Kot je na predstavitvi gradiv poudarila pomočnica ravnatelja NUK-a za vodenje strokovnega dela Ines Vodopivec, je naloga NUK-a, da zbira sloveniko – vse, kar je zapisanega v slovenskem jeziku, s strani slovenskih avtorjev, o Sloveniji in Slovencih, pisno kulturno dediščino našega naroda, na kateri temelji naša identiteta in ki je prvi in najpomembnejši vir za zgodovinsko proučevanje in poznavanje naše kulture.

Spregledane rokopise našli v omari
Vodja programa Slovenske matice Ignacija Fridl Jarc je povedala, da je matica tisti del gradiva, ki nastaja v okviru delovanja založbe – rokopisi in pozneje tipkopisi – tekoče predajala NUK-u. Zadnje gradivo, ki so ga predali NUK-u, pa so našli po naključju. Med preurejanjem ene izmed sob in pregledovanjem omar v njej se je izkazalo, da v omarah ni le gradivo iz zadnjih let, ampak so vmes našli tudi gradivo, ki so ga pri prejšnjih predajah spregledali in prav zato je še posebej dragoceno.

Po besedah skrbnika Rokopisne zbirke NUK-a Marijana Ruperta so že leta 2014 v dogovoru s tedanjim tajnikom Slovenske matice prevzeli prvi del založniškega arhiva matice – rokopise, tipkopise in drugo gradivo, povezano z izdajanjem knjig. V zadnji donaciji, ki so jo prejeli v lanskem letu, pa so našli nekaj biserov.

Omenil je rokopisne zvezke s toponimi slovenskih krajev na Štajerskem, ki jih je napisal Slomšek. Rokopis je iz leta 1846, nanj pa je predsednik matice Janez Bleiweis dopisal neke vrste potrdilo o prejemu. Po Rupertovih besedah gre za zelo zanimiv rokopis, ki priča o kulturni dejavnosti Slovenske matice v zgodnjem času.

Cankarjeva pripoved o hrepenečem umetniku
Druga dragocenost je Cankarjev rokopis romana Novo življenje. Kot je povedal, rokopis lepo pojasnjuje genezo nastanka romana, pisatelj pa ga je matici oddal v štirih delih. Spomnil je, da je bil omenjeni roman tudi zadnja Cankarjeva objava pri Slovenski matici.

Kot posebnost je navedel fotografijo posmrtnih ostankov jezikoslovca Jerneja Kopitarja z Dunaja. Kot je pojasnil, je Slovenska matica dala pobudo za prenos njegovih posmrtnih ostankov v Ljubljano, skupaj z nagrobnikom. Leta 1897 so bili tako Kopitarjevi posmrtni ostanki znova pokopani na ljubljanskem pokopališču na Navju.

Predsednik Slovenske matice Aleš Gabrič je spomnil, da je bila matica do prve svetovne vojne ena osrednjih slovenskih kulturnih ustanov. Še pred ustanovitvijo ljubljanske univerze in NUK-a je imela knjižnico, ki je bila bogatejša od večine drugih na Slovenskem, saj je gradivo izmenjavala tudi s sorodnimi znanstvenimi društvi po srednji Evropi, večinoma v slovanskem svetu. Po ustanovitvi Univerze v Ljubljani in preimenovanju Licejske knjižnice, ki je bila predhodnica današnjega NUK-a, je matica odstopila obsežen knjižni dar mladi univerzi, sledilo je še več donacij. Arhivu RS pa je matica v štirih sklopih predala spisovno gradivo, nazadnje decembra lani.