Ciril Zlobec (1925-2018). Foto: BoBo
Ciril Zlobec (1925-2018). Foto: BoBo
SAZU
Več let je bil tudi podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in od leta 1989 njen redni član. Foto: BoBo
Ciril Zlobec
Ciril Zlobec je umrl 24. avgusta v 94. letu starosti. Z drevišnjim spominskim večerom se mu bodo poklonili tudi v sežanski Kosovelovi knjižnici. Foto: BoBo
Osrednji del Zlobčevega literarnega opisa predstavlja poezija, katere osrednja tema je bila vselej ljubezen. Tukaj je pesnik na posnetku z ženo Veroniko Zlobec. Foto: Val 202

Na dogodku se je skozi življenje in ustvarjanje literata, prevajalca in politika Cirila Zlobca, ki je umrl v preteklem tednu, poleg pesnika Borisa A. Novaka sprehodil še umetnostni zgodovinar Milček Komelj. Zlobec je bil več let tudi podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in od leta 1989 njen redni član.

Vselej voden in navdahnjen z ljubeznijo
Milček Komelj je v svojem govoru poudaril, da je odšel znamenit pesnik, javni delavec, zavzet za kulturno in politično afirmacijo slovenstva, pri čemer ga je vselej vodila in navdihovala ljubezen. "Gejzir ljubezni", kot ga je označil, je vse do zadnjega ostal poln življenja, zvest kraški pokrajini, za katero je bil prepričan, da Sloveniji blagodejno mehča ostrino alpske Gorenjske.

Kraški svet v poeziji po Srečku Kosovelu
Komelj je nadalje poudaril, da je Kras v Zlobčevi poeziji prvič po Srečku Kosovelu našel moderno utelešenje, njegov glas pa je nezamenljivo izrazit zazvenel v pesniški zbirki Pesmi štirih, ki je po Komeljevih besedah "četverico mladih povojnih pesnikov intimistov združila v kulturnozgodovinski pojem in jih za vselej prijateljsko povezala".

Za vse življenje zavezan slovenstvu
Zlobec je že kot mlad novinar lucidno opazoval svet in razmišljal o njegovih pojavih. Imel je ljubeče spoštljiv odnos do maternega jezika, zaradi katerega so ga v otroštvu, ko je živel in se šolal pod Italijo, zaničevali ter so ga izključili iz koprskega malega semenišča. "Tudi zato je toliko bolj živo občutil, kako nas dela samonikle oziroma samobitne prav pripadnost slovenskemu jeziku, in je začel v njem pesniti tudi iz žive kljubovalnosti in življenjske strasti ter postal za vse življenje zavezan slovenstvu," je poudaril umetnostni zgodovinar.

Kot je še spomnil Komelj, se je Zlobec zavzemal za slovensko kulturno uveljavitev, glasno poudarjal pomen povojne priključitve Primorja Jugoslaviji, se vpletel v politiko in čeprav je bil po naravi mehak in odprt, je bil v odločilnih stvareh vendar povsem neizprosen. Ljudem se je približal z veliko dobrohotnostjo in življenjsko modrostjo, ki pa se je zavedala nevarnosti in trdoživosti vseh ideologij in ni rinila skozi neprebojen zid. Vseskozi je "ostal svetel lik naše zdaj že polpretekle kulturne zgodovine", je še dejal Komelj.

Literarno vedo čaka še veliko dela
Boris A. Novak se je kot pesnik osredotočil na Zlobčevo sonetistiko in kult ljubezni, pri čemer je opozoril, da literarno vedo še čaka podrobnejša analiza Zlobčeve metaforike. V njegovem pesniškem slovarju namreč odmeva ena izmed ključnih značilnosti Petrarkove sonetistike. Podobno kot pri velikem italijanskem klasiku je tudi pri Zlobcu pesniško podobje na naraven način zasidrano v ritmični podstati in sintaktični logiki verza, pogosto pa temelji na dihotomiji uporabljenih pojmov, je poudaril Novak.

Po njegovem mnenju bi veljalo popraviti preveč poenostavljeno podobo o Zlobčevi ljubezenski liriki kot zgolj hvalnici. V javnosti je ta poenostavitev šla v smeri sentimentalnega klišeja, kar pa "ne zdrži resnega branja Zlobčeve lirike". Zlobec je obenem tako pesnik svetlobe kot sence, njegove hvalnice pa imajo tudi nadih himničnosti.

Nadvse kolegialen ustvarjalec
Novak je dejal še, da so številni pesniki hvaležni Zlobcu, tudi on sam. Poudaril je, da je imel Zlobec posluh za njegove "čudaške pesmi", ki so se razlikovale tako od tradicionalnih poetik kot od avantgardističnih eksperimentov. Starejši kolega mu je tako v 70. in na začetku 80. let, ko je bilo težko objavljati, na stežaj odprl strani Sodobnosti. Novak je svoj poklon sklenil s pesmijo, v kateri med drugim pravi, da smo se zdaj, ko Zlobca ni več, znašli na prepihu.