Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ciklus četverice filmov 34. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala (Liffe) v Cankarjevem domu odpira danski København ne obstaja. Sredi meseca pa se bo začel abonma Liffe po Liffu, ki bo do junija prinesel še šesterico festivalskih filmov.
V decembrskem Umetnem raju bo v ospredju nedavno končani Liffe in eden njegovih najzanimivejših poudarkov, retrospektiva Francesco Rosi in italijanski politični film.
"Priprava hrane je način izkazovanja ljubezni." "Pot do srca gre skozi želodec." Okus strasti je nasladna drama, ki z neverjetnim očesom za podrobnosti dobri dve uri ilustrira točno take preproste, nerevolucionarne ugotovitve.
"Žirija nagrado poklanja črni komediji z razgibano filmsko pripovedjo in izvirnim scenarijem, ki bo v izziv gledalcem z različnimi predsodki," so zapisali o filmu Tri tisoč oštevilčenih opek, ki je prejel glavno nagrado festivala Liffe.
Veš, da nimaš opravka s konvencionalnim filmskim projektom, ko režiser o njem med drugim izjavi: "V scenarij sem dodal repliko, v kateri Hitler pohvali cvetlično tapeto, a je na koncu nismo mogli vključiti na način, da bi delovalo naravno."
Skozi biografsko dramo Priscilla se vije ista rdeča nit, ki jo lahko opazimo v večini del Sofie Coppola – tema deklištva, ki se ji avtorica tokrat približa s perspektive ene najslavnejših (otroških) nevest na svetu, Priscille Beaulieu – alias Presley.
Ta konec tedna se končuje 34. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe. Dvorane so bile nabito polne, veliko projekcij razprodanih, kar nakazuje, da je tudi po pandemiji filmskega občinstva dovolj.
Letošnji Liffe nudi širok nabor globoko pretresljivih filmov o človeškem trpljenju, vojnah in zlu. Če bi radi film, ki sicer ni vesel, a vsaj ponudi priložnost za katarzičen jok, bo Vsi mi tujci prava izbira.
"Včasih mi kdo reče, da so moji filmi na neki način kot pravljice, vendar tega ne maram preveč, saj ni v njih ničesar, kar se ne bi moglo zgoditi v resničnem življenju," je o filmu Gondola povedal režiser Veit Helmer.
Grški ekscentrik par excellence, Yorgos Lanthimos, je svojo interpretacijo večnega mita o stvaritvi predelal v odbit, dekadenten in presenetljivo iskren razmislek o naših globoko vsajenih predsodkih o ženski seksualnosti.
Odkar je filozofinja Hannah Arendt med poročanjem o sojenju Adolphu Eichmannu uporabila besedno zvezo "banalnost zla", s tem konceptom opisujemo "grozljivo običajnost" nacističnih funkcionarjev, ki so k holokavstu pristopali kot k pisarniški službi.
Zelena meja, dokumentaristično obarvana drama Agnieszke Holland, je verjetno najmučnejši film, kar jih boste videli letos. Kljub temu ga morate videti.
Stefan Komandarev je študiral medicino in specializiral psihiatrijo. Premamil ga je film, velja za najprodornejšega bolgarskega režiserja. Film Blagine lekcije je letos prejel nagradi na festivalih v Karlovih Varih in Rimu.
Nuri Bilge Ceylan že od drame Bilo je nekoč v Anatoliji naprej gradi zelo prepoznavno "znamko": snema dolge, gostobesedne in poetične skice malih ljudi v neizmerni pokrajini. Suhe trave, novi portret zagrenjenega intelektualca, ustrezajo tem parametrom.
Ko je v sredo srbski režiser Dragan Bjelogrlić z Varuhi formule odprl festival Liffe, ga je Linhartova dvorana nagradila s stoječimi ovacijami. S fascinantno resnično zgodbo o "srbskem Černobilu" je odprl marsikomu popolnoma neznano poglavje zgodovine.
Kavboj je v klasičnem vesternu robat prototip tradicionalne možatosti, Divji zahod pa prostor za vprašanja časti, maščevanja in poguma. Kaj se torej zgodi, ko žanr, ki do pred kratkim ni tematiziral kvirovske ljubezni, dobi v roke kralj španskega campa?
Posamezne psihološke značilnosti lahko pripadajo tako nasilnim otrokom ali njihovim žrtvam, zato težko opredelimo stereotip nasilnega otroka, sta se strinjali profesorici psihologije Ljubica Marjanovič Umek in Ajda Erjavec po ogledu filma Pošast.
Če je Christian Petzold svoja zadnja dva filma zasidral v književnosti (Tranzit) oziroma mitu (Undine), pa tokrat prek motiva pisatelja razmišlja o moči pripovedovanja zgodb in literature.
Neveljaven email naslov
