Foto: Cankarjeva založba

Del zapisov je nastal v krajih, kamor se pisatelj umakne pisat, na Korčuli in v Bohinju in v pisateljskih rezidencah. Ob spominih na fotografinjo Inge Morath ali na prevajalko izpod Pohorja njegovih in Pahorjevih del v francoščino so tudi zgodbe o kletnih streliščih v Oberheimu, kjer na navidezno miren in dolgočasen nedeljski dan vadijo pripadniki nekakšnih brambovskih enot in ta podzemni utrip mesta srhljivo zatrepeta pod površjem. Večina izbranih besedil koplje pod površino : ne le tistih, ki se dogajajo kot fantastična potovanja z metrojem ali vlakom, kjer podzemni oziroma kapilarni sistem na čudežen in micelijski način povezuje različne kraje in čase. Augsburg, ki se mu pisatelj bliža, ni le krajevno, temveč tudi časovno odmaknjen, mestna državica, največje nemško mesto v 16. stoletju, je pisatelju izgovor za premislek o zgodovini, ograjah in zidovih, ki so padli; hermetična zaprtost mesta, mitnina za vstop, vse to je postavljeno v nasprotje z današnjim razumevanjem mej, trga, pretoka ljudi in kapitala. Ta svoboda je bila v času Jančarjevega pisanja konsenzualno razumljena kot dobrina, ukinjanje mej in padci Zidov so zanj priložnost za povezavo v večjo skupnost, v družino evropskih narodov.

Zgodbe v drugem delu zbirke Postaje kažejo osnovni pisateljski postopek: mešanje fantastike in faktičnega, potovanja so pri njem bolj kot napor pri premagovanju razdalj v težkih razmerah stvar miselnih procesov, ki ne poznajo časovnih in krajevnih omejitev. Jančar je popotnik, ki vedno išče drugi obraz, ki se potaplja pod videz in skuša najti globlje silnice in zgodovinske, kulturne, multikulturne tokove, kolikor so postali del evropske izkušnje in pogosto odgovor na kolonizacijo, ko so veliki imperiji po razpršitvi in osvajanju tujih dežel doživeli implozijo, prihod prej podjarmljenih ljudstev z bližnjih celin v matično državo.

Vendar so zgodbe po obsegu manjši del Postaj, bistveno obsežnejši je prvi del, podnaslovljen Popotni zapiski in premisleki. Jančar je eden naših najbolj prevajanih in v svetovnem merilu uveljavljenih pisateljev in premišljevalcev političnega trenutka, zato je pogosto na literarnih turnejah, pa ne le literarnih. Sodeloval je pri razpravah o pridruževanju držav iz nekdanjega vzhodnega bloka zahodnim, bil je gost na konferencah o evropski prihodnosti, bil je na literarnih turnejah po realsocialističnih in represivnih režimih. Obiskal je oblegano Sarajevo in razrušeni Vukovar, Berlin v času realsocializma pa nekatera manjša nemška mesta in Moskvo, flandrijska polja z grobovi iz prve svetovne vojne in še marsikaj.

Ob takšnih priložnostih so nastali popotniški zapiski, ki se enkrat ukvarjajo bolj s kakšnim zamolčanim vidikom zgodovine, drugič s šalami, ki so si jih privoščili s prevajalkami v dvojni vlogi, saj so morale hkrati skrbeti tudi za državno varnost, ki bi jo veseljaki lahko ogrozili. Pri zapiskih je značilno, da sicer govorijo o konkretnih turnejah, o srečevanju s konkretnimi somišljeniki in kolegi, med njimi so velika oporečniška imena, na primer Adam Michnik ali Vlado Gotovac, poznavalci in prevajalci slovenske literature in eksperti za vprašanja manjšin in narodnostnih pravic.

Pri Jančarju, kot v njegovi zgodbi Augsburg, je pogost podzemni tok, ki se izmika racionalnosti, pripoved se veže asociacijsko in pisatelju omogoča, da v popise zunanjega dogajanja vkomponira svoje poglede, premisleke, zgodovinska dejstva. Predvsem ta omogočajo globinsko sondiranje terena; na dresdenskih ulicah se spominja čezmernega bombardiranja mesta in žrtev obločne svetlobe, ob obisku Brionov se spominja obeh suverenov, ki sta se na otočju ustoličila, Tita in Tudjmana, hkrati pa mu misel leti naprej, proti jugovzhodu, na otočje med Rabom in Krkom, na otoka Goli in Grgur, kjer so bila po razhodu z informbirojem, torej po sporu med Titom in Stalinom, taborišča za prevzgojo političnih zapornikov, ki so težko presekali čustveno navezanost na sovjetskega diktatorja.
Hitre spremembe evropske kondicije, predvsem vznik populizmov in ponovnega zapiranja mej, so nekatera Jančarjeva besedila nekoliko postarala ali jim vsaj vzela aktualnost, vendar pa lahko občudujemo njihovo literarnost, tudi samoposmehljivost in ironijo, izbrušen slog in globoko empatijo do vseh zatiranih in razžaljenih, obdanih z žicami in zidovi, do vseh, ki so jim kratene človekove pravice.

Iz oddaje S knjižnega trga

Zajc, Tominec, Hosseini, Jančar