Pravzaprav je nenavadno, da je bil arhitekt, ki je podal predlog za kenotaf Isaacu Newtonu, Francoz. To je bilo tudi najbolj znano delo Étienne-Louisa Boulléeja (1728–1799), čeprav je imel tudi precej realiziranih projektov. Morda zadeva ni tako nenavadna, če pomislimo, kako vodilni so bili Francozi v razsvetljenstvu, Isaac Newton pa je tudi 50 let po svoji smrti veljal za eno ključnih osebnosti razsvetljenstva.

Boulée si je zgradbo zamislil kot velikansko sfero v premeru 150 metrov, višjo torej od velike piramide v Gizi, česar tedaj v konec 18. stoletja ni bilo mogoče zgraditi. Trdil je, da je sfera najnaravnejša in najlepša oblika in zato ustrezna za Newtonovo grobnico. Posebne načrte je tedaj v letu 1784 imel s svetlobo. Nočni učinek naj bi podnevi proizvedle majhne luknje v sferi, skozi katere bi prihajala dnevna svetloba, in tako bi bil ustvarjen učinek nočnega neba. Ponoči pa naj bi spektakelski učinek proizvedla bleščeča armilarna sfera (model nebesne krogle), obešena v notranjosti.

Očarani so bili že sodobniki
V primeru predloga za kenotaf Isaaca Newtona, ki je zaradi razmnoženih grafik prikaza projekta med stroko zaslovel že takoj leta 1784, gre zagotovo za enega najlepših in spektakularnih projektov arhitekture, ki je ostala nerealizirana.

Podobno velja tudi za zamisel steklenega nebotičnika na Friedrichstraße v Berlinu, ki jo je leta 1922 predstavil Ludwig Mies van der Rohe. Zaradi avtorskih pravic vam lahko tu ponudimo zgolj povezavo na vizualizacijo, ne pa tudi slike projekta.

Razstava Vanishing Points (Točke izginotja)
No, razstava v Londonu se posveča predvsem sodobnim arhitektom, ki za medij komuniciranja vedno bolj uporabljajo komunikacijsko omrežje Instagram. Eden od izpostavljenih avtorjev je arhitekt in ilustrator Hamza Shaik, ki ima na Instagramu več kot 30.000 sledilcev, sicer pa je arhitekt v biroju Gensler v San Franciscu, ki je prava svetovna tovarna arhitekture. Tudi pri njem je zanimivo, da kljub računalniškim orodjem v osnovi še vedno uporablja svinčnik in papir. To tudi danes ostaja osnova arhitekturnega snovanja. Tako je tudi osnova njegovega v galeriji Roca predstavljenega dela risba s svinčnikom, ki je nato digitalno obdelana.

Hamza je za razstavo v Londonu povabil še nekaj 'približno' vrstnikov. Zanimivo je, da večina projektov ni videti niti malo sodobno. Ena od arhitektk se celo ukvarja z Breuglovim Babilonskim stolpom. Nekateri projekti pa so tudi popolnoma abstraktni, neizgradljivi. Primer takega je ideja za vrtove v zraku Neila Sillerja ali pa kakofonija motivov Perryja Kulperja.

Moč je v eksperimentiranju
Hamza eksperimentira z različnimi risarskimi tehnikami, tudi z akrilom, in zastopa mnenje: "Mislim, da najmočnejše podobe izvirajo iz eksperimentiranja z novimi tehnologijami, kar pa povežemo s tradicionalnimi risarskimi postopki in tehnikami. Arhitekti sprejemajo digitalno prihodnost, a tudi globoko spoštujejo preteklost. Moje delo in ta razstava to dobro odražata. Preteklost je mimobežna, a vendar vedno nekje na horizontu; zato smo razstavo poimenovali Vanishing Points."

Prostorske fikcije
Zanimiv avtor je tudi Clement Luk Laurencio, arhitekt filipinskega rodu in rojen v Franciji, ki je celotno svojo spletno stran poimenoval Spatial Fiction, torej Prostorske fikcije. Nekatera njegova dela so videti kot skice ruševin, druga se skoraj približajo imaginarnim in na labirinte spominjajočim zamislim za zapore, ki jih je v 18. stoletju na papir zarisal Giovanni Battista Piranesi. Njegove mojstrske, a včasih skoraj bizarne skice stopnic in strojev bi lahko morda primerjali tudi z nekaterimi deli nizozemskega umetnika M. C. Escherja.

V sodelovanju z organizacijo, ki zbira arhitekturne risbe
Londonska razstava je nastala v sodelovanju z organizacijo Drawing Matter, ki raziskuje vlogo risanja v arhitekturni teoriji in praksi. Jedro vsega je zbirka več tisoč arhitekturnih risb, ki jih je zbrala organizacija s sedežem na nekdanji kmetiji Shatwell v Sommersetu, ki se omenja že okoli leta 1720. Natančneje, tedaj je bila prvič zaznamovana na zemljevidu. Najstarejše risbe v zbirki datirajo v 16. stoletje, sodelavci pa seveda redno sledijo tudi sodobni produkciji.

Kot so zapisali na spletni strani razstave, ustanovitelj organizacije Drawing Matter Niall Hobhhaus meni, da je razburljivo pri arhitekturni risbi to, da avtorji hodijo pred svojim časom. No, glede na videno bi lahko rekli, da včasih tudi sanjarijo o imaginarni preteklosti.

Hamza Shaik meni, da arhitektura vstopa v novo dobo. Bistvena sprememba naj bi bil način, na katerega si ljudje zamišljajo arhitekturo in jo tudi posredujejo; da arhitektura s socialnimi mediji dosega veliko večje občinstvo. Da le počakajmo, kaj bo arhitekturnemu snovanju prinesla umetna inteligenca. Torej počakajmo …

Na ogled do 29. julija.