Letošnje nominiranke za nagrado – in romani, ki so jih mojstrsko prevedle. Foto: DSKP
Letošnje nominiranke za nagrado – in romani, ki so jih mojstrsko prevedle. Foto: DSKP

Strokovna komisija društva, ki so jo sestavljali Vasja Bratina, Saša Jerele, Suzana Koncut, Maja Šučur in Štefan Vevar, je v ožji izbor za nagrado uvrstila prevod Stane Anželj Lakota Jamala Ouariachija (Cankarjeva založba, 2020), za nagrado pa sta v igri še prevod Amalije Maček Moje leto v nikogaršnjem zalivu pisatelja Petra Handkeja (Beletrina, 2021) ter prevod Marjance Mihelič Svet gre naprej madžarskega literata Laszla Krasznahorkaija (Beletrina, 2020).

O prevajalskih bravurah, zlivanju z izvirnikom in odpletanju pomenov
"Ob notranjih monologih in dialogih v driblarskem slogu je morala prevajalka streti številne pisateljske bravure: literarne pastiše in parodije, priložnostno poezijo, heksametre, šifrirane pasuse, pijansko spakedranščino in druge kuriozitete. Nič čudnega, da roman tudi jezikovno spominja na centrifugo,"
je žirija zapisala ob nizozemskem romanu Lakota, ki je prejel tudi nagrado Evropske unije za književnost. "Poustvarjanje tako večplastno izzivalnega besedila zahteva celostnega in predanega prevajalca. Stana Anželj se je nalogi posvetila z orjaško voljo in zavestjo, da je treba ob izpiljenih prevajalskih strategijah tudi tvegati."

Roman Moje leto v nikogaršnjem zalivu Petra Handkeja je prvoosebna avtobiografska pripoved Handkejevega alter ega, ki v času ustvarjalne krize preizprašuje svojo človeško in umetniško držo. "Imenitna zvočna orkestracija Handkejevega jezika zazveni v prevajalkini slovenščini enako sugestivno, le da (posebnost slovanskega jezika) za spoznanje mehkeje," ugotavlja žirija. "Videti je, da ji je bila Handkejeva specifična literarna govorica v tem besedilu pisana na kožo, da se z njo ni spoprijemala na okopih, temveč se ji je lahko z užitkom prepustila in se zlila z njo. Zdi se, da je lahko prav ob Handkeju razvila visoke registre svoje literarne nadarjenosti. Suverena prevodna interpretacija omogoča iluzijo, da beremo njen prevod kot originalno delo."

Prozno zbirko Svet gre naprej Lászla Krasznahorkaija, bookerjevega nagrajenca in večkratnega nominiranca za Nobelovo nagrado, zaznamujejo raznoliki pripovedni prijemi, so presodili ocenjevalci. "Filozofsko podloženo besedilo ni zapleteno le sem in tja, temveč je to od začetka do konca, brez oddiha zamotan, vijugajoč in nemiren prepovedni tok. Za njegovo razvozlavanje je bil nedvomno potreben velik prevajalkin napor, ki ga je Marjanca Mihelič brez popuščanja zmogla od prve do zadnje strani. Bralcu, ki drsi skozi zavozlano gmoto labirintsko zloženih stavkov, je s svojo doslednostjo omogočila gladko spremljanje toka misli, kar kaže na njeno natančno in prav tako nepopustljivo razumevanje mnogoterih plasti besedila."

Sorodna novica Prevajalski nagradi letos v roke Aleksandre Rekar in Zdravka Kobeta

Komisija je bila letos pred težko nalogo, saj je seznam predlogov za Sovretovo nagrado obsegal kar 18 del, so sporočili iz Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Velikan slovenske klasične filologije
Sovretovo nagrado društvo podeljuje od leta 1963, od leta 1964 se imenuje po priznanem klasičnem filologu in prevajalcu iz klasičnih jezikov Antonu Sovretu. Podeljuje jo za posebej uspele prevode leposlovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino, in sicer ali za en prevod ali za več posameznih prevodov ali za življenjsko prevajalsko delo.

Lani je nagrado prejela Aleksandra Rekar za prevod romana Miljenka Jergovića Rodbina.