Od genocida nad bosanskimi muslimani iz Srebrenice danes mineva 24 let. Foto: EPA

V hladu julijske vročine berem knjigo še enkrat, iz stare navade, kajti dela pisateljev, ki jih cenim, berem večkrat. Berem brez predaha, morda zato, ker je knjiga napisana v enem samem poglavju, a v tem poglavju je strnjenih na tisoče človeških muk. Sijajni pripovedovalec nam opisuje svoje trpljenje in ponižanja po nacističnih taboriščih, toda koliko je bilo trpljenja in muk tistih, za katere ne bomo nikoli izvedeli?

Boris Pahor, preživeli zapornik nacističnega taborišča Dachau, danes stoletnik, ugledna osebnost in borec za človekove pravice. Humanist. Pota humanosti se tudi danes pogosto izgubljajo in pravice se dolgo iščejo. Boris Pahor je doživel čas pomračenja človeškega uma in prešel najtežja brezpotja humanosti, tako da danes na tej poti laže prepoznava tudi stranpoti. Pogosto opozarja na zgodovinske dogodke, da se ne pozabijo, da se krivde priznajo in se zgodovina ne izkrivlja. Še vedno stoji na braniku malih narodov. V romanu prepleta sedanjost in preteklost, obuja spomine na svoje trpljenje iz časa nacističnega divjanja, v katerem je bil nemočen ujetnik. Pretresljiva osebna izpoved v književnem svetu ni ostala neopazna in Boris Pahor je za delo Nekropola prejel mnoga ugledna evropska priznanja.
Moj letni dopust je minil, a približal se je 11. julij in tridnevni pohod v Potočare. Tudi letos gremo.

Končno sem tu, pri Borisu Pahorju doma

In zdaj sem spet tu, v Nezuku, na začetku dolge poti, in s seboj sem prinesel polno vtisov iz Pahorjeve Nekropole. Pravijo, da je treba vtise najprej urediti, da se laže pozabijo. Zaradi tega sem malce zaskrbljen. Pa dajmo, pot je dolga, v koloni bom s tisoč drugimi in obenem sam s seboj, morda mi bo ta kolektivna osama pomagala, da pozabim na Nekropolo. Tako sem mislil.

V Pahorjevi Nekropoli so mučeni in brezdušno pobiti Judje, Romi in mnogi Slovani, načrtno, do končnega iztrebljenja, vse v imenu nacistične ideje o nadvladi nemške rase. V nekropolisu Potočarov je pokopan samo en narod: Bosanci, bosanske žene in njihovi otroci, oče in sin, mati in hči, stari starši in vnuki, nemoč in beda.

Za roman Nekropola so k Borisu Pahorju prispela priznanja iz širnega sveta, tudi iz germanskega: nagrada za najboljšo književno stvaritev leta v Nemčiji (Südwestrundfunk) in nagrado s častnim križcem Akademije znanosti in umetnosti Republike Avstrije (Österreichische Ehrenzeichen für Wissenschaft und Kunst). S tem dejanjem sta obe državi priznali nacistične krivice iz časa druge svetovne vojne, pisatelju in mnogim preživelim trpinom pa namenile prošnjo za odpuščanje za pretrpljene muke in ponižanja. V zavest nemškega naroda se je vtisnilo malo olajšanja. Malo, toda dovolj.

O Srebrenici so bile napisane mnoge knjige, poslušana so bila pretresljiva pričevanja preživelih, prihajale so tudi sodne obsodbe z najvišjega vrha tuzemske pravice, dolgo skrivane krivde storilcev so postale tudi pravno nesporne. Ves humani svet je obstal in dvignil glas obsodbe. Stari latinski pregovor Qui tacet, consentire videtur kdor molči, je videti, kot da se strinja oživi prav na tem mestu hribovitega Balkana. V molku se vztrajno preizkuša tudi Srbska akademija znanosti in umetnosti. Morda, stari latinski pregovor srbski akademiki prevajajo drugače: kdor je odobril, molči.

Od ustanovitve Platonovega Akademosa je preteklo več kot dva tisoč let, medtem so nastale nove akademije, razvila sta se humanistika in humanizem, a akademiki Srbske akademije so padli prav na tem izpitu in ga še do danes niso opravili. Humanizem je za najbolj učene težek izpit. Res mi je ljubo, da hodim po tej poti v nepregledni koloni s tisoči preprostih ljudi. Mnogi med njimi ne poznajo tega latinskega pregovora ter ne potrebujejo znanja in akademskih nazivov, a vedo, kaj je človečnost, nosijo jo v sebi na poti do Potočarov.

Razčlovečenje žrtev iz Srebrenice se nadaljuje tudi 24 let po genocidu

Leta 1966 je Boris Pahor obiskal nacistično taborišče, v katerem je preživel svoje zaporniške dneve. Ko je hodil v koloni številnih turistov vseh rasti, je opazil skupino razposajenih otrok in v Nekropolo zapisal tezo o nesmrtnosti poganjkov človeškega rodu. Danes, ko gledam to številno mladino in otroke na poti v Potočare, se mi zdi, da je ta njegova teza točna in se potrjuje tudi tukaj.

Roman Nekropola je preveden v več tujih jezikov, Boris Pahor pa je zanj prejel več nagrad. Foto: Mladinska knjiga

Sedim v hladu julijske vročine, počivam, mimo mene hodijo mlajši in hitrejši pohodniki. Tretji dan pohoda je, tudi njihovi koraki so že nezanesljivi, hoja jim je majava, toda hodijo. Zame je to priložnost, da jih malce opazujem, da vidim te ljudi v obraz, kajti kadar hodiš v koloni, vedno gledaš nekoga v hrbet, v nahrbtnik ali v raznorazne zastave na ramenih, poslušaš nerazločne pogovore in ugibaš, kdo so ti pred teboj, od kod so. Govorijo v raznih jezikih, tudi v takih, ki jih sploh ne poznam. Toda srbskega jezika ne slišim.

V Potočare bom prihajal še naprej, v upanju, da bom nekoč na tej poti slišal tudi pohodnike, ki govorijo v vseh naših jezikih. Naša bi lahko postala tudi Srbska akademija znanosti in umetnosti, če bi se ravnala po Akademiji znanosti in umetnosti Republike Avstrije in Borisu Pahorju. Boris Pahor je živ, preživel je najhujše. Sreča je, da je živ in ga lahko vprašate za nasvet, da ne čakate na vstajenje Platona.

Ta Nekropolis v Potočarih ni antičen, novodoben je, pokopališče je kot mesto, mesto v gradnji, Mesto mrtvih s tisočimi belimi nišami, razporejenimi po blagih pobočjih tega rodovitnega kraja. Kot vsak nekropolis bo ostal skrivnosten tudi ta, proučevali ga bodo na akademijah humanističnih ved prihodnjih rodov in novi akademiki bodo zahtevali odgovor na vprašanje: zakaj niso zla preprečili tisti, ki so to mogli? Iskali bodo naslednike Platonovega Akademosa in se spraševali, kdaj so izumrli. Nejeverno bodo brali zapise o vojnah starodavnih balkanskih narodov, o žalosti in mukah, o ponižanjih človeka, čudili se bodo krutosti in zaslepljenosti storilcev, a najbolj se bodo čudili molku in odobravanju zla učenih akademikov. Zaskrbljeni učenci bodo vprašali učitelje: kdaj je izginila dobrota človeka? Če jim bodo učeni odgovorili, da je dobrota mrtva, bodo vprašali, kje je pokopana, da bi se ji lahko poklonili. In stopili bodo na pot v Potočare.

In novi Platon, srbski akademik iz nekega prihodnjega rodu v novem srbskem Akademosu, bo rekel svojim učencem: dobrota je v duši človeka in ne more umreti, dobroto morate videti, a zaslepljenost zla preprečevati. Greh zla vedno izbere molk, a najtežji je ta vaš akademski, težji je od krivde vseh storilcev. Ko bomo nekoč molku sodili, nam bo za pričo čas, pretekli in sedanji, in njegova spoznanja, da človeški rod ne moremo zatreti, tudi če mu pokosimo njegove najmanjše poganjke.

V naravi človeka je, da zlo oprošča, a dobro pozablja. Toda če se greh takega zla oprosti in pozabi, potem se lahko ponovi. In ponovil se bo, če v človeku ne bomo videli človeka in če bomo druge prepričali, da smo mi nad človekom. Če ne verjamete, odprite knjige. Zlo se lahko ponovi, ker se je to že zgodilo, nas opominja Boris Pahor v knjigi Nekropola, v kateri opisuje svoje zaporniške dneve in trpljenje po nacističnih taboriščih.

"Vedno ponavljam, da je rešitev za človeštvo ljubezen, ljubezen do sočloveka, z ljubeznijo tudi lakoto v svetu rešimo." Foto: BoBo

Vi tvorci dobrega in zla, ne pošiljajte v zlo neukih, misleč, da delajo dobro, zlo vam bodo vrnili. Obiščite Grad mrtvih v Potočarih, ki čaka, da se mu poklonite in pridobite pogoje za popravni izpit iz humanistike. Obnovite znanja in akademske veščine iz srednjega veka in obrzdajte zlo v človeku. A ko boste pisali memorandume novega časa se obrnite k človeku in ne odpirajte razprav o mejah, zemljevidih, narodih in verah, saj so ti viri velikega zla. Akademska peresa novega srbskega Akademosa čaka pisanje memoranduma o obstanku človeka na teh balkanskih prostorih. Errare Humanum est.

Čakajoč na številne odgovore Nekropolis v Potočarjih čaka na Platonov Akademos in na nove učence, čaka na novega Sokrata. Za zdaj samo čaka in nemo priča o velikem zlomu humanosti v nekem času zla.

Klanjam se dobroti človeka, klanjam se tudi pisatelju Borisu Pahorju za knjigo Nekropola, za njegovo veličastno pričevanje o času, za katerega smo mislili, da se ne more ponoviti.

Ljubljana, julij 2019. Prevod iz bosanskega jezika: Vinko Avsenak.