zaključena? Se vam je kdaj zgodilo, da je bil rokopis že pri založniku, vi pa ste nato nehote začeli premlevati to, kar ste oddali?
Ko se mi zdi, da se približujem koncu, dobim kdaj občutek, da bo kmalu to to. Vendar se mi potem dogaja, da si nato rečem, da moram še malo potegniti dogajanje. Kdaj se zgodi tudi tako, da že napišem zadnji stavek, ne da bi se zavedal, da je v resnici zadnji. Nato minejo trije dnevi, in pogledam, kar je na papirju, ter spoznam, da je knjiga končana. Tudi ko enkrat oddam rokopis založniku, mi je jasno, da je delo zagotovo zaključeno.

Veljate za enega tistih pisateljev, ki vse življenje tako rekoč pišejo eno in isto knjigo, ki se pač vseskozi nadaljuje. Živite življenje skozi to?
Bo kar držalo, da živim življenje prek tega. Ravno danes sem zapisal stavek, ki nekako priča o tem: "Gledal je celo svoje življenje kot svoj hobi." Pišem o sebi, pišem o vsem, kar sem doživel, o prijateljih, o ženskah, o sinu, o tem, kar sem videl in slišal. Na ta način tudi poskušam razumeti vse to – kakor v prvih letih življenja, v katerih se začneš spraševati, za kaj sploh gre. Včasih se mi zdi, da sem našel odgovore, vendar se mi nato znova zazdi, da se je treba še naprej spraševati in tako tudi živeti naprej. S stališča stvaritve romana bi tudi dejal, da ni konca, vendar se vsak roman nekako konča.

V dobi računalništva, ko marsikdo bere tudi na tablici, po moje ne gre več zares za branje romana. Takoj se lahko lotiš branja nekega drugega besedila, gledaš filme, spremljaš politiko in tako dalje. V svojih zadnjih romanih se poskušam približati temu sodobnemu času na način, da se znotraj ene same knjige osebe med sabo kar mešajo, enkrat pišem v prvi in spet drugč v tretji osebi. S tem bi rad pokazal ravno ta plaz informacij, ki prihajajo z vseh koncev in krajev. Človek pa jih mora premleti v enem samem telesu, ki ga pač ima, kar je seveda precej težko.

Nekdo mi je dejal, da imam prvinski strah pred fabulo, saj ne povem nobene zgodbe do konca, ker že prej prileti druga, nato že tretja in tako naprej. Vendar menim, da se na ta nači vidi, da sem jaz sam ta fabula. Da sem ta prvoosebni pripovedovalec, ki bi kot človek rad nekaj povedal drugemu človeku, torej bralcu, in da hoče skozi vse svoje knjige pokazati, kako je en sam človek pravzaprav sestavljen iz celega svojega življenja. Je hkrati otrok, mladenič in starostnik.

Emil Filipčič

Se med pisanjem zavestno odločate za to preskakovanje med identitetami in v kateri osebi na kateri točki pripovedovati zgodbo?
Običajno se mi to zgodi kar samo od sebe. Včasih sem se, ko sem nekaj napisal, nato vendarle vračal nazaj in urejal besedilo tako, da je bilo poenoteno, ali bo prvoosebni ali tretjeosebni pripovedovalec. Vendar sem se pri zadnjih nekaj knjigah odločil, da naj ostane tako, kot sem prvotno zapisal. Prijatelj, ki je zdravnik, mi je glede tega dejal, da mi ne bi bilo treba pisati tako zelo shizofreno (smeh). Nekdo drug pa mi je dejal, da imam prvinski strah pred fabulo, saj ne povem nobene zgodbe do konca, ker že prej prileti druga, nato že tretja in tako naprej. Vendar menim, da se na ta način vidi, da sem jaz sam ta fabula. Da sem ta prvoosebni pripovedovalec, ki bi kot človek rad nekaj povedal drugemu človeku, torej bralcu. Skozi vse svoje knjige hočem pokazati, kako je en sam človek pravzaprav sestavljen iz celega svojega življenja. Je hkrati otrok, mladenič in starostnik. To troje deluje popolnoma nezdružljivo, saj otrok, mladenič in starec živijo skrajno različna življenja. Vendar se te spremembe življenja dogajajo same od sebe. Kar naenkrat se zgodi, da se zaveš, da ne sodiš več v neki lokal, v katerega si sodil kot mladenič.

"Podpora staršev je zelo pomembna, da lahko stopaš po svoji poti in se ne uklanjaš nobenim pritiskom. In tudi če te kdaj zavrnejo, še dalje pišeš tako, kot si si sam zamislil." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Kako so starši sprejeli vašo odločitev za študij filmske režije? Tudi glede na to, da je vaš oče služboval v vojski, torej v sferi, ki je, blago rečeno, naravnost nasprotna umetnosti.
Oče me je predvsem pustil pri miru, to je bila njegova vzgoja. In mislim, da imam tudi sam tak odnos do svojega sina. Vsekakor sem imel srečo glede tega, kakšni so bili starši do mene. V otroštvu sem imel navado, da sem vrtel očetov oficirski pas in zraven fantaziral. Starši so zaradi tega nekoliko zaskrbljeno šli do moje učiteljice, vendar jima je dejala, da je to pravzaprav dobro. In na temelju tega sta nekako sprejemala tudi moje nadaljnje korake v življenju – smislu, da bom že za nekaj dober. Čeprav ni bil nihče v naši širši družini umetnik in čeprav sta vedela, da imajo umetniki pregovorno težko življenje oziroma si ga naredijo takega. Podpora staršev je zelo pomembna, da lahko stopaš po svoji poti in se ne uklanjaš nobenim pritiskom. In tudi če te kdaj zavrnejo, še dalje pišeš tako, kot si si sam zamislil. Zagotovo sem imel to podporo v njiju in imam jo tudi v ženi, ki je zmeraj rada brala moje romane in jih še zmeraj.

Ženo ste vključili tudi v svojo najnovejšo knjigo, kjer poveste, da pretipkava, kar napišete na roko. Je žena tudi tista, ki je prvi kritik tega, kar napišete? In koliko naravnost vam pove, če ji kaj ni všeč?
Da, je moj prvi kritik in mi tudi zelo odkrito pove, če ji kaj ni všeč. Vem recimo, da ji nista všeč romana Ervin Kralj in x-100, v nasprotju s tem so ji novejši zelo všečni. Je pa res, da me je prosila, naj je ne vključim v knjigo, če bi se le dalo. No, vendar je v njej pristala kljub temu.

Tako kot je učiteljica povedala vašim staršem glede neškodljivosti fantaziranja, tudi protagonist Nepočesanih misli v neki reviji prebere nekaj podobnega o koristnosti tega početja ...
To sem pred mnogimi leti v resnici prebral v reviji Praktična žena in mi je takrat veliko pomenilo. Imel sem približno 17 let in sem ta zapis vzel kot še eno potrditev koristnosti fantaziranja. Človek, ki fantazira, ima z leti vse manj neprijetnih občutkov glede tega, da se vdaja neki nerealnosti in da na ta način vnemar zapravlja čas.

Sorodna novica Butnskala je po 35 letih končno dobila "dejanski" scenarij

Poleg fantaziranja je pri vas zelo v ospredju tudi humor. Bi ju med drugim označili za preživetvena mehanizma? V bistvu zelo pozitivna preživetvena mehanizma? In kaj vam humor tudi sicer pomeni v življenju?
Že od nekdaj sem se zelo rad smejal in še zmeraj je tako. Tudi kar tako sam zase. Denimo ob gledanju televizijskih oglasov ali kriminalk si rad sproti izmišljujem svoje dialoge – raje ne bom niti povedal, kakšni dialogi so to – in se ob tem prav fino nasmejem. Ker sem se od nekdaj rad smejal, sem seveda imel tudi take prijatelje. Z Markom Dergancem - Dergijem sva nekoč snemala svoje skeče na magnetofon in sva se ob tem res zelo veliko prekrohotala. Tudi z Vitom Tauferjem, ki je režiral moje drame, sva se ob teh sodelovanjih ogromno presmejala. Prav tako je veliko smeha prineslo sodelovanje z Brankom Gradišnikom, s katerim sva skupaj napisala roman Kerubini. Vendar je bilo to najino skupno ustvarjanje neredko tudi resno – z vsemi krizami vred, ki nastopijo ob ustvarjanju v dvoje.

Kako je bilo videti to sodelovanje z Brankom Gradišnikom, s katerim ste torej dejansko družno napisali roman?
Ko sva pisala Kerubine, sva napisala tudi vsak svoj roman. On je svojega naslovil Čas in jaz svojega Grein Vaun. In ko je on prebral mojega, saj sem ga prosil za lekturo, je bil šokiran, saj se mu je zdelo, da pišem popolnoma drugače, kot takrat, ko sva pisala skupaj. Tudi sam sem bil iz istega razloga šokiran, ko sem prebral njegovega. Najino skupno delo je izviralo iz najinega navdušenja nad romani, nad deli Franza Kafke, Antona Pavloviča Čehova, tudi Wyatta Earpa in tudi nad popolnoma pogrošnimi romani iz trafike. Brala sva naravnost vse in si želela tudi midva napisati svoj roman. Vendar sva Kerubine pisala kar pet let in dlje, kot je trajalo, resnejše je postajalo najino delo. Glede praktičnega vidika ustvarjanja v dvoje lahko povem zanimiv pripetljaj. Pisala sva o konferenci, na kateri se je slovenska delegacija srečala z veleposlanikom Velike Britanije. Samostojnost Slovenije sva midva namreč razglasila že leta 1972. "Potem se pa usedimo," je bil začetek stavka, ki sva ga nato v en glas zaključila z "je rekel Mendel." Seveda sva se začela krohotati, vendar je bil za to tudi dokaz najine povezanosti.

V vašem opusu so tako dramska dela, romani in kratka proza. V spomin kar najširše javnosti ste se nedvomno močno vtisnili še s svojim radijskim delom. Prav tako imate za sabo nekaj vlog na odru in filmu. Se na zelo različne načine lotevate dela za te različne medije?
"Gledališče te zastrupi," mi je nekoč dejal eden izmed amaterskih igralcev iz Šentjakobskega gledališča. In nekaj je res na tem. Na gledališču je namreč nekaj zelo privlačnega. Vse moje igre so bile komedije in tudi vse moje vloge so bile v komedijah. Ne vem, ali bi bil sploh sposoben nastopati v neki tragični vlogi, ki bi jo od začetka do konca odigral, ne da bi se ljudje ob tem smejali. Tega so sposobni pravi igralci, ki lahko izpeljejo vsakršno vlogo, ne le v smislu tragičnih ali komičnih, temveč lahko igrajo vse od gledališča in filma do radia ter denimo tudi na kakšnih domačih zabavah. Gledališče dela posebno med drugim še to, da si ves čas v zaprtem prostoru pod reflektorji. Posledično lahko gledališče deluje tudi kot nekakšen azil, kot možnost umika iz tega sveta v – recimo temu – lepši svet.

V mojih očeh je prednost pisanja to, da ko začneš pisati, kmalu pišeš za to, da bi postal nesmrten. Z leti srečujem vse več ljudi, ki mi rečejo, da so jim moje knjige zares zelo všeč. To mi potrjuje, da sem se odločil prav, ko sem se odločil za pisanje.

Emil Filipčič

V nasprotju s tem je film širok v tem smislu. Poleg interierja imamo opravka še z eksterierjem. Pri tem so na delu še menjavanje snemalnih prizorišč in nastanitev, ki jih spremljajo. V nasprotju z gledališčem se skozi potek snemanja filma lahko tudi soigralci menjavajo, nasploh pogosto nimaš ves čas opravka z eno in isto ekipo. Še posebej, če gre za veliko produkcijo, ki zahteva veliko ekipo in morda še ogromno množico statistov. V mojih očeh je igranje na filmu težje, med drugim ker je zaradi vsega naštetega bolj raztreščeno. Prav tako se med nastopanjem pred kamero, za katero najverjetneje stoji skoraj celotna snemalna ekipa, preprosto zavedaš, da snemaš film. Pri gledališču je drugače, seveda če znaš začarati gledalce, ki so nato predani vsakemu tvojemu gibu, kar ti lahko vzbuja nadvse izpolnjujoče in res neverjetne občutke. Sicer se lahko tudi na snemanju filma po kakem res dobro odigranem prizoru zgodi, da ti aplavdira vsa ekipa, vendar je to veliko teže doseči.

Radio mi je tako zelo všeč kot medij, da bom kar povedal, kaj menim, da bi morali narediti tisti, ki ustvarjajo program. Nujno bi morali snemati več zunaj, tako kot to pogosteje počnejo televizijci ali tako kot midva zdaj opravljava ta intervju ob kavi. Vendar tega ne počnejo, ker jih moti šum, zaradi katerega pride do tresenja glasu pri zvočnikih. Držijo se določb, do katere mere lahko gre to tresenje. Po mojem mnenju bi bistveno bolje izpadli intervjuji, posneti v lokalih ob kavi, s čimer bi ujeli to življenjsko dinamiko. Vendar počnejo ravno nasprotno in uporabljajo naprave, ki denimo celo zgladijo hripav glas. V glavnem, vse skupaj izpade čisto preveč polikano.

"Slava je nekaj, česar sem si zelo želel. Vendar bi v osnovi dejal, da si lahko blazno želiš postati slaven, in ko to enkrat postaneš, si nadeneš črna očala, da te nihče ne bi prepoznal," pravi Filipčič. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

In kako je s pisanjem proznih del s tega vidika in tudi v smislu, da imate v tem primeru med ustvarjanjem še najmanj stika z občinstvom in ste brez ekipe sodelavcev?
V mojih očeh je prednost pisanja to, da ko začneš pisati, kmalu pišeš za to, da bi postal nesmrten. Z leti srečujem vse več ljudi, ki mi rečejo, da so jim moje knjige zares zelo všeč. To mi potrjuje, da sem se odločil prav, ko sem se odločil za pisanje. Dogaja se mi tudi, da mi ljudje znajo bistveno bolje citirati iz katere od mojih knjig, kot bi znal to sam. V takih trenutkih običajno kar osupnem in sploh ne vem, kaj bi dejal.

Junak vašega prejšnjega romana, ki je naslovljen po njegovem vzdevku Moto, med drugim uživa v slavi, ki mu jo je prinesla uprizoritev Butnskale. Dogodki, o katerih ste govorili pravkar, so nedvomno dokaz vaše slave. In kaj vam osebno pomeni slava?
Slava je nekaj, česar sem si zelo želel. Vendar bi v osnovi dejal, da si lahko blazno želiš postati slaven in ko to enkrat postaneš, si nadeneš črna očala, da te nihče ne bi prepoznal. Menim, da si vsak slaven človek želi biti slaven zgolj zato, da bi lahko postal anonimen.

Praktično vse življenje delujete kot ustvarjalec oziroma umetnik. Kaj je to skozi vsa ta leta, ki so s sabo prinesla mnoge spremembe, pomenilo za vaš eksistencialni obstoj?
Imel sem srečo, da sem imel podporo staršev. Nato sem nastopal na filmu in v gledališču, pisal scenarije za filme in televizijske oglase, dejansko sem nastopal tudi v oglasih. Pravzaprav sem na ta način zaslužil zadosti, da se nisem niti prijavljal na razpise Društva slovenskih pisateljev za razne štipendije. Dejal sem si namreč, da že tako ali tako zaslužim zadosti in da naj bodo te štipendije na razpolago tistim, ki delujejo res zgolj kot pisatelji.

Pisatelj Emil Filipčič, nagrajenec Prešernovega sklada

Vmes se je spremenil sistem, v katerem živimo, in spreminjala so se uradna poimenovanja ustvarjalcev, kar omenjate tudi v svojem najnovejšem romanu. Nekdanji svobodni umetniki so se preobrazili v samostojne kulturne delavce, danes so samozaposleni v kulturi ... Vidite v tem tudi spremembe na ravni semantike? Menite, da je bil še posebej moteč pridevnik svobodni?

Najbrž res. In to lahko najbolje potrdim s pripetljajem, ki ga je doživel moj prijatelj iz pisateljskih vrst. V času, ko smo še imeli miličnike, so se ti iz nekega razloga spravili nanj na železniški postaji in zahtevali, da se legitimira. Ko jim je dejal, da je svobodni umetnik na področju pisateljevanja, so se dejansko spravili nanj z gumijevkami in besneli: "A zdaj pa se boš še norca delal iz nas in nam pravil, da si nek svobodni umetnik!" (smeh). Meni samemu je bilo pravzaprav na neki način všeč, ko sem postal samostojni kulturni delavec. Saj dokler sem bil svobodni umetnik, so imeli posledično nekateri idejo, da to pomeni, da v resnici nič ne počnem. Ko sem postal kulturni delavec, pa sem lahko dejal, da sem zdaj tudi jaz delavec kakor vsi drugi.