Delavnica Lektorskega društva Slovenije, ki jo je v četrtek priredilo v prostorih ministrstva za kulturo v Ljubljani, je pritegnila s temo o prevzemanju tujih (zemljepisnih) imen. Natančneje, azijskih imen, saj se prav azijski jeziki lahko pohvalijo z večtisočletno in še danes živo kulturo izvirnega pismenstva. Drzna odločitev torej. Že res, da so pisci pri zapisovanju teh imen lahko v zadregi, če se odločajo med sistemom latiničnega zapisa ali prečrkovanja, ki ga priporoča mednarodna skupina ZN za zemljepisna imena UNGEGN na eni strani, nacionalne vlade na drugi, s tretje pa žuga še lektor ‒ ali pravopis ‒, naj se nenavadne soglasniške sklope zapiše po domače, da jih bomo sploh znali izrekati. Ampak ‒ ali je razreševanje te zagate res naloga lektorskega društva?

Predsednica Kristina M. Pučnik nam je pojasnila tako: "Lektorji oziroma jezikovni svetovalci prepoznavamo svojo vlogo – da smo vez med avtorji besedil in institucijami, ki opredeljujejo pomensko razločevanje v rabi. Zato praktični jezikoslovci, kot smo lektorji, hitro zaznavamo spremembe v jeziku in poimenovalne potrebe. Zavedamo se tudi tega, da lektor sooblikuje besedila za javno objavo in s tem usmerja rabo v pomensko razločevanje. Podomačevanje lastnih imen iz azijskih jezikov je za lektorje pereče zaradi pogostosti in števila novih imen, ki prihajajo v naš jezikovni prostor, in hitrosti odločanja o jezikovnih uresničitvah, ki je potrebna pri sooblikovanju besedil za javno objavo. Namen delavnice je pretehtati možne rešitve s stališča lektorjev in danega položaja, in to v razpravi pomembnih sodelujočih v nastajanju in oblikovanju pravil."

Po (še vedno?) vroč kostanj v žerjavico
Da je tema vroča, priča tudi številna udeležba, ne samo lektorjev (med njimi več z MMC-ja in RTV-ja Slovenija), ampak tudi profesorjev z Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani ter članov Pravopisne komisije pri SAZU-ju in ZRC-ju SAZU-ja, ki se po naključju prav v tem tednu lotevajo poglavja o zapisovanju tujih lastnih imen, in je bila torej delavnica, ki opozarja na težave v praksi, zanje nadvse dobrodošla.

Zdajšnja pravopisna pravila izvirajo s konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta jih Jože Toporišič in Jakob Rigler objavila v Slavistični reviji, potem pa so bila potrjena v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis ter v pravopisnih pravilih iz leta 1991. Šlo je za veliko delo, ki ga nikakor ne smemo podcenjevati, saj je bistveno razširilo poglavje pravopisa iz l. 1962, čeprav so japonologi in sinologi že tedaj opozarjali na nekatere pomanjkljivosti oz. zagovarjali drugačna teoretična izhodišča. Takrat se je uredništvo časopisne hiše Delo tudi odločilo, da se bo pri pisanju kitajskih imen ravnalo po uradnem sistemu, ki ga priporoča kitajska vlada. Ni pa ta odločitev vplivala na zapis drugih azijskih in predvsem afriških lastnih imen, ki jih pogosto še vedno (delno) domačimo, tudi v omenjenem dnevniku.

Prav lebdeča negotovost o tem, kaj domačiti in česa ne, kdaj, če sploh kdaj, ter kako, je privedla do omenjenega dogodka. Njegov namen je bil prisluhniti argumentom strokovnjakov za vzhodnoazijske jezike, jim predstaviti slovenistični vidik in končno preseči nasprotje med strokama. Argumentov za eno in drugo stran je bilo veliko in kot najbolj smiselna se ponuja rešitev, da se dopušča oboje, a se s smernicami opredeli položaje, v katerih je primernejši znanstveni zapis, in one, ki bolje shajajo s poljudno podomačitvijo.

Strokovnjaki povedo svoje ali primeri na hitre proge
Delavnica je potekala v treh sklopih. V uvodnem nagovoru je predsednica Kristina M. Pučnik poudarila deset vprašanj načelne narave, ki so udeležence spremljala ves čas delavnice in jim bila v pomoč pri razmisleku o teži posameznih argumentov. Sledil je pogled treh strokovnjakov na problematiko: Draga Kladnika, Helene Dobrovoljc in Marte Trobec.

Geograf Drago Kladnik, avtor več monografij o tujih zemljepisnih imenih v slovenščini, je predstavljal stališče Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen oz. mednarodnih organov, kot so UNGEGN, to pa je, naj se število eksonimov, torej nacionalnih različic tujih imen, zmanjšuje. Uveljavljenih imen pa ni smiselno spreminjati, kakor tudi ne nekaterih načel, npr. za prečrkovanje iz cirilice, čeprav si je ukrajinščina v svetu izbrala zapis, ki se ravna po angleški fonetiki. "Nič pa ni tragično zaznamujočega," je opomnil na živost in nepredvidljivost jezika, opozoril pa, da je vsaka sprememba velik strošek za založbe atlasov in zemljevidov, zato ti včasih dlje časa ostanejo neposodobljeni.

Predsednica pravopisne komisije Helena Dobrovoljc je osvetlila sedanje slovenistične poglede. Opozorila je na vprašanje zapisa lastnega imena izseljencev in vztrajanje posameznikov pri mednarodnem prečrkovanju ter naglasila, da vprašanje zgolj zapisa ni celovito, če ne podaja tudi podatka o izgovoru.

Lektorica v uredništvu športnega programa RTV Slovenija Marta Trobec pa je uvod začinila z vidika jezikoslovcev praktikov. Ta se je ob množici referenc, ki se le redko ujemajo v zapisu in priporočeni izgovarjavi, izkazal za precej nehvaležno neobvladljivega.

Po uvodnem delu so se udeleženci razporedili v tri skupine, skupaj s profesorji s FF-ja ter člani pravopisne komisije. Ob gradivu so pretresli na začetku zastavljena vprašanja oz. nekatera načela. Nabor jezikov je zajel turščino, arabščino in kitajščino, japonščino in korejščino. V dobri polovici ure so morali obdelati kar nekaj primerov, hkrati pa so se pobliže seznanili z glasovjem in nekaterimi drugimi lastnostmi jezika, da so laže sodili o primernosti posameznih rešitev. Sledila je skupna razprava o rešenih in nerešenih zagonetkah, predlogih, mnenjih in bojaznih.

Časi se spreminjajo, z njimi tudi potrebe
Čeprav je delavnica odprla še kako novo vprašanje in tudi željo po širitvi števila obravnavanih jezikov (s tega vidika je zanimiva npr. tajščina), pa je bilo čutiti dobro razpoloženje. Marta Trobec je tako po dogodku poudarila, da je zelo zadovoljna, delavnica pa da je bila uspešna, saj se veseli sodelovanja strokovnjakov. Tega prav tako ni skrival japonolog Iztok Ilc, ki je po predlogih prevajalca Domna Kavčiča lektorja popeljal v zanimive podrobnosti japonske izreke. Drago Kladnik je izrazil počaščenost, da je jezikoslovje pripoznalo tudi argumente geografske stroke, ter pozdravil interdisciplinarni pristop.

"Pravopisnih pravil ne moremo spremeniti čez noč, o tem odloča tudi raba," je spomnila Helena Dobrovoljc, hkrati pa tudi sama poudarila pomen sodelovanja in tovrstnega izobraževanja, saj omogoča hitrejše doseganje soglasja med pišočimi. Glede obravnave lastnoimenskega gradiva v novem pravopisu je dodala, da ga ni smiselno ločevati od občnoimenskega, saj se ravno ob sopostavitvi razkrijejo zanimive pomenske razlike (npr. Japonke – japonke).

Sodobni hitri svet k nam prinaša toliko novih imen, da jim jezik težko vsem da slovensko podobo. Koliko jih bi bilo priporočljivo pisati v latiničnem zapisu, kot ga priporoča posamezna država, je ta hip težko reči, se je pa Lektorsko društvo Slovenije zavezalo, da razpravo o tem nadaljuje.