Ernest Hemingway (21. julij 1899‒2. julij 1961). Že od malega je oboževal lov, ribolov, bikoborbe in različne športe, od boksa in bejzbola do ameriškega nogometa. Foto: AP
Ernest Hemingway (21. julij 1899‒2. julij 1961). Že od malega je oboževal lov, ribolov, bikoborbe in različne športe, od boksa in bejzbola do ameriškega nogometa. Foto: AP

Tako z Nobelovo kot Pulitzerjevo nagrado ovenčani Ernest Hemingway je s svojim jasnim, že kar novinarskim slogom močno zaznamoval literaturo preteklega stoletja. V delih je med drugim opisal velike zgodovinske prevrate, obe svetovni vojni, špansko državljansko vojno in gospodarsko depresijo.

Leta 2009 objavljena monografija Po poteh Ernesta Hemingwaya obravnavane kraje predstavi skozi oči glavnega protagonista njegovega romana Zbogom, orožje ter s številnimi arhivskimi fotografijami in zapiski ljudi, kakor koli udeleženimi na soški fronti. Foto: Ad Pirum
Leta 2009 objavljena monografija Po poteh Ernesta Hemingwaya obravnavane kraje predstavi skozi oči glavnega protagonista njegovega romana Zbogom, orožje ter s številnimi arhivskimi fotografijami in zapiski ljudi, kakor koli udeleženimi na soški fronti. Foto: Ad Pirum

Več klasik 20. stoletja
Napisal je vrsto del, med njimi romane Komu zvoni, Imeti in ne, Čez reko med drevje in Zbogom, orožje. Širša javnost ga običajno povezuje z novelo Starec in morje, več njegovih del pa je doživelo tudi filmsko upodobitev.

Spadal je med tiste pisce, ki tako rekoč res vedo, o čem pišejo. Hemingway je namreč najpogosteje bil tudi dejanski soudeleženec dogodkov, o katerih je pisal. Roman Zbogom, orožje, pa je še posebej zanimiv tudi za slovensko bralstvo, saj v njem opisuje dogajanje na soški fronti.

Vprašanje udeleženosti na soški fronti
Avtorja monografije Po sledeh Ernesta Hemingwaya Branko Drekonja in Aleksander Jankovič Potočnik sta z analizo romana ugotavljala, po katerih slovenskih krajih je potoval njegov literarni junak, poročnik Henry. Monografija je ovrgla splošno razširjeno prepričanje, da se je Hemingway boril na soški fronti.

Dejstvo, da avtor, čeprav z izredno natančnostjo opisuje krajino, nikjer ne omenja konkretnih naselij, sta Drekonja in Jankovič Potočnik navedla kot največji dokaz za svoje trditve. Kljub temu obstaja možnost, da je te kraje obiskal po končani prvi svetovni vojni. To naj bi dokazovala fotografija mladega ameriškega vojaka, za katerega prebivalci tamkajšnjih krajev trdijo, da je Hemingway.

Pisateljev kip ob fotografiji, na kateri je ovekovečen s Fidelom Castrom, s katerim se je dobro ujel. Po drugi svetovni vojni je namreč do leta 1960 živel na Kubi, kjer je užival mirno življenje, ribaril in redno obiskoval svoja najljubša bara La Bodeguita del Medio in La Floridita v Havani, kjer so mu v najljubšem kotičku postavili dotični kip. Foto: AP
Pisateljev kip ob fotografiji, na kateri je ovekovečen s Fidelom Castrom, s katerim se je dobro ujel. Po drugi svetovni vojni je namreč do leta 1960 živel na Kubi, kjer je užival mirno življenje, ribaril in redno obiskoval svoja najljubša bara La Bodeguita del Medio in La Floridita v Havani, kjer so mu v najljubšem kotičku postavili dotični kip. Foto: AP
Hiša, v kateri je Hemingway sklenil svojo življenjsko pot. Foto: AP
Hiša, v kateri je Hemingway sklenil svojo življenjsko pot. Foto: AP

Pajdašenje z izgubljeno generacijo
Za eno ključnih obdobij v Hemingwayevem življenju velja njegovo bivanje v Parizu, kamor se je s takratno ženo Elizabeth Hadley Richardson preselil leta 1921. V francoski prestolnici se je družil z Ezro Poundom, Gertrudo Stein, Johnom Dos Passosom in Francisom Scottom Fitzgeraldom. Življenje pariške izgubljene generacije, oropane vseh upov, je Hemingway opisal v romanu Sonce vzhaja in zahaja.

Ernest Hemingway je v svojih delih poudarjal upiranje smrti in samopotrjevanje v kljubovanju nasilju in nevarnosti. Mnoga leta se je boril z manično depresijo, 2. julija leta 1961 pa se je odločil s strelnim orožjem končati življenje na svojem domu v ameriški zvezni državi Kentucky.

Hemingwayev odzven v pisanju drugih
Hemingwaya, ki je slovel tudi po svojih številnih mislih o literaturi in pisanju, so kot literarni zgled med drugim navajali J. D. Salinger, Hunter S. Thompson, ameriški bitniki in Bret Easton Ellis.