Roman je prevedla Mateja Komel Snoj. Foto: Forum slovanskih kultur

Dobesedno z vseh vetrov: francoski del zastopajo avantgardisti, ki se zbirajo v dveh špelunkah in je tam seveda prav živahno, ruskega predstavlja aristokracija in dvor Romanovov, ki jih ob vojni doleti še revolucija, nemškega na primer izumitelj vojnega strupa in vzporedno zgodba o letalskem asu, imenovanem Rdeči baron, pa tudi že čudne, histerične reakcije na vojno slikarsko netalentiranega kaplarja Hitlerja, ki bi bil rad nekaj več in nekdo drug.

Turško stran zastopa carigrajski trgovec, ki mu padejo vsi pomočniki, na vseh mogočih bojiščih, ob genocidu nad Armenci kot kulisi, avstro-ogrsko stran pa ob vohunih predstavlja general Boroević pl. Bojna, graničarjem rojeni pravoslavec, sicer veliki poveljnik soške fronte, ki pa je v romanu dodobra shizoidno napokan. Najbolj pa je Gatalica osrediščen okoli srbske vojske, kaže in presvetljuje jo skozi različne like, od kraljevega dvora do prostakov, kolaborantov, okužencev s pegavim tifusom in depresivnih zaradi begunstva na Krfu in v Solunu, kamor se je zatekla srbska vojska. Roman je urejen po letih, zgodbe z različnih bojišč in iz zaledja pa se sprijemajo v kompleksni kompoziciji: nekaj podobnega je recimo napisal Bogdan Novak s sago Lipa zelenela je, kjer se kot pri zadrgi lepita dve polovici zgodbe, primorska in prekmurska, da bi pisatelj pokazal, kako so rojaki izpod dveh imperijev, italijanskega in ogrskega, z razpadom obeh sprejeli skupne simbole.

"Vsevedni pripovedovalec je mrtev, pisatelji smo zdaj v vlogi igralca, pomešani med svoje like"

Pri Gatalici tako ne manjka drobnih in duhovitih epizod, človeških usod, ki jim je vojna utrnila sanje, ali pa nasprotno, jih tako napihnila, da so prekrile vso resničnost. Vse je slej ko prej krvavo in mučno, čeprav se poraja iz začetne vzhičenosti in gobezdavosti, junačenja in sploh vsega, kar sodi med priprave na vojno, ki pa jo že prve akcije, recimo spoznanja o strahoviti učinkovitosti mitraljezov ali pa strahoviti prizori z lupljenjem kože zaradi iperita, postavijo na trdna tla. Tla so v jarkih prekrita z blatom in krvjo, a se nanju vsi navadijo. Gatalica to vojno logiko pelje prav neizprosno in pokaže, da vojna sicer nagrajuje, vendar redke in za zelo omejen čas: takrat priplava na vrh večinoma najslabše, pa še to potone.

Vendar Gataličevo pisanje ni realistično, čeprav prepoznamo, da se je dodobra oborožil z viri, da so mu znane biografije in širša zgodovinska slika. Roman Velika vojna je namreč blizu tisti veji srbske proze, ki jo morda najbolj poznamo prek Milorada Pavića ali zgodnjega Vladimirja Pištala, gre pa za stopnjevanje in poudarjanje iz ljudskega slovstva ali iz časov baroka prevzete elemente čudežnega in fantastike. V nasprotju s slovensko literarno tradicijo, ki jo je bolj kot francoski nadrealizem oplazila dunajska secesija in ekspresionizem, so Srbi z Markom Ristićem ena od nadrealističnih velesil. In to se romanu Velika vojna pozna: roke, amputirane na fronti, s pridom uporabljajo civilisti in čudežno zaigrajo na klavir, nasprotniki sanjajo drug drugega, ne samo prihodnosti, in si sanje seveda napačno tolmačijo. Ravno pisateljeva sposobnost, da podeli vojni absurdno in fantastično simetrijo, naredi ta roman še zanimivejši in berljiv, predvsem pa se izogne tisti zgodovinskosti, ki nas je nekdaj napadala iz učbenikov, danes pa iz specializiranih dokumentarcev in ki ostaja znotraj nekdaj ekskluzivnega pisanja zgodovine na podlagi usode in odločitev pomembnih in velikih mož.

Zgodovina piše tudi manjše zgodbe in te v času vojne postanejo nelogične, absurdne; podobno, kot je vojna vedno streznitev, sprijaznjenje z ranljivostjo, v narodovem telesu pa povzroči nezaceljivo rano, četudi jo bojujemo na tujem terenu in so žrtve samo njihovi.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Tomažin, Novak, Gatalica, Gradišnik