V svojo leposlovno zbirko so pri Beletrini tokrat uvrstili dva vsebinsko povsem različna romana, poleg Hudolina, ki je ubesedil predvsem urbani boemski svet ulice, je tu še pripoved o holokavstu, roman Austerlitz nemškega avtorja W. G. Sebalda.

Utelešenje boemskega uporništva
Na prvi pogled različni deli druži skrbna obravnava literarnega jezika: Hudolin je protagonista svoje zgodbe zapletel v serijo banalnih prigod, ki jih opisuje v svežem, pogovornem jeziku. Urednik Beletrine Mitja Čander je Hudolinov slog pisanja zaradi ironiziranja družbenih razmer označil za "bernhardtovskega", duhovito pa je opisana tudi slovenska medijska in kulturna scena.

Dušan Jovanovič je njegovo pripoved postavil ob bok ustvarjanju upornikov dvajsetemu stoletju, kakršni so bili Charles Bukowski, Jim Morisson in Vitomil Zupan. Hudolina je od pesniške k prozni govorici res premamila narava zgodbe in njena epska širina, ki jo ta žanr ponuja. V romanu se je lahko posvetil detajlom, ki so po njegovem mnenju osnovno gibalo proze.

Veliki roman v 20. stoletju ni izumrl
Dušan Šarotar pa pri Sebaldovem Austerlitzu prav tako opozarja na jezik, ki je "zelo visok in prefinjen", zgodba pa se dotika begunstva in izseljenosti z začetno in hkrati končno točko v Auschwitzu.

Roman Austerlitz v prevodu Štefana Vevarja je že drugo delo velikega nemškega romanopisca, ki so ga izdali pri Beletrini. Tudi leta 2001 v slovenščino prevedeni roman Izseljeni se ukvarja s tematiko izseljenosti, izkoreninjenosti in nepripadnosti. Pisatelj se s pomočjo prvoosebnega pripovedovalca približa intimni zgodbi holokavsta, ki je zaznamovala njegovo otroštvo.