Diana Kolenc in Jure Rajšp v kratkem filmu Ljubezenski nasveti. Vsi štirje so nastali v režiji Kaye Tokuhisa in produkciji Studia Virc. Foto: ZRC SAZU
Diana Kolenc in Jure Rajšp v kratkem filmu Ljubezenski nasveti. Vsi štirje so nastali v režiji Kaye Tokuhisa in produkciji Studia Virc. Foto: ZRC SAZU

Štiri kratkometražce, zbrane pod naslovom Neverjetne dogodivščine slovenskega jezika, so zasnovali na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Vsak po svoje opozarjajo, kako zelo smo navajeni na samoumevnost vsakdanjega sporazumevanja. S filmi obenem osvetljujejo uporabo "jezikovnih portalov, zaradi katerih se je naš pogled na slovenski jezik močno spremenil: od slovarskega spletišča Fran, njegovega učenca Frančka za mlajše uporabnike do Jezikovne svetovalnice in Terminologišča".

Filme sta poleg režiserke Kaya Tokuhisa soustvarila direktor fotografije Tristan Dragan, montažer Anže Verdel, scenografijo in kostumografijo pa sta oblikovali Suzana Juršičaska in Eva Uršič. Igralsko zasedbo pa sestavljajo Mirjam Korbar, Branko Završan, Diana Kolenc in Jure Rajšp. Koordinator scenarija in promocije je bil Kozma Ahačič, jezikoslovec in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.

"Smeh, ki se mu ob gledanju filmov gotovo ne boste mogli izogniti, pa je sam po sebi najboljši dokaz, da nas razmišljanje o jeziku hkrati privede do sproščenosti v njem: ste si kdaj mislili, da se boste krohotali – sinonimom, slovarskim razlagam ali definiciji preglasa?" so poudarili ob premieri filmov Kozarec vode, V deželi sinonimov, Marmačinke s palelado in Ljubezenski nasveti.

Premierno so jih prikazali v Slovenski kinoteki, kjer je potekal tudi pogovor, na katerem so sodelovali režiser Metod Pevec, jezikoslovki Helena Dobrovoljc in Nataša Gliha Komac ter radijski novinar Tadej Košmrlj. Dogodek je povezovala Agata Tomažič.

"Sprva smo želeli narediti precej klasično predstavitev delovanja našega Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Izkazalo pa se je, da bi bila takšna predstavitev neučinkovita, saj bi jo prav tisti, ki bi jim bila namenjena, spregledali. Zato smo se odločili, da poskusimo z nekonvencionalnim pristopom. Naredili smo kratke filme, ki odpirajo jezikovna vprašanja, informacije o inštitutu in naših jezikovnih portalih pa smo 'skrili' v odjavne špice," je pojasnil Ahačič za MMC.

"Lahko bi rekel, da smo v besede scenarija pretopili naše vsakdanje delo."
V uvodu so napisali kar nekaj scenarijev, iskali so način, kako pokazati, da so lahko jezikovni priročniki obogatitev našega vsakdanjika, opisuje. "Biti razumljen in razumeti je najbolj osnovna želja vsakega od nas. Pri idejah so nam pomagali tudi osnovnošolci in srednješolci. Organizirali smo natečaj za njihov najboljši kratki film o Franu in Frančku. Zbrali smo tudi najrazličnejše ideje vseh naših sodelavk in sodelavcev." Na koncu so se odločili za kratke, preproste situacijske dialoge s poudarkom na nenavadnih načinih izražanja: od nebesed do izražanja s sinonimi, s slovarskimi razlagami, s posnemanjem odgovora v Jezikovni svetovalnici.

Režiserka opisuje, da so se na začetku odločili, da bodo skupaj razmišljali o vsebini in scenariju, in takoj ugotovili, "da bi naše sporočilo najučinkoviteje doseglo gledalce skozi humor, ker ljudje sicer dojemajo slovarje in slovenščino kot nekaj resnega, suhoparnega in rigidnega – slovnica se je skozi osnovno in srednjo šolo nemalo ljudem v spomin zapisala kot nekaj travmatičnega. Humor je bil nekako logična izbira, da gledalce odpremo v sprejemanju našega sporočila, ki je to, da je slovenščina nekaj živega, lahko celo igrivega in da ti spletni slovarji lahko koristijo vsakomur v nekem trenutku in v vseh mogočih življenjskih situacijah."

"Lahko bi rekel, da smo v besede scenarija pretopili naše vsakdanje delo. Mislili smo, da bo nastal en predstavitveni film, pa so nastali štirje komični. Ko smo imeli osnovno idejo in scenarij, je šlo naprej kar hitro. Vsi sodelujoči so se zavedali, da ustvarjamo nekaj, kar bo ostalo aktualno tudi čez deset, dvajset let, zato so dali vse od sebe," dodaja Ahačič.

Ideje so se dotikale raznih žanrov, proces dela še opisuje režiserka Tokuhisa, "jadrali smo po teh žanrih, obenem pa sem vprašala še svojo mamo, Barbaro Kobal, ki je tak renesančni človek, ali ima kakšno idejo in ali bi bila pripravljena napisati predlog scenarija. Spomnila se je anekdote, ko je moj dedek prišel v kuhinjo in povedal vse obrnjeno okrog, po značaju je bil zelo duhovit. Predlagala sem ji, da bi podoben sistem uporabila v neki vsakdanji situaciji, in tako je nastala zamisel o paru, ki naroča hrano v restavraciji. Mama je tako napisala scenarij za Marmačinke s palelado." To besedilo je bilo nato izhodišče za jezikoslovce na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, da so na podoben način uporabili 'jezike', ki jih uporabljajo sami pri svojem slovaropisnem delu.

"Fran ni nekaj hladnega in strogega, ampak je prijazno in prijetno doživetje"
Kot poudarja Tokuhisa, so želeli poudariti, da Fran ni nekaj hladnega in strogega, ampak je prijazno in prijetno doživetje. Tudi izbira glasbe in vseh drugih elementov je bila po njenih besedah podrejena temu, da bi ustvarili nekakšno "feel good" ozračje.

"Vzpostaviti sem morala stereotipne situacije, berljive na prvi pogled, da se gledalcu ni treba ukvarjati s tem, kje smo, zakaj smo, kaj počnemo, ker ga že samo razvozlavanje dialoga dovolj zaposli. Ni časa niti smisla, da bi se ukvarjal s tem, kaj se v prizoru dogaja. Na ta način smo se odločali za mizansceno, kostume, scenografijo, igro," režiserka opisuje pristop do nastajanja filmov.

Kot pravi, se je na snemanjih izkazalo, da je treba biti izredno, izredno pazljiv. "Meja med tem, da lahko takšno govorjenje na trenutke zveni zajedljivo, sarkastično ali pa nevtralno, je zelo tanka. Prizadevali smo si za to, kako ohraniti izvorni namen in pomen sporočil, ne da bi izpadlo, da nekdo nekaj našteva zato, ker mu gre nekdo na živce, ali pa da gospa pove s slovarskim opisom nekaj zato, ker bi se hotela delati norca iz natakarice. Največji izziv je bil najti način, kako ohraniti občutek naravnosti v tej popolni nenaravnosti."

Z igralci so ugotavljali, kako interpretirati besedilo na način, da ohrani naravno melodijo povedi, ki bi sicer nosila ta isti pomen, čeprav so zamenjali vse besede. "Bil je izziv zanje, da so si to zapomnili, ker je besedilo skrajno neintuitivno. Malo smo se bali, da smo vse skupaj preveč zapletli, a po svoje se nam je zdelo, da zna biti tudi zanimivo, da moraš mogoče kdaj posnetek prevrteti nazaj in ponovno pogledati – saj imamo vsi radi, da nam dajo kakšno uganko, kajne?" dodaja.

Za film je treba zato tudi pogovorni jezik vedno znova ustvarjati na novo. To je izredno zahtevno opravilo. Številni režiserji pa so jezikovno podporo preprosto izpustili iz svoje ekipe. Jezikoslovci tu ne moremo iznajti čudežne rešitve, lahko samo vzgojimo dobre poznavalce jezika, ki bodo znali svetovati in se usklajevati v realnih situacijah. Pa še ti nato potrebujejo več let izkušenj dela z igralci.

Kozma Ahačič

Kozmo Ahačiča smo ob tej priložnosti vprašali tudi, na katere pomembne načine je na slovenski jezik v zgodovini vplival film. "Vsak film je ogromen projekt in ima tudi temu primeren javni vpliv. Na jezik vpliva predvsem na ravni popularizacije frazemov, jezikovnih domislic, morda besed. Se pa bojim, da sta imeli slabo poznavanje zvrstnosti slovenskega jezika in predolgo vztrajanje pri nekoliko sterilnem knjižnem jeziku v določenem času precej negativen vpliv na slovenski film," razmišlja.

Pretirani poknjiženosti je po njegovih besedah namreč sledil upor režiserjev, ki so želeli filmski jezik sprostiti, a brez pravega znanja. Za pogovorni jezik potrebuješ mnogo boljšo podporo lektorja, jezikovnega svetovalca, kot za knjižni jezik.

"Vsak lik ima svoj jezik, ki mora biti dosleden in hkrati obvladljiv za igralca. Za film je treba zato tudi pogovorni jezik vedno znova ustvarjati na novo. To je izredno zahtevno opravilo. Številni režiserji pa so jezikovno podporo preprosto izpustili iz svoje ekipe. Jezikoslovci tu ne moremo iznajti čudežne rešitve, lahko samo vzgojimo dobre poznavalce jezika, ki bodo znali svetovati in se usklajevati v realnih situacijah. Pa še ti nato potrebujejo več let izkušenj dela z igralci. Gre za drobne, skoraj neopazne finese, predvsem pa je pomembno, da se igralec v svojem jeziku sprosti na drugačen način kot v gledališču."

Igralka Mirjam Korbar in igralec Branko Završan v Neverjetnih dogodivščinah slovenskega jezika. Foto: ZRC SAZU
Igralka Mirjam Korbar in igralec Branko Završan v Neverjetnih dogodivščinah slovenskega jezika. Foto: ZRC SAZU

Filmski četvorec, ki je bil na ogled tudi na TV Slovenija, zaznamujejo situacije, ki so na neki način absurdne, obenem pa popolnoma normalne. Po mnenju režiserke nam daje to "misliti o tem, kako je jezik tako globoko del nas, da sploh ne razmišljamo o njem. Mogoče skozi te situacije vidimo, da bi se (skrajno) teoretično lahko odločili tudi za tak način sporazumevanja; lahko bi po nekem čudnem naključju prišlo do tega, da bi tako govorili. Zaveš se, da je naš jezik popolnoma nesmiseln sam po sebi, smisel mu daje le naš dogovor o pomenu, ki ga nosi."

Kako se slovenski jezik spreminja tudi v povezavi z novimi mediji?
Slovenski jezik se spreminja tudi v povezavi z novimi mediji, od Facebooka do TikToka. Ahačič pojasnjuje, da se spremembe dogajajo v dve smeri. "Novi mediji pomenijo še več še bolj raznovrstnih besedil. Jezik je manj obvladljiv, zahteva sam po sebi več možnosti, več variant, da povemo isto na različne načine. Občutek kaotičnosti, nenadzorovanosti, razpuščenosti knjižnega jezika je zato večji."

Mladi morajo po njegovem mnenju vložiti več truda v urjenje v knjižnem jeziku, saj odraščajo v svetu, ki jih oblega tudi z neknjižnimi zvrstmi, poleg njih pa še z angleščino, obenem pa jih odvrača od branja knjig, saj so zasičeni s kratkimi besedili.

"Več je kakovostnih besedil, a obenem tudi več nekakovostnih. To je prva smer. Druga smer pa knjižni jezik znova krepi. Na družbenih omrežjih je osebni, nelektorirani jezik javnih oseb vse bolj pod drobnogledom, saj je pretok z družbenih omrežij v medije neposreden. Razpoznavalniki govora, prevajalniki, vse, kar je povezano z jezikovnimi tehnologijami, potrebuje standardiziran, torej knjižni jezik, ki je tudi v govoru čim bolj predvidljiv."

Ob tem je poudaril tudi, da ima RTV Slovenija z MMC-jem vred izjemen vpliv na jezik, "večjega od jezikoslovcev, zato sam štejem tamkajšnje lektorje za ključni del RTV Slovenija. Z jezikom vpliva RTV tudi na druge medije in tu se vsaka vložena sredstva postoterijo," je prepričan.