Med Zajčeve pomembnejše pesniške zbirke sodijo Ubijavci kač, Rožengruntar, Kepa pepela, Zarotitve, Krokar, Dol dol, med dramami velja omeniti Potohodca, Voranca, Medejo, Mlado Bredo in Grmače, otroško in mladinsko književnost pa je med drugim obogatil z Belo mačico, Živalmi na dvorišču, Abecedarijo in Argonavti. Foto: BoBo
Med Zajčeve pomembnejše pesniške zbirke sodijo Ubijavci kač, Rožengruntar, Kepa pepela, Zarotitve, Krokar, Dol dol, med dramami velja omeniti Potohodca, Voranca, Medejo, Mlado Bredo in Grmače, otroško in mladinsko književnost pa je med drugim obogatil z Belo mačico, Živalmi na dvorišču, Abecedarijo in Argonavti. Foto: BoBo
V zadnjih letih je pesnika in dramatika portretiral ustvarjalec Herman Pivk. Skupaj sta ustvarila cikel "V Belino bi zaplaval", Pesmi iz tega cikla, ki so nastajale med letoma 2000 in 2004 in so bile inspirirane s fotografijami Pivka pa so bile tudi eno od zadnjih del Daneta Zajca. Foto: Portret pesnika, (c) Herman Pivk
Skupaj z Lojzetom Kovačičem, Viktorjem Blažičem in Janezom Menartom je sodeloval pri glasilu Mi mladi. Objavil je knjigo pesmi leta 1978 skupaj s Kajetanom Kovičem, Edvardom Kocbekom, Gregorjem Strnišo, Venom Tauferjem in Tomažom Šalamunom. Povezoval se je še z avantgardnimi dramatiki, kot sta Dominik Smole in Primož Kozak, in teoretiki, kot so Taras Kermauner, Veljko Rus in Janko Kos, od sredine petdesetih let. Foto: Portret pesnika, (c) Herman Pivk
Kritiki so ga označili na meji med eksistencializmom in nadrealizmom. Podobno kot poezija tudi dramatika kaže, da je človek v isti sapi žrtev in rabelj svojega življenja. Foto: Wikipedia
V zadnjem desetletju je dejavno sodeloval z igralcem in glasbenikom Janezom Škofom, nastopila sta na številnih odrih v Sloveniji in v tujini. Dane kot recitator svojih pesmi, Škof pa kot spremljevalni harmonikar in pevec njegovih pesmi. Med drugim so te izvedbe posnete na zgoščenki z naslovom Ogenj v ustih.

nici njegove smrti - pogosto nosil črn pulover. Kar je v sozvočju z njegovo poezijo; temačno, nihilistično, samotno, zavito v neskončnost.

Zajc, ki je v slovensko literaturo vstopil leta 1958 s pesniškim prvencem Požgana trava, pisano v izvirnem, samoniklem jeziku, temelječem na bogati metaforiki, je umrl pred desetimi leti, 20. oktobra 2005, kar je spodbudilo Inštitut za civilizacijo in kulturo in Nežo Zajc k organizaciji simpozija. Razprave njegovih sodobnikov, sodelavcev in premišljevalcev njegovega dela so se dotikale celotnega opusa - prek poezije in dramatike do otroške literature, skušale so ga na novo umestiti v današnji kulturni prostor in določiti njegov pomen.

Epohalni pesnik našega časa
Prvi nastopajoči literarni zgodovinar Janko Kos, sicer pesnikov bratranec, je Zajčevo poezijo označil kot epohalno dejanje slovenskega pesništva v našem zgodovinskem času, v svojem predavanju pa se je osredotočil predvsem na pesnikovo doživljanje realnega, ki ga je določala boleča izkušnja medvojnega časa, čeprav je pesnik sam dejal, da svoje doživetje fabulira in ga oddaljuje od samega doživetja. Kos je opomnil tudi na to, da je Zajc edini med pesniki tistega in poznejšega časa, ki je neposredno doživel vojne grozote in bestialnost, in da moramo v Zajcu videti epohalnega pesnika našega zgodovinskega časa, torej vojne, revolucije in komunistične oblasti po vojni.

Zajčeva poezija je pogosto zaznamovana z intimizmom, ki v petdesetih letih prejšnjega stoletja ni naletel na odobravanje, v 60. letih pa je avantgarda prinesla nove poglede in tudi priznanja pesnikovemu delu. Pozneje je Zajc v svoji poeziji raziskoval zvočne, pomenske in estetske učinke, ki se odpirajo z razbitjem formalno sklenjene skladnje, kar učinkuje magično, ritualno, zarotitveno. Pesmi iz tega obdobja so polne morbidnega, grotesknega humorja, podobno kot tudi njegova dramatika, ki se ji je s svojim prispevkom posvetil profesor Lado Kralj. Središče njegovega zanimanja je bila predvsem poetična drama z drobci absurda Potohodec, ki je v mariborski Pekarni leta 1972 doživela kultno uprizoritev.

Prikrita kritika oblasti
Zajčeva dramatika je tesen preplet lirskih in dramskih prvin, kar vzbuja posebno poetično vzdušje; Potohodec sicer nima konkretne zgodbe, ima pa konflikt, ki neprestano poteka na podlagi intenzivnega občutenja smrti (vse osebe so mrtveci). Obenem pa Kralj pravi, da je mogoče v drami zaznati kritiko tedanje oblasti (v ozadju dramskega dogajanja je mogoče zaslutiti neko nenavadno tajno organizacijo), hkrati pa drama v sebi že nosi prvine drame absurda, ki pa svojega izvora niso našle pri Ionescu ali Beckettu, temveč v tezi o afazičnosti Romana Jakobsona, ki je pri ljudeh z afazično motnjo raziskoval rabo jezika.

V Potohodcu je razpad jezika mogoče zaznati vse od začetka pa do konca, ko ena izmed oseb - Iskalec izreče svoj zadnji stavek: "Kdo še razume izumrli jezik, ki ga govorim?"

Absurd in njegove razsežnosti
Podobno se je tudi poezija Daneta Zajca obrnila v smer absurda, prek katerega so odzvanjale že omenjene izkušnje vojne, smrti, destrukcije, ob tem pa tudi iskanje smisla. Kot simbol človekove ogroženosti je Zajc pogosto uporabljal živali, medtem ko je pesnik Boris A. Novak menil, da je osnovna lega Zajčeve poezije človek v gozdni globeli, pokrit z listjem, o čemer je Novaku razlagal pesnik sam. Poleg tega pa je Novak, ki je prebral tudi odlomek iz svoje epske pesnitve Vrata nepovrata, posvečene Danetu Zajcu, opozoril tudi, da Zajc nikdar ne izreka stvari neposredno, temveč jih pove drugače.

Neotroški motivi na otroški način
Zajčevi mladinski in otroški literaturi se je posvetil Igor Saksida in ta del avtorjevega opusa postavil med tri skupne točke: igro, grotesko in mitske razsežnosti. Podobno kot Kos je tudi Saksida omenil temačno mladost, ki ni mogla nuditi nekega svetlega vračanja v lastno otroštvo, je pa to bilo vzrok za temno žarenje Zajčeve mladinske literature. Motivi Zajčevega pesništva za otroke pogosto niso otroški, segajo celo zunaj otrokovega dojemanja in pojmovanja, vendar pa se z nekakšno otroškostjo približujejo svojemu bralcu.

Zajc sam je dejal, da piše "pesmi za otroke tako, kot da sva si z otrokom enaka". "Rada imava čudne besede, dolge, komplicirane smešne besede, ki pojejo nekaj drugega, kot pomenijo, ki jih ni treba razumeti. Vse gledava skoz oči, ušesa, s kožo, z okusom." Zajc je imel predvsem posluh za igranje z besedami, obenem pa se je, kot je povedal Saksida, identifikacija med pesnikom in otrokom zgodila na ravni povezovanja.

Prispevke za simpozij so prispevali Neža Zajc, Janko Kos, Niko Grafenauer, Lado Kralj, Boris A. Novak, Jurij Perovšek, Igor Saksida, Tomaž Toporišič, Denis Poniž, Brane Senegačnik, Igor Grdina, a se vsi dogodka niso mogli udeležiti.