Luca Guadagnino je v zadnjih letih utrdil svoj sloves avtorja vizualno najrazkošnejših filmov daleč naokrog. Zato niti ni presenetljivo, da se je lotil priredbe Suspirie, klasičnega gialla o plesalki, ki naleti na skrivnostno dogajanje v plesni akademiji, kamor je prišla študirat. Pa vendar: Suspiria ne velja samo za eno najvplivnejših grozljivk vseh časov, njen sloves žanrske in stilistične mojstrovine je trdno zapečaten. In mojstrovine so po navadi izdelki, ki jih ni treba spreminjati, razširjati, posodabljati. Osrednje vprašanje torej ni, zakaj bi se tega podviga lotil Luca Guadagnino, vprašanje je, zakaj bi se ga lotil sploh kdor koli. Je to, da se Guadagnino v stilistični virtuoznosti najbrž lahko kosa z Argentom, že dovolj dober razlog, da to tudi počne? Vsekakor je poskrbel, da mu nihče ne bo očital cenenega imitatorstva: če je izvirnik prežet z zasičenimi odtenki rdeče in modre, se je Guadagnino namerno zagnal v tundrski del spektra, med sprane sive in rjave odtenke, ki jih samo občasno podčrtajo pljuski krvi. Glasbo progresivnih rockerjev Goblin zamenja tesnobna elektronika velikega Thoma Yorka.

Piše se leto 1977 (ni naključje, da je Argentova Suspiria izšla ravno tistega leta), smo v Berlinu sredi t. i. nemške jeseni, na krizni točki, ko so gverilci RAF-a (Frakcije Rdeče armade) podstavljali bombe in sejali nasilje, da bi dosegli izpustitev svojih zaprtih sodelavcev (z naslovnice revije v nekem kadru masten naslov kriči: TEROR!) Ozračje je naelektreno, ljudje nervozni. V to okolje samozavestno vkoraka Američanka Susie Bannion (Dakota Johnson); nima plesnega šolanja ali izkušenj, a njen goli talent in strast na avdiciji prepričata Madame Blanc (Tilda Swinton), impozantno umetniško vodjo plesne akademije Markos.

Gospa Blanc in njena četica ekscentričnih, srhljivih pomočnic neizprosno trenirajo plesalke; na prvi pogled se zdi, da je akademija varen prostor za žensko solidarnost, ustvarjalnost in tovarištvo; učiteljice in plesalke živijo v isti stavbi in se med seboj poznajo do obisti. A vsaka družina ima svoje skrivnosti: ena od učenk, globoko nevrotična Patricia (Chloë Grace Moretz), se je udrla v zemljo. Uradna razlaga, da se je pridružila RAF-ovcem, njenih vrstnic ne prepriča. Tudi na čelu organizacije je prisoten razkol: privrženke Madame Blanc bi rade, da ona prevzame vajeti ustanove, drugi tabor pa podpira dozdajšnjo direktorico, Heleno Markos, po kateri ima šola ime.

No, in tu je seveda še "detajl", ki ga je Argento skrival skoraj do konca, Guadagnino pa s pretvarjanjem ne izgublja časa: vse uslužbenke akademije so čarovnice. Dobimo celo precej nazorno razlago o mitologiji (le kdo so Mater Suspiriorum, Mater Tenebrarum in Mater Lachrymarum?) in o tem, kako so se morale ženske/čarovnice v zgodovini povezovati, da so lahko preživele. Represija ženskega elementa po tisočletjih bruha na dan v obliki družbenih anomalij, pa naj bo to nacizem ali RAF.

Pred izginotjem se je Patricia po pomoč in pogovor na skrivaj zatekala k psihoanalitiku, staremu jungovcu Jozefu Klempererju (Lutz Ebersdorf). Bombardirala ga je s šokantnimi pripovedmi o zarotah in ritualih, ki naj bi se odvijali na šoli; doktorja kmalu začne najedati strah, da vse skupaj ni bilo le sad paranoičnih blodenj.

Mimogrede: Lutz Ebersdorf, fiktivni 82-letni Nemec, je skrivnostno manjkal na vseh festivalskih premierah filma. Čeprav se je Guadagninova ekipa vprašanju dolgo ogibala, je bilo naposled le potrjeno, da je tudi sivolasega psihoanalitika igrala – Tilda Swinton. Čeprav je protetična maska izjemna, je, ko enkrat veš resnico, težko spregledati njene markantne poteze. (Tudi drsajoča hoja na trenutke izdaja mlajšega človeka, ki se trudi imitirati težo let.) Tilda Swinton ima v zgodbi še tretjo vlogo, ki je ne bomo izdali, in je brez dvoma najdominantnejša prezenca v enem izmed redkih filmov, v katerem imajo praktično vse vloge ženske. (Moški se pojavijo samo bežno in še takrat so šibke karikature, predmet posmeha.)

"Gibanje je jezik," madame Blanc dopoveduje svoji najljubši učenki, in zdi se, da je to tudi Guadagninov credo. Kamera Sayombhuja Mukdeeproma je ves čas v gibanju, virtuozno se giblje med plesalkami, ki vztrajno vadijo prvinsko, strastno koreografijo predstave Narod (Volk). Zviranje in zvijanje plesalk, še posebej Susie, se iz harmonije sprevrača v nekaj veliko bolj zloveščega, živalskega. Pozorni bodite na prizor, v katerem se vzporedno s plesom enega dekleta odvija groteskno, brutalno maličenje drugega ženskega telesa. Povezava med telesnim in psihičnim je jasna: ljudje smo krhka bitja, ki jih močnejša sila z lahkoto zvija in lomi po svoji volji.

Počasi nalegajočo grozo sicer na trenutke sfižijo trapasti dialogi, na silo vključene reference na retji rajh in celo vizualni elementi (ena izmed osrednjih akterk končnega, krvavega soočenja je veliko bolj komična kot strašljiva). Zgodba pogosto načenja temo vere ("Seveda lahko človek svojo blodnjo prenese na druge. Temu rečemo religija."), celo Susiejinega amiševskega porekla, a te iztočnice ne dobijo prave osmislitve.

Počasni tempo in solidna minutaža bosta preizkušala potrpljenje gledalcev, ki so pričakovali bolj tradicionalno vajo iz filmskega strašenja. Ekstaza in sadizem, prevlada in podrejanje, ženskost in materinstvo se prepletajo v mrtvaški ples s krvavim – in presenetljivim – vrhuncem. Pretenciozno? Prav gotovo, a Guadagnino, v nasprotju z Darrenom Arronofskim v materi!, ujame ravnotežje na tanki liniji med absurdom in uvidom.

Ocena: 4-; piše Ana Jurc