Trobentač Henry Spencer. Ffoto: Jernejka Drolec
Trobentač Henry Spencer. Ffoto: Jernejka Drolec

Oddaji Jazz v Beogradu lahko prisluhnete nocoj ob 23.00 na 3. programu Radia Slovenija - Ars.

Tako so v nekdanjo jugoslovansko prestolnico prišle vse velike džezovske zvezde: Louis Armstrong, Duke Ellington, Oscar Peterson, Dizzy Gillespie, Ornette Coleman, Sonny Rollins, Dave Brubeck, Charles Mingus, Miles Davis, Dexter Gordon in tako naprej po enciklopediji džeza. Leta 1990 – ob razpadu Jugoslavije se je za 15 let poslovil tudi džezovski festival in leta 2005 vstal iz pepela ter se moral ponovno dokazati. Z leti je ponovno postal osrednji regijski džezovski dogodek.

Letošnji džez festival v Beogradu med 22. in 27. oktobrom je bil v znamenju »džezovskega slavja« – 35. obletnice. Na različnih prizoriščih se je zvrstilo 27 nastopov različnih zasedb – med njimi tudi kar nekaj domačih – srbskih. Beograjski džez festival so uspešno odprli člani skupne zasedbe bobnarja Srđana Ivanovića in pianista Vladimirja Nikolova Undectet z glasbeniki iz Bolgarije in Nizozemske ter z znamenitim francoskim flavtistom Magic Malikom. Na festivalu so predstavili ploščo kvarteta tenor saksofonista Rastka Obradovića The Northern Experience z gostom – ruskim solistom na francoskem rogu Arkadijem Šilkloperjem, ki ga je na koncertu zamenjal trobentač Ivan Radivojević. Na večeru srbskih izvajalcev beograjskega festivala pa se je predstavil tudi pianist Milan Stanisavljević, ki že več let živi in ustvarja v Ljubljani.

Miles Davis v Beogradu, 1986. Foto: arhiv Marka Kumra
Miles Davis v Beogradu, 1986. Foto: arhiv Marka Kumra

Tokrat je predstavljal nove različice skladb s svojih albumov, aranžirane za kvintet, ki so ga ob šefu zasedbe sestavili še trobentač Igor Matkovič, saksofonist Boštjan Simon, basist Nikola Matošič in bobnar Pedja Milutinovič. Skladbe bodo v kratkem izšle na plošči Eastern Star.

Na predstavitvi nove knjige Vasilija Pantića, tudi direktorja festivala, smo slišali anekdoto o tem, kako so ga pred desetletjema pri neki založbi praktično primorali, da je nejevoljen opravil intervju s takrat neznano plavolaso pianistko in pevko Diano Krall. Ko je njene zastopnike potem naslednjič sam zaprosil za daljši in verjetno bolj poglobljen intervju, mu niso niti odgovorili. Toliko v poduk bodočim džezovskim publicistom.

Džezovsko obletnico so proslavili še s spremljajočo razstavo, naslovljeno Slavje džezovske fotografije. Na ogled so postavili fotografije iz polstoletnega razpona festivala. Med najbolj zanimivimi so posnetki obiska Milesa Davisa z obiska pri lokalni zobozdravnici, katere identitete jim ni uspelo razkriti.

Ena najbolj priljubljenih sodobnih pevk džeza, soula in popa je Kanadčanka Laila Biali. Izjemno spretno igra tudi klavir in tako jo pač primerjajo z Diano Krall. Toda Lailina glasba je še precej bolj lahkotna, kar se je izkazalo tudi na koncertu, ko so se ljubitelji džeza spraševali, ali niso v napačni dvorani. Njen trio dopolnjujeta basist George Koller in Lailin soprog bobnar Larner Lewis. Naslednje leto aprila bo nastopila tudi kot ena osrednjih zvezd sejma JazzAhead v Bremnu, saj bo partnerska država Kanada.

Jazzmeia Horn podpisuje zgoščenke. Ffoto: Jernejka Drolec.
Jazzmeia Horn podpisuje zgoščenke. Ffoto: Jernejka Drolec.

V Beogradu smo bili tudi na koncertu vzhajajoče zvezde vokalnega džeza – osemindvajsetletne lepotice Jazzmeie Horn, ki med svojimi vzornicami našteje Nancy Wilson, Betty Carter in Sarah Vaughan. Izkazala se je z izjemno vokalno interpretacijo in nenavadnim sketanjem. Tradicionalni vokalni džezovski slog je nadgradila z modernimi tehnikami in se predstavila kot nadarjena ter inovativna skladateljica izvirnih skladb.

Zasedba francoskega violinista Thea Ceccaldija Freaks je s svojim energičnim in ne nazadnje vizualno privlačnim nastopom obiskovalce beograjskega festivala dvignila na noge. Zelo netipično za džezovski koncert, zelo energično in nepredvidljivo. V njihovih skladbah se v dobrih petih minutah pogosto zgodi več kot v kaki enourni simfoniji.

Morda največ svežega džeza v zadnjih letih prihaja iz Velike Britanije, mlajša generacija džezistov se preizkuša v novem džezu, ki je po več desetletjih zatišja ponovno postal osebna izkaznica mladih ter njihova stična točka med tradicijo in sodobnostjo. K temu je občutno pripomoglo naraščajoče gibanje Jazz Re:freshed. Henry Spencer je mladi trobentač, ki piše izključno avtorsko glasbo, s svojo zasedbo Juncture je pozitivno presenetil, saj zanj poprej še nisem slišal.

Trio pianista Michaella Wollnyja. Foto: Jernejka Drolec
Trio pianista Michaella Wollnyja. Foto: Jernejka Drolec

Letošnji beograjski džezovski festival je bil pravzaprav posrečeno sestavljen. Zvenečim džezerjem, kot so Charles Lloyd, Steve Coleman, Mingus Big Band, Stanley Clarke in Dianne Reeves, so se pridružili tudi najboljši glasbeniki nove evropske generacije: francoski violinist Theo Ceccaldi, portugalski saksofonist Koao Mortagua, ruski pianist Dmitri Ilufdin, belgijski big band Flat Earth Society in poljski pihalec Maciej Obara. Za vrhunec so poskrbele nekatere manj znane skupine s presenetljivo aktualno in svežo džezovsko glasbo – omenimo avstrijsko domala plesno zasedbo podvojenih instrumentalistov Shake Stew, Angleža Henryja Spencerja in rockovsko trdega Italijana Francesca Diodatija z Yellow Squeeds. Najboljši koncert po mojem izboru – trio nemškega pianista Michaela Wollnyja. Kontrabas je igral Christian Weber in bobne Eric Schaefer. Že leta igrajo skupaj in so izredno uigran kolektiv, ki telepatsko čutijo eden drugega. Wollnyjevo poznavanje klasike in džeza je temeljito, svoje veščine pa spretno združi v osupljivi pianistični igri. Japonski solist na klarinetu in bas klarinetu Kazutoki Umezu pa je bil prej motnja kot popestritev.

Beograjčani so se izkazali kot pregovorno izvrstni gostitelji, organizacija je bila brezhibna, vstopnice zelo poceni, program pa sestavljen po načelu za vsakogar nekaj – a brez nihajev v banalni džez.