Knjige
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.5 od 2 glasov Ocenite to novico!
Mathias Énard
Mathias Énard govori več jezikov, je erudit, študiral je perzijščino in arabščino. Foto: Matej Pušnik/Fabula
Mathias Énard
Je dober poznavalec Bližnjega vzhoda in velik popotnik. Foto: Matej Pušnik/Fabula
       Ljubezen in potovanje sta temi, ki sta mi zelo pri srcu. In tako sem v romanu Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih poleg zgodbe o tem, kako je v začetku 16. stoletja Michelangelo preživel kar nekaj časa v Carigradu, povedal tudi zgodbo o zapleteni in nemogoči ljubezni med otomanskim pesnikom in andaluzijsko plesalko.       
Mathias Énard
Pisatelj je postal zaradi užitka ob pripovedovanju, pa tudi iz veselja do tega, da dodaja svoje kamenčke k temu velikanskemu mozaiku. Foto: Matej Pušnik/Fabula
       Sam sem začel pisati zato, ker sem bil sprva predvsem bralec. Vedno sem bil nor na knjige, književnost, branje. Mislim, da je ta strast vzrok, da sem se spustil v pisateljsko dogodivščino in skušal dodati delček v neverjetni korpus, ki se mu reče: knjige.       
Mathias Énard
Mathias Énard velja za enega najboljših in najinovativnejših francoskih pisateljev. Za roman Kompas je leta 2015 prejel najprestižnejšo francosko, Goncourtovo literarno nagrado. Foto: Matej Pušnik/Fabula
Mathias Énard
V okviru festivala Fabula sta izšli njegovi deli Alkohol in nostalgija (Beletrina) in Kompas (Mladinska knjiga). Foto: Matej Pušnik/Fabula

Mathias Énard: Vsi romani so o ljubezni

Pogovor s francoskim pisateljem, gostom letošnje Fabule
16. marec 2017 ob 17:15,
zadnji poseg: 17. marec 2017 ob 10:41
Ljubljana - MMC RTV SLO

Kot prvi gost letošnje Fabule je nastopil leta 1972 rojeni francoski pisatelj Mathias Énard, dobitnik prestižne Goncourtove nagrade za roman Kompas, ki je pravkar izšel v slovenščini.

Zdaj lahko Slovenci beremo še dva romana, in sicer Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih ter Alkohol in nostalgija. Mathias Énard govori več jezikov, je erudit, študiral je perzijščino in arabščino, je dober poznavalec Bližnjega vzhoda in velik popotnik. Za oddajo Razgledi in razmisleki se je z Mathiasom Énardom pogovarjala Tadeja Krečič, v oddaji pa bomo slišali tudi branje avtorja iz knjige Alkohol in nostalgija.

Gospod Énard, ker se pogovarjava za oddajo Razgledi in razmisleki, se pravi za radijsko občinstvo, bi pogovor začela z vašo izkušnjo, povezano z radiem. Iz te je namreč nastal roman Alkohol in nostalgija, ki je zdaj izšel tudi v slovenščini.
Seveda. Gre pravzaprav za potovanje z vlakom po transsibirski železnici od Vladivostoka do Moskve; to je bil projekt sodelovanja med Francijo in Rusijo pred nekaj leti. Seveda je šlo za različna področja, za ekonomsko, politično pa tudi kulturno, še posebno literarno sodelovanje. Ob tem so povabili kakšnih deset francoskih avtorjev, da gredo z vlakom od Vladivostoka do Moskve, se ustavijo v različnih ruskih mestih ter srečajo tamkajšnje bralce in pisatelje. Nekaterim izmed teh avtorjev, ki so šli na pot, je francoski radio France – culture naročil radijsko igro. Na vlaku so bili torej igralec in igralka, Rus in Francozinja, radijski režiser, tonski tehnik in majhen improviziran studio. Tako sem napisal roman Alkohol in nostalgija in na vlaku smo tudi snemali. Hrup, ki ga slišite, je res hrup transsibirske železnice med Moskvo in Novosibirskom. Potem pa mi je knjižni urednik rekel, naj radijsko igro priredim v roman. To besedilo je nato izšlo in je zdaj tudi v slovenščini.

Besedilo ste začeli z mislijo Antona Pavloviča Čehova: "Ta slovita ruska duša ne obstaja." In vendar dobimo ob vašem besedilu občutek, da ste jo dosegli, se nekako dotaknili te slavne ruske duše …
Podobno kot Čehov mislim, da naroda ne moreš omejiti samo na idejo ruske duše, slovanske duše, francoskega esprija. Mislim, da to ne obstaja. Vendar pa obstajajo značilne poteze, ki so verjetno literarne in jih najdemo tako v Rusiji kot v Franciji. Iz njih lahko nastane nekakšen portret naroda. Sicer pa ni opaziti kakšnih značilnosti naroda kot celote. No, res je, da nam pokrajina, ki jo gledamo, ko se peljemo po njej, vzbuja svojevrstne občutke. Pa mesta, ki se tako razlikujejo drugo od drugega in ki nas spet potegnejo v drugačno razpoloženje. Tako se oblikuje naše dojemanje prostora, pa naj bo ruski, francoski ali nemški.

Ko rečemo ruska duša, mogoče mislimo predvsem na občutke o Rusiji in Rusih, ki so jih izoblikovali veliki ruski književniki: Tolstoj, Dostojevski, Jesenin, Čehov, Ana Ahmatova. In ne le ti: tu so še književniki, ki so prišli pozneje in so govorili o strahotah komunizma – Varlam Šalamov, Solženicin, Trifonov.
Seveda. Zame je ruska književnost dvajsetega stoletja pomembna. Omenjate Varlama Šalamova. Bral sem seveda Kolimske zgodbe, pa druga besedila o internacijah in deportacijah; tu so še drugi pisci, obožujem na primer Isaaca Babla – njegova besedila iz let od 1917 do 1920 so neverjetna – ali pa Evgenijo Ginzburg. Veliko sem bral Vasilija Akasijonova in mi je bil zelo všeč. Moskovska saga je neverjetno besedilo o sovjetskem dvajsetem stoletju. Ko gre človek danes v Rusijo in o njej razmišlja, ne more prezreti dvajsetega stoletja. Težko je, da v velikih ruskih razsežnostih, posebno v Sibiriji, ne bi mislili ali videli vsega, kar so pomenili internacije, gulag, prisilno delo, še vedno zelo izrazite sledi sovjetizma, ki je res zaznamoval rusko zgodovino, kakor jo je tudi druga svetovna vojna – velika domoljubna vojna, kot rečejo Rusi. Vse to je ta hip v pokrajini še vedno zelo navzoče. Ko potujemo po Rusiji, je nemogoče, da ne bi mislili na dvajseto stoletje.

To sem omenila zato, ker se mi zdi, da vam je uspelo uloviti občutek te neskončne pokrajine, ki ima na sebi sledi strašnih dogodkov.
Na potovanju po Rusiji je vse to seveda zelo navzoče. Še posebno zato, ker je bila edina oblika komunikacije med Vzhodom in Zahodom Rusije transsibirska železniška proga, ki je dolga 7 ali 8 tisoč kilometrov in je ob sebi ustvarila ozek pas, okoli katerega je bolj ali manj koncentriran ves človeški prostor v Sibiriji. Hkrati pa je to tudi pot, ki so jo uporabljali za rusko kolonizacijo, deportacijo ljudi, državljansko vojno, sovietizacijo ruskega skrajnega Vzhoda. Vse to se je dogajalo po tej poti. Ko torej potuješ po železniških tirih, se ti zdi, da nekako znova doživljaš to zgodovino.

Prvoosebni pripovedovalec v zgodbi se imenuje Mathias in se izraža precej negativno prav o potovanju. Tole recimo piše: "Mislim, da nisem ustvarjen za potovanja … jaz, ki sovražim potovanja … na potovanjih nikoli ne pridemo do cilja." Knjiga pripoveduje o potovanju, o katerem ima glavni junak takole mnenje. Prav vi pa ste navdušeni popotnik, kajne?
To ni avtobiografski roman. Osebi je ime Mathias zaradi smešnega vzroka. Po naključju je naneslo, da ko sem pisal za tista dva igralca in smo snemali na vlaku, nisem uporabil nobenih imen; poleg vsega sem pisal dialoge in imen nisem potreboval. Potem pa mi je igralka na snemanju rekla: "Kako naj te pokličem v igri, s katerim imenom?" Sploh nisem nič pomislil, samo izstrelil sem: "Oh, kar Mathias mi reci." In tako je bilo osebi nenadoma ime Mathias. Nastal je moj dvojnik, ki pa je zelo drugačen od mene, čeprav ima isto ime.

Zanimivo je pač, da pišete o potovanju, a hkrati tako negativno pišete o njem: "Želim si, da ne bi nikdar potoval …"
To je citat Blaisa Cendrarsa, francoskega pesnika, ki je svojo pesnitev posvetil transsibirski železnici. Naslov je Proza transsibirica in male Ivane Francoske, ki je zelo vplivala na pisavo Alkohola in nostalgije.

Zanimivo je, da v tem romanu pišete o potovanju, v romanu Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih pa o epizodi iz Michelangelovega življenja. Toda v resnici, v ozadju, pišete o ljubezni.
Vsi romani so o ljubezni.

Res je. Imate tri ljudi, ki jih postavljate v skupni odnos, dva moška in žensko.
Tako je. Ljubezen je romaneskni motiv, ena osnovnih stalnic književnosti vse od Homerja naprej. Ljubezen in potovanje sta temi, ki sta mi zelo pri srcu. In tako sem v romanu Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih poleg zgodbe o tem, kako je v začetku 16. stoletja Michelangelo preživel kar nekaj časa v Carigradu, povedal tudi zgodbo o zapleteni in nemogoči ljubezni med otomanskim pesnikom in andaluzijsko plesalko.

Naslov romana najdemo na sredi besedila. Prav v tistem delu zelo poetično in doživeto pišete o človeku, ki ga preplavljajo čustva. Spet gre za nostalgijo, kajne?
Nostalgijo po prvobitnem pripovedovanju mogoče. Nostalgijo po otroštvu, v katerem so nam pripovedovali zgodbe. Mogoče vsi vse življenje iščemo užitek, ki smo ga doživljali, ko nam je nekdo pripovedoval zgodbe. Gotovo poznate zgodbo Tisoč in ene noči. Šeherezada je oseba, ki pripoveduje. Proti smrti se bojuje s pripovedovanjem. Življenje si daljša z zgodbo. Je pa še oseba, ki jo veliko manj slišimo, in sicer njena sestra Dunjazada. Njej Šeherezada pripoveduje zgodbe. Seveda je tu še zlobni sultan Šahrijar, ki ji grozi, da jo bo ubil, če mu zgodbe ne bodo več všeč. Ampak navzoča je tudi njena sestra. In prav ta se mi zdi fascinantna. Ona je tista, ki ji Šeherezada pripoveduje, nima pa glasu – samo posluša. Ona je poslušanje. Mogoče je taka nostalgija v moji knjigi. Mi vsi smo bili nekoč tisti, ki jim je nekdo pripovedoval zgodbe, preden so se vloge zamenjale in smo začeli sami pripovedovati drugim. Gre pravzaprav za trikotnik sultan, Šeherezadin glas in tišina njene sestre, ki posluša. In v njem nastane nekakšno očarljivo miniaturno življenje.

In potem je tu še izjemni užitek pripovedovanja zgodb, deljenja istega sveta, ki ga pisatelj ustvarja. Čeprav ste že omenili, da ste začeli pisati iz dolgočasja.
Sam sem začel pisati zato, ker sem bil sprva predvsem bralec. Vedno sem bil nor na knjige, književnost, branje. Mislim, da je ta strast vzrok, da sem se spustil v pisateljsko dogodivščino in skušal dodati delček v neverjetni korpus, ki se mu reče: knjige. Tako sem postal pisatelj. Zaradi užitka ob pripovedovanju, pa tudi iz veselja do tega, da dodam svoje kamenčke k temu velikanskemu mozaiku.

Angleški pisatelj Alain MacFarlaine je dejal, da se moramo ves čas zavedati, da civilizacijsko sedimo na ramah svojih predhodnikov, velikih mislecev in pisateljev. V vaših knjigah je čutiti ramena pisateljev, na katerih slonite, hkrati pa ustvarjate nekaj čisto novega.
Da, res je, ta metafora z rameni mi je všeč. Rad imam književnost, v kateri pišem skupaj z drugimi avtorji, drugimi knjigami. Gre pravzaprav za to, da z nekom nekaj deliš. Deliš branje, poglede, z bralci si nekaj izmenjuješ, pa četudi gre za knjige drugih avtorjev.

Zelo dobro poznate zgodovino. Iz vaših romanov je mogoče sklepati, da preden se posvetite pisanju, natančno preučite vse, kar je povezano s temo, o kateri pišete. Na primer, za roman Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih, ki pripoveduje o Michelangelu, ste morali dobro preštudirati šestnajsto stoletje …
Seveda sem moral raziskati stvari. Toda v tem primeru je bilo zelo preprosto, saj gre za obdobje, ki ga dobro poznamo – veliko je besedil, ki pripovedujejo o njem. Michelangelo je eden najbolj preučevanih umetnikov na svetu. Obstajajo milijoni dokumentov, zato se ni bilo tako težko poučiti o njem. Pa vendar sem kar dolgo raziskoval to področje, ko sem pripravljal neko drugo knjigo. Ob njej sem pisal še leposlovje, da se ne bi tako dolgočasil in da bi se malo razvedril. Raziskoval sem, na primer, kakšen je bil Carigradu v tistem obdobju. Nisem pa še vedel, kako bom povedal to zgodbo in kdaj jo bom napisal. Nekaj let sem zbiral gradivo, nabralo se je za celo tono neverjetnih dokumentov; gora papirjev, fotokopij in vsega mogočega je postala tako velika, da sploh nisem vedel, kaj naj storim z vsem skupaj. Na koncu sem vse zavrgel, knjigo pa sem napisal po spominu. Samo s tem, kar mi je od vseh teh dokumentov ostalo v glavi, kar me je res prevzelo, kar se mi je zdelo bistveno. Knjigo sem napisal torej samo na podlagi tega.

Ste pa ohranili pisma.
Ja, potem sem prepisal Michelangelova pisma, to pa res.

Če bi primerjali obe knjigi, bi lahko rekli, da je Alkohol in nostalgija veliko temnejša, mračnejša knjiga, ta o Michelangelu pa ne – je tudi zabavna, sproščena. Pa vendar obe govorita tudi o smrti, ki je pravzaprav postavljena v središče pozornosti festivala Fabula.
Da, ljubezen, smrt, življenje, Bog so teme književnosti, ki so teme človeštva. Vprašanje, kako umetniško izraziti smrt ali ljubezen, je večno. Težko si zamislimo roman, ki ga ne bi zanimala ta vprašanja. To velja tudi za roman Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih.

V knjigi Alkohol in nostalgija ste zapisali: "Pomislil sem, da v življenju ni prav veliko stvari, ki bi bile zares pomembne … Izgubili smo se." Ali je to izraz neke izgubljene generacije, neodporne na vsakdanje življenje?
Da, mogoče. Gre za občutek, ki ga ima človek pogosto v mladosti ali v obdobju odraščanja. V njem se porodi nekakšen obup nad svetom, za katerega se zdi, da na njem ne bo nikoli prostora zanj. Potem se človek sprašuje, zakaj vse to, zakaj živeti, zakaj znanje, zakaj književnost. Na koncu koncev se bo vse izgubilo, vse bo izginilo. To je seveda vprašanje, ki ga počasi rešujemo.

Toda, ko beremo vaše knjige, ali mislite, da se nam ob njih razpira to, kar pravi Mathias v knjigi – kaj je smisel življenja?
Ni dokončnega odgovora. Toda ob radovednosti in deljenju z drugimi, če že ne odkrijemo smisla življenja, verjetno odkrijemo vsaj vzroke za to, da si ga želimo najti. In verjetno ga najdemo v tem, da obstaja drugi. Verjetno ga najdemo zaradi razlike med mano in tabo, ki daje smisel življenju vsakogar izmed nas. Iz bližine z drugim in povezanosti naših življenj.

Vaš kolega Pierre Lemaitre, ki je Goncourtov nagrajenec, tako kot vi, je v pogovoru rekel, da Goncourtova nagrada pisatelju popolnoma spremeni življenje. Tudi vi tako mislite?
Ne, ne spremeni ga popolnoma – k sreči. Zadovoljen sem s svojim življenjem. Pravzaprav ves čas delam to, kar me veseli, se pravi, pišem knjige, berem in se učim. Kar se je res spremenilo, je število potovanj in dogodkov ob knjigah, to pa. Sicer pa to, kar počnem, ni nič drugačno.

Na uho mi je prišlo, da imate radi kuhinjo, da ste dober kuhar in gurman; pred časom sem se posvečala zanimivi in široki temi o hrani, kuhanju in književnosti. Ali tudi vas srbijo prsti, da bi napisali kaj podobnega?
Zanimivo bi bilo napisati roman o hrani, kuharski roman. Moral bi ugotoviti, kako. Je pa res, da me kuhanje zelo privlači. Pisati kuharske recepte in jih pomešati z literaturo bi bilo zelo dobro. Bom razmislil. To je odličen predlog.

Tadeja Krečič Scholten, iz oddaje Razgledi in razmisleki, 3. program Radia Slovenija (Ars)


VIDEO
Mathias Énard, eden najvidnejših francoskih pisateljev

Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo