Ob 50-letnici samostojnega delovanja Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta so na to temo pripravili mednarodni simpozij.

Na prvi pogled precej strokovna, pa vendar zanimiva, saj priča tudi o današnjih prostorih, je tema umetnostne in arhitekturne dediščine plemstva. Še posebno ob njegovem zatonu in potem.

Betnavski interjer z okvirji. Foto: Andrej Furlan/ZRC SAZU
Betnavski interjer z okvirji. Foto: Andrej Furlan/ZRC SAZU

Umetnine in nepremičnine so se dedovale in soustvarjale identiteto rodbin. Kaj pa se je dogajalo s slikami, kipi, gradovi in palačami, ko so prišli v last drugih družbenih krogov? Novih elit? Na ZRC-ju SAZU-ja so ob 50. obletnici samostojnega delovanja Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta junija pripravili mednarodni simpozij Umetnostna in arhitekturna dediščina plemstva med starimi in novimi režimi: transformacije, reinterpretacije in nove namembnosti. Za razglede in razmisleke so spregovorili znanstveni sodelavec Inštituta, doc. dr. Franci Lazarini, doktorska študentka na Univerzi v Trentu Valeria Paruzzo, ki je predstavila primer sprememb namembnosti beneške palače Ca’ Rezzonico ob Velikem kanalu, ter organizatorka simpozija in vodja projekta doc. dr. Tina Košak.

Ko plemstvo izgubi svojo moč
Prisvajanje in plenjenje umetnosti nekdanjih elit je zgodba, ki se ponavlja vsaj od starega Egipta. "Plemstvo smo doslej raziskovali predvsem v času, ko je bilo močno, v času blišča, torej 17. in začetek 18. stoletja. S tem projektom in tudi s simpozijem pa smo poskušali na plemstvo in plemiško umetnost gledati v času zatona. Torej, ko plemstvo ni imelo več moči oz. v času, ko ni bilo v dobrem položaju. Zlasti z vidika recepcija plemiške dediščine. Kako smo jo uporabljali, kako smo z njo ravnali z vidika varovanja plemiške dediščine," pove Tina Košak.

Betnava. Foto: Rok Omahen
Betnava. Foto: Rok Omahen

Plemstvo je eden najpomembnejših, če ne najpomembnejši naročnik umetnosti, spomni. "Od nekdaj so bile elite tiste, ki so navsezadnje imele največ finančnih sredstev, da so lahko umetnike naročale, jih kot meceni spodbujale. In tako je prišlo do plemiških naročil in seveda sčasoma je ta umetnost prihajala iz roda v rod, pozneje pa tudi iz rok plemstva v roke novih elit. Med vojnami se je dogajalo plenjenje umetnosti. Nove elite so si vedno prilaščale umetnost starih. In tako je bilo tudi s plemiško dediščino."

Ko govorimo o poteh, gre za premike umetnin v transferje in posledično je to premična plemiška dediščina, torej slike, predmeti umetne obrti, kipi, še pove. "Torej umetnine v plemiški lasti. Ko govorimo o različnih uporabah plemiške dediščine, govorimo predvsem o uporabah arhitekturne dediščine. Se pravi novih funkcij gradov in dvorcev, plemiških palač, prenov, prilagajanja novim elitam, meščanstvu, pozneje tudi državi."

Predhodnik Narodnega muzeja Slovenije, Deželni muzej za Kranjsko je prve zbirke oblikoval predvsem zaradi donacij. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Predhodnik Narodnega muzeja Slovenije, Deželni muzej za Kranjsko je prve zbirke oblikoval predvsem zaradi donacij. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Prenove so v dvorce in gradove prenašale nove sloge in s tem spreminjale identiteto ne le v vizualnem smislu, ampak tudi kot način prebivanja. "Plemiči so svoje rezidence spreminjali tudi sami. Ko se družbene okoliščine spreminjajo, se spreminja tudi vloga plemstva. Spreminjajo se trendi v umetnosti, moda, in tako je tudi v arhitekturi. Prihajajo novi trendi in plemstvo samo čuti in vidi prihajajoče trende, ki jih prinaša v glavnem meščanstvo, jih povzema ter z njimi prilagaja svoje rezidence. Seveda pa gre tudi za nove pridobitve meščanskih naročnikov in adaptacije gradov in dvorcev, potem ko jih kupijo meščani. Do začetka 20. stoletja se namreč lastništvo dvorcev in gradov na Slovenskem močno spremeni. Včasih so bili lastniki plemiči, ampak na začetku 20. stoletja plemstvo izgubi svoj status, torej plemiških nazivov ni več, hkrati pa se tudi izseljuje. Njihova domovanja prevzame srednji razred," pove Tina Košak.

Umetnost stopi iz zaprtih plemiških zbirk
S temo plemiških zbirk je povezana tudi vzpostavitev javnih muzejev, s katerimi konec 18., predvsem pa potem v 19. stoletju le plemičem dostopne zbirke začnejo postopoma postajati dostopne tudi javnosti. "Muzeji so do neke mere oblikovali okus, hkrati so hranili premično kulturno dediščino. To je bil tudi čas, ko pri nas nastajajo regionalni, t. i. deželni muzeji. Deželni muzej za Kranjsko, predhodnik Narodnega muzeja, ki je lani zaznamoval 200-letnico, v bistvu temelji na donacijah. Tako starih kot novih plemičev. Na začetku je predmete predvsem predvsem z donacijami."

Benetke. Foto: Reuters
Benetke. Foto: Reuters

Kaj se zgodi z veličastnimi stavbami po propadu beneške republike
Ob tem lahko navedemo primer ene lepših beneških palač, Ca’ Rezzonico ob Velikem kanalu. Danes je tam muzej baročne umetnosti in doktorska študentka na Univerzi v Trentu Valeria Paruzzo je na simpoziju razložila, kako je do tega prišlo – kaj se je s palačo dogajalo skozi zgodovino in kakšni so bili nameni uporabe njenih prostorov.

"Verjetno ste številni že bili v Benetkah in ste obiskali krasen muzej, posvečen Benetkam v 18. stoletju, v palači Ca’ Rezzonico. Ta je ena izmed številnih, ki jih je beneško plemstvo zgradilo od 15. stoletja naprej. Leta 1797 so Napoleonove čete zavzele Benetke in so te izgubile svojo večstoletno neodvisnost in ozemlja. Pozneje je sledila še avstrijska zasedba, pa spet francoska, potem so Benetke postale del habsburškega imperija. V tem času je beneško plemstvo propadlo. To je bil poseben sloj – niso bili grofi, vojvode ali baroni, le višji sloj z veliko politično močjo, ki so jo predstavljale prav palače. V svojem prispevku na konferenci sem prikazala, kaj se je s temi nekoč tako pomembnimi in veličastnimi stavbami zgodilo po propadu beneške republike, potem ko je tamkajšnja aristokracija izgubila svoj ekonomski, družbeni in politični status in so številne družine izumrle ali se preselile drugam. No, te palače so šle v najem in so jih razdelili na več nadstropij za različne namene. Palača Ca’ Rezzonico na primer je prvo postala sedež tobačne uprave. Potem je prešla v last družine Piedemonte, ki pa ni nikdar živela v Benetkah, temveč v Veroni, zato so palačo oddajali umetnikom. Zaradi lepe svetlobe, ki jo omogočajo velika okna, je bilo v njej veliko slikarskih ateljejev. Palača je bila tudi sedež trgovca z umetninami, in tu ni šlo več za prestiž, temveč za trgovanje, prodajno galerijo. V vseh Benetkah, ne le v tem primeru, so trgovci z umetninami izkoristili prestižne prostore palač, da so tako dvignili ugled svojim zbirkam. Šlo je za tržno strategijo. Leta 1906 je lastnik palače postal Lionell Hierschel de Minerbi, in ta jo je v tridesetih prodal beneški občini, ki pa jo je namenila umetniškim delom prejšnjega stoletja. Zdaj je torej tam muzej s pohištvom in umetnostjo 18. stoletja – med drugim so na ogled dela Canaletta, Pietra Longhija in seveda freske, ki so bile narejene prav za to palačo, med avtorji teh je tudi Tiepolo. Zelo osupljiva pa je seveda plesna dvorana, ki jo je v začetku 18. stoletja ustvaril Giorgio Masari – on je bil drugi arhitekt palače. Dvorana je izjemna, sega čez dve nadstropji, Masari je dal zanjo celo podreti strop. To je v Benetkah redko – ni veliko plesnih dvoran, saj arhitektura tega ne dopušča, prve pa so zasnovali prav v 18. stoletju," pove Valeria Paruzzo.

Dediščina Franceta Steleta
Mineva torej 50 let samostojnega delovanja inštituta, ki nosi ime po Francetu Steletu, ki se je tudi sam kot spomeniški referent zavzeto posvečal reševanju in ohranjanju ogrožene plemiške dediščine.

France Stelè (1886–1972). Foto: Arhiv NUK
France Stelè (1886–1972). Foto: Arhiv NUK

Profesor dr. France Stelè je bil na sploh posebna, izjemna osebnost, pravi dr. Franci Lazarini, znanstveni sodelavec inštituta Franceta Steleta. "Je ena ključnih osebnosti ne le za razvoj umetnostne zgodovine kot stroke, ampak na splošno eden najvidnejših slovenskih intelektualcev prve polovice 19. stoletja. Profesor Stelè je bil od zaključka študija oz. od ustanovitve Deželnega spomeniškega urada za Kranjsko 1913 do 1938 vodja spomeniškega varstva na Slovenskem, česar pa ne smemo razumeti samo, da se je ukvarjal s konkretnimi spomeniki glede reševanja določenih problemov, ki so se pojavili, ampak je svoje delo ves čas vezal tudi na intenzivno raziskovanje spomenikov. S svojim delom Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih iz leta 1924 je postavil ogrodje slovenske umetnostne zgodovine, iz katerega ni samo on, ampak tudi drugi raziskovalci izhajali. Ko je leta 1938 postal profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti, je imel tudi možnost, da je svoje učence usmerjal v tista področja slovenske umetnostne dediščine, ki do tedaj še niso bila raziskovana. Iz tega konteksta je tudi pomembno to, da je bila leta 1947 v okviru tedanjega Inštituta za zgodovino SAZU ustanovljena sekcija za zgodovino umetnosti, ki jo je Stelè vodil in ki je nekaj mesecev po Steletovi smrti 1972 prerastla v samostojni umetnostnozgodovinski inštitut, ki se je potem leta 1975 poimenoval po njem," pove.

Reševanje plemiške dediščine v tej nenaklonjenem času
Kar se tiče plemiške dediščine je po Lazarinijevih beseda Stelè eni strani kot konservator, kolikor je bilo v njegovi moči, skrbel za ohranjanje teh spomenikov, o njih tudi pisal, skrbel, da ni prišlo do kakšnih nezakonitih izvozov umetniških zbirk. "Kajti to je bil čas, ko je svetovna gospodarska kriza prisilila marsikaterega lastnika v prodajo in Stelè je preprečeval, da ni prihajalo do nezakonitih izvozov v tujino. Po drugi strani pa je po drugi svetovni vojni, ki je bilo najtežje obdobje za plemiško dediščino, vseeno dajal različne pobude, iskal rešitve, kaj bi se s temi gradovi dalo narediti. Razmišljal je o ustanovitvi muzeja plemstva na gradu Slovenska Bistrica, do česar sicer ni prišlo in mnogo drugih zadev."

Ob simpoziju Umetnostna in arhitekturna dediščina plemstva med starimi in novimi režimi: transformacije, reinterpretacije in nove namembnosti so organizatorke opozorile še na to posebnost: za grafično podobo so izbrale poslikavo notranjščine dvorca Betnava s praznimi slikanimi okvirji, v katerih so bile nekdaj slike. Slovita betnavska galerija slik je po predaji dvorca Lavantinski škofiji v šestdesetih letih 19. stoletja najprej romala v lepo prenovljeni, danes pa razpadajoči, dvorec Slivnica, potem so se za večino slik zabrisale sledi. Le nekaj se jih je ohranilo pri okoliških zasebnikih, med njimi so bile posamezne po drugi svetovni vojni zaplenjene in postale "narodna imovina". Ta večna dinamika pa je bila, so še dodali, pravzaprav ena ključnih značilnosti umetnostnih zbirk, ki so bile v zgodovini tudi podlaga za nastanek javnih muzejev.


Vabljeni k poslušanju oddaje Razgledi in razmisleki:

Umetnostna in arhitekturna dediščina plemstva ob njegovem zatonu in potem