Sorodna novica Slavje levičarskega Fernandeza, v predsedniško palačo tudi Kirchnerjeva

Predstava Happyland, ki trenutno fascinira gledališka občinstva v Buenos Airesu, sicer ni ubrala najočitnejšega pristopa – ne gre za zgodbo ikonične "Evite", ampak za usodo Isabel Perón, ki je po smrti Juana Peróna leta 1974 postala prva predsednica Argentine.

Južnoameriška država trenutno odšteva do vrnitve peronizma: po zmagi na volitvah prejšnji mesec se v predsedniško palačo, t. i. Caso rosado, vrača v decembru. Nova podpredsednica bo namreč Cristina Fernandez de Kirchner, novodobno poosebljenje peronizma, zaradi česar jo tudi pogosto primerjajo z Evito.

Tretja žena – in prva predsednica
Drama, ki sicer izhaja iz zgodovinskih dejstev, si jemlje tudi veliko pesniških svoboščin. Gledalci lahko spremljajo Isabel od trenutka, ko je svojega prihodnjega moža spoznala v Panami, pa do leta 1967, ko je po zrušenju vojaške diktature pristala v ujetništvu v Patagoniji. Njena leta na oblasti so bila eno najbolj krvavih poglavij argentinske zgodovine: Isabel Peron je omogočila politične poboje levičarskih disidentov.

"Kadar travme niso razrešene, se mrtvi začnejo vračati"
"Vesel sem, da predstava dviguje prah in da nas posledično prisili k razmisleku. To je senca iz naše zgodovine, ki je ne bi smeli zavračati ali se je sramovati," je Demaría o svoji satiri povedal za tiskovno agencijo Reuters. "Moramo jo asimilirati, sicer se bo vrnila v obliki duha. In v tem je težava. Mrtvi se vedno začnejo vračati, kadar je ostalo še kaj nerazrešenega."

V nekaterih prizorih nastopajo mnoge žrtve eksekutorske enote "Trojni A", na neki točki pa je občinstvo priča neposrednemu soočenju med Evito in Isabel. Drugo je s položaja odstranil šele vojaški puč, ki pa je bil iztočnica za sedem let t. i. "umazane vojne".

88-letna Isabel Perón danes živi v Madridu, Argentina pa se v cikličnih obdobjih vedno znova spopada z inflacijo, orjaškimi dolgovi, visoko stopnjo nezaposlenosti in revščine – in za vse to nekateri analitiki krivijo prav peronizem. Evita, po drugi plati, v domovini še vedno velja za na pol mitsko figuro.

"Isabelita je dosegla, česar druga (Evita) ni," pravi Demaría – in s tem ima v mislih vzpon na oblast. "A danes je ena pozabljena in druga živa v ljudskem spominu."