Je eden izmed najbolj priljubljenih in branih pesnikov v državah nekdanje Jugoslavije. Njegovo poezijo so do zdaj prevedli v italijanski, poljski, nemški, angleški jezik. Pri založbi Sanje so bile lani v slovenščini izdane pesmi Marka Tomaša v zbirki Črni molitvenik, za prevod je poskrbela Aleksandra Rekar. Pred kratkim je Ljubljano obiskal ob prireditvi Noč knjige 2017.

Veliko potujete po vsej nekdanji Jugoslaviji. Lahko rečemo, da pravzaprav živite v različnih krajih, ne le v Mostarju. Pravkar ste prišli iz Beograda, pred tem ste bili v Skopju, takoj po Ljubljani se odpravljate v Podgorico. Kako potovanja vplivajo na vaše življenje in ustvarjanje?
Mislim, da je sodobnemu človeku v Evropi vsekakor usojena neka vrsta nomadstva. Ekonomske okoliščine so takšne. Po drugi strani pa se literatura in umetnost nasploh vračata h koreninam potepuštva in trubadurstva. Včasih se mi zdi, da živim tako, kot so včasih živeli trubadurji. Zanimivo je videti vse odtenke tega, kar se je zgodilo nekdanjim jugoslovanskim družbam. Želel bi, da bi vse to name vplivalo bolje. Rad potujem po nekdanji Jugoslaviji, vendar me žalostijo razmere, v kakršnih živijo ljudje.

Ali bi lahko primerjali življenje ter politične in ekonomske okoliščine v različnih državah nekdanje Jugoslavije?
Mislim, da jo je Slovenija še najbolje odnesla. Veliko mojih prijateljev iz Slovenije se pritožuje, da je vse slabše, vendar se mi zdi, da je to še vedno podobno urejeni družbi. Ohranjene so minimalne vrednote, na katerih je družba zasnovana. Vsaj tako se mi zdi, ko gledam z razdalje. Vse druge družbe v nekdanji Jugoslaviji so izrazito polarizirane. Hrvaška je v ideološkem smislu popolnoma izgubljena, Bosna in Hercegovina enako, za Srbijo je bolje, da ne govorim. Če ni vrednostnega konsenza, je družba v težavah. Zdi se mi, da v Sloveniji to še vedno bolj ali manj deluje.

Kako vidite prostor nekdanje Jugoslavije v kulturnem smislu? Ali sebe doživljate kot Jugoslovana?
Mislim, da je to en kulturni prostor. Zdaj je bila aktualna zgodba o Deklaraciji o skupnem jeziku (hrvaškem, srbskem, bosanskem in črnogorskem). Tudi sam sem jo podpisal. Deklaracija ima svoje tehnične in druge pomanjkljivosti. Jezikovno je zelo zapletena, zato lahko marsikoga zmede, tudi interpretira si jo lahko po svoje. Ampak to je en jezik. Ko se pogovarjamo, se razumemo, zato ne razumem, v čem je težava. Kako se bo ta jezik imenoval, pa je druga stvar. Iskreno povedano, kar zadeva vprašanje držav, sem malo anarhičen tip človeka. Ne zanima me, kako se imenujejo države, v katerih živim. Veliko bolj me zanima, kako se tukaj živi in kako so te države organizirane. Enako me Jugoslavija kot država ne zanima. Problem je, da so uradne politike izbrisale iz kolektivnega spomina obdobje med letoma 1945 in 1990. Vsi pogledujejo v preteklost še pred omenjeno obdobje, proti začetku svoje nacionalne zgodovine. In tukaj se srečamo z diskontinuiteto v kulturnem pogledu in še kakšnem. To je, kar zadeva uradno politiko. Med nami pa so ljudje, ki se počutijo klavstrofobično v majhnih, zaprtih, po večini šovinističnih okoljih, zato zagovarjajo kulturno izmenjavo. Ne glede na to, ali je to komu všeč ali ne, skupni kulturni prostor deluje. Deluje za tistega, ki želi, da ta prostor deluje. Kdor ne želi, v redu. Gre za osebno izbiro.

Omenili ste Deklaracijo o skupnem jeziku, ki jo je podpisalo več kot 8000 ljudi, med katerimi so tudi ugledni jezikoslovci. V katerem jeziku vi pišete?
Pišem v hrvaškem jeziku, toda menim, da je hrvaščina enaka srbskemu, bosanskemu in črnogorskemu jeziku. Govorci se popolnoma razumejo. Sam uporabljam hrvaški pravopis. Mogoče je pomanjkljivost Deklaracije ta, da v njej ni razloženo, zakaj se od leta 1990 standardni jeziki (srbski, hrvaški in bosanski) vračajo na silo v 19. stoletje. V teh 45 letih nesrečne socialistične Jugoslavije se je jezik spreminjal, doživel neki razvoj, emancipacijo, zdaj želijo, da bi se jeziki čim bolj razlikovali. Hrvati želijo govoriti »korijenski hrvatski«, v Srbiji govorijo v nekem čudnem, meni neznanem jeziku. Gimnazijo sem končal v Somboru in učil sem se srbski jezik. Ta jezik in to, kar se zdaj učijo, se razlikujeta kot dan in noč. Zakaj vračati jezike v 19. stoletje? Ni problem v standardizaciji hrvaškega, srbskega in bosanskega jezika. Problem je, kako standardizirati jezik, na podlagi česa in v odnosu do česa. Zdaj ni politične platforme, ki bi to Deklaracijo uresničila v praksi, ampak pomembno je, da se o tem razpravlja in da se javnost senzibilizira za to vprašanje.

Ukvarjate se tudi z novinarstvom, pišete kolumne. Kakšen je medosebni vpliv pisanja kolumn in poezije?
Živim od pisanja in predvsem od pisanja kolumn. V novinarskih besedilih uporabljam paraliterarne oblike, v literaturi pa paranovinarske oblike. Trudim se, da sem odprt, iskren, in to mi na srečo tudi dopuščajo. Moje izhodišče je, da novinarska objektivnost ne obstaja. Reproduciranja informacij ne vidim kot novinarstvo. Tolmačenje informacij v določenem kontekstu me zanima kot oblika. Posebej danes, ko so ljudje bombardirani z informacijami, malo pa je takšnih, ki bi te informacije selekcionirali in o njih premislili. Zato mislim, da so potrebni fanzini, pri katerih tolmačimo informacije na zanimiv in poseben način, in da so ti prihodnost novinarstva.

Kako ocenjujete položaj medijev in novinarstva v nekdanji Jugoslaviji?
Ko sem pred nekaj leti delal intervju s Predragom Lucićem, mi je povedal: »Moja novinarska pravica je, da kritiziram vse, ki so na oblasti. Ne glede na to, čigavi so oni: levi ali desni. In to je pravi in najbolj pošteni položaj novinarja. Danes splet ponuja največ prostora, da se tako ukvarjaš z novinarstvom. Večino tradicionalnih medijev bolj ali manj nadzorujejo različni interesi. Pri novinarskem delu kritiziram vse, ampak bralstvo, ki to bere, so ljudje, ki razmišljajo enako kot jaz. Ne obstajata resnična debata in izmenjava, ki bi lahko omogočili, da gre družba naprej. Tako nastanejo vzporedni svetovi. Vsak ima svojo resnico in ne želi sprejeti druge.

Kako vidite danes Evropsko unijo in države na območju nekdanje Jugoslavije?
Zgodovina nas uči, da po vsakem obdobju emancipacije na svetu sledi dolgo obdobje kaosa. Zdi se mi, da smo imeli po drugi svetovni vojni kratko obdobje emancipacije in smo zdaj v ekonomskem in še katerem kaosu. Vse vrednote, na katerih je bil zasnovan svet, so zdaj vprašljive. Evropska unija propada prav zaradi tega, ker je pozabila na vrednote, na katerih je bila zasnovana. Veliko nas je takšnih, ki smo sanjali evropske sanje in ki smo želeli svobodo gibanja. In kaj imamo danes? Z Evropsko unijo imam danes resne težave.

Suverenost držav nekdanje Jugoslavije danes ne obstaja. Zaradi tega smo se osamosvajali, zaradi tega so mi pobili polovico sorodstva, da bi na koncu živeli v nacionalističnih brlogih in v državah, v kateri so tisti, ki so na oblasti, le posredniki pri kapitalu. Kako naj rečemo, da obstaja država, ki nima ničesar v svoji lasti. Kmalu ne bomo več lastniki vodovoda, elektrogospodarstva … Morda pa v tem vseeno lahko prepoznamo nekaj dobrega. Ljudje bodo prisiljeni, da se bodo v nekem trenutku spoprijeli s svojo (nespametno) izključenostjo, nacionalno in vsako drugo.

Ko ste zdaj prihajali v Ljubljano, ste na meji čakali tri ure. Kako ste se medtem počutili?
Jaz sem nekdanji navijač. Zato se mi dogajajo stvari, pri katerih vem, da nisem nič kriv, ampak ko me policija ustavi, vedno začnem razmišljati, da mogoče sem pa le za nekaj kriv. To je način, kako človek razmišlja. Ko čakaš tri ure in imaš čas, začneš razmišljati marsikaj: zakaj zdaj to delajo, ali nas bodo sploh spustili naprej, kaj če nas ne spustijo, kako bom potem prišel nazaj, kaj vse moram zdaj odpovedati, celotno življenje se mi s tem spreminja ... Ljudje v takšnih položajih postanejo paranoični. Evropa je že dolgo v vojni, le da nihče noče sprejeti tega dejstva. Frontalne vojne ni, te se dogajajo daleč v Siriji in drugje. Problem z Evropo je ulično nasilje – terorizem, urbano nasilje, ki povzroča paranojo in negotovost. Ljudje bodo nehali potovati. Bombe postavljajo na letališčih. Seme strahu in paranoje je bilo posajeno in nad prestrašenim človekom je lažje vladati. Po drugi strani pa imamo paranoično družbo, v kateri je vsak vsakemu sumljiv. To ni dobra perspektiva. Moj odgovor bi bilo še večje odpiranje.

Katere bi lahko bile progresivne strukture, ki bi lahko kaj spremenile? Mislite, da bi organizirani delavci lahko vplivali na družbene spremembe?
Solidarnost med ljudmi se lahko uresniči le v okviru velikih industrijskih sistemov. Takšni sistemi v zahodnem svetu več ne obstajajo. Nimamo več tovarn, v katerih dela pet ali deset tisoč ljudi. Imamo delavce, ampak imamo ogromno ljudi, ki ne delajo in ki ne morejo delati. In to bi lahko bila zanimiva skupina za ustvarjanje solidarne fronte, ki bi poskusila nekaj spremeniti skupaj z delavci in drugimi.

Kakšno moč imajo po vašem mnenju danes levičarske stranke in njim pripadajoče ideje?
Vprašanje je, ali so levičarske ideje izključno ekonomske ali pa so emancipacijske v vsakem smislu.

Aleksis Cipras je levičar, toda kakšen je njegov odnos do beguncev in migrantov?
Takšen, kakršen mu zapoveduje Bruselj. Vendar, bi moral Cipras vzpostaviti najbolj možen človeški odnos do teh ljudi, ki prihajajo, in zagotoviti vsakršno pomoč v okviru svojih zmožnosti. Ne gre za to, da samo drugače prerazporejamo kapital, ampak za to, da odnose med ljudmi uredimo drugače. Oni bi morali biti bolj človeški. Vsak posamičen, tvoj in moj, odnos je pomemben za to družbo. Iz tega odnosa raste odnos do družbe in skupnosti. Treba je spremeniti posameznika.

Ne temeljijo tudi medosebni odnosi na kapitalu?
Žal vse določa kapital. Vse. Kot pravi moj prijatelj Nenad Marić, bolj znan kot Kralj Čačka: "Lep si onoliko koliko para imaš". Kapitalizem je društvo začasnosti. Vse je od danes do jutri. Poglejte samo arhitekturo. Kot je rekel Johhny Rotten: "Ali kdo misli, da ta steklena stavba lahko zdrži naslednjih sto let? Sprašujem se, kako vse to vpliva na posameznika. Kako se ta vede do sočloveka. Nekateri postajajo sebični, izkoriščajo, so tekmovalni. Ne verjamem v solidarnost v tem kontekstu. Kapitalizem uničuje medsebojne odnose. Danes te imam rad, če to potrebujem, jutri te ne bom imel rad, če mi to več ne bo potrebno. Mogoče se to, kar govorim, sliši tradicionalno, ampak dejansko nimamo možnosti vzpostavitve odnosov z drugimi, tudi če bi to želeli. Odnos ni vzhičenje, temveč težko delo, za katerega si prizadevaš več let in ki ima vzpone in padce. Tako prijateljski kot ljubezenski in vsi drugi medosebni odnosi. Veliko se ukvarjam s psihologiziranjem in z medsebojnimi odnosi. Poskušam osvetliti vse vidike enega odnosa brez romantiziranja in opisati vso grozo in lepoto enega odnosa.

V Črnem molitveniku, zbirki poezije, ki je bila lani prevedena v slovenščino, pravite v eni pesmi: "Ko pišem o ljubezni, pravzaprav pišem o smrti."
Ta prvi zanos se nam vedno zdi kot nekaj končnega. In kaj je končno na tem svetu, razen smrti. Ljubezen je ena velika tema, ki je bila v postmodernem, ironičnem diskurzu prezrta. Tudi danes jo prezirajo različni »pametnjakoviči«. To je zato, ker na tem področju moraš biti iskren, ni drugega. Če želiš o tem govoriti avtentično, ne moreš intelektualizirati, moraš se odpreti. Ko se odpreš, postajaš ranljiv. Ljudi je strah pokazati ranljivost, in to je največja težava. Ljudje je ne želijo pokazati, ker vedo, da bo to uporabljeno proti njim. Ljubezen je resno delo. Zato si je treba prizadevati. Stvari bodo uspele, glede na to, koliko se potrudiš. Ljudje se danes ne želijo potruditi. Vse je začasno. Tudi oblačila se prej obrabijo, narejena so za eno sezono. Jaz pa imam rad kakšen kos oblačila, ki traja leta in leta in je zrasel z menoj. Zato se ljudje počutijo nelagodno v novih oblačilih in se jim zdi, kot da bi bili hodeča modna lutka. Tako se potem tudi vedejo, vse postaja površno in gre k vragu. Malo je ljudi, ki so pripravljeni vlagati v odnos. To je velik izziv. Človeka danes odvržeš kot kos oblačila. V svetu, v katerem se moramo boriti za obstoj, je ljubezen velika ovira. To je nekaj, kar vas moti, nimate časa za to.

Koliko je politike v vaši poeziji?
Vse to je politika. Zato o tem tudi pišem. Včasih imam tudi neposredne politične fraze. Marsikdo misli, da zanje ni mesta v poeziji, jaz se s tem ne strinjam. Mislim, da je legitimno uporabljati politične parole znotraj nečesa, kar poskuša biti umetniško delo.

Ukvarjate se tudi z glasbo. Pogosto nastopate kot didžej. Kako to vpliva na vašo poezijo?
Popularna kultura ima veliko večji vpliv na ljudi v zadnjih 50 letih, kot jo ima klasična, uradna, tako imenovana akademska kultura. Zelo je problematično odvreči popkulturo kot nekaj nepomembnega za umetnost. To, da je Bob Dylan dobil Nobelovo nagrado za književnost, je veliki korak naprej, da se popkultura legitimno in enakopravno postavi ob bok akademski. Mogoče je name bolj vplival pank kot dela pesnikov in književnikov, ki sem jih bral.

Kaj vam pomeni poezija v komunikaciji z drugimi ljudmi in s samim seboj?
S poezijo vzpostavljam veliko bolj odprto komunikacijo z ljudmi. Prek nje komuniciramo veliko hitreje in pristneje. Z njo se osebno izpovem, sporoča mi pa tole: Vidiš, Marko, zdaj imaš čisto vest, naredil si, kar si lahko, rekel si, kar resnično misliš. To je kot en majhen boj s svetom. Intimna vojna s svetom, ki jo vsak človek vodi na en ali drug način.

S čim se zdaj ukvarjate?
Ukvarjam se s strukturiranjem nečesa, kar pripravljam. Izstopil bom iz območja udobja in poskusil narediti nekaj, česar do zdaj še nisem.

Nam lahko razkrijete, za kaj gre?
Poskusil bom napisati roman. Nič pretirano ambicioznega, vendar me zanima, ali lahko to naredim pošteno in ali sem za to sposoben. To bo vaja samoobvladovanja in potrpežljivosti.