V sodobnih slovenskih narečjih (se zdi, da) srednji spol oz. nevtrum izginja oz. ne obstaja. Na Štajerskem lahko slišimo npr. "Hišnik je posadil nove dreve". Teh in njim podobnih primerov je nešteto, strokovno pa temu jezikovnemu pojavu pravimo feminizacija ali maskulinizacija nevter, torej prehod samostalnikov srednjega spola v ženski oz. moški spol. Druga osrednja narečja je v neposredni povezavi z maskulinizacijo oblikovala tudi redukcija samoglasnikov, posledica obojega pa je izenačevanje spolov: "… əldje so kopal´ ta živ srebro".

Srednji spol v slovenščini je dejansko nekaj posebnega
V osnovni obliki, tj. imenovalniku ednine, se na -o končujejo prevzete besede, kot je npr. tabasco oz. tabasko, pano, triko, ringlo in skiro, pa tudi npr. korito, pero, pivo, sidro, pa truplo, telo ali zijalo in gobezdalo, pa še nekatera moška imena, npr. Janko ali Branko. Na -e pa se končujejo npr. dete, dekle, tele, sleme ali Pohorje, tudi terme in moška imena, kot so Jože, Jure, Tine ali Tone. Čeprav se končujejo na -a, pa so srednjega spola tudi množinski samostalniki, vezani npr. na dele stanovanja, kot so vrata ali tla, pa tudi npr. življenjsko pomembni človekovi organi, denimo pljuča ali jetra. Enako velja za teme in srce ter številne parne dele telesa, ki so prav tako srednjega spola, npr. koleno, rebro, stegno, oko, uho, stopalo; lice, zapestje itd. Zakaj toliko izjem? Prevzete besede so namreč navadno moškega spola, ne glede na končnico, vedno pa moramo tudi upoštevati, da končnici -o in -e srednji spol označujeta le v ednini, v množini pa ju nadomešča -a.

Podaljševanje osnove samostalnikov srednjega spola
Pri nekaterih samostalnikih srednjega spola je zaradi podaljševanja osnove dobrodošla dodatna previdnost, saj je ta sprememba pogosto knjižna in zato nujna – včasih pa tudi narečna in knjižno neustrezna. Osnova besed se v neimenovalniških sklonih lahko podaljša s -t- (npr. dekleta), -s- (npr. slovesa) ali z -n- (npr. imena). Koroški govori imajo, denimo, namesto knjižnega "peresa" ali "ušesa" kar "pereta" in "ušeta".

Feminizacija in maskulinizacija nevter
Sredstvo za izražanje srednjega spola pri samostalnikih je glas oz. črka, torej končnice, in sicer -o oz. -e. Zanimivo je, da so končnice samostalnikov srednjega spola le izjemoma drugačne od končnic za moški spol, tj. zgolj v imenovalniku in tožilniku, drugod pa so končnice skupne. V neknjižnem jeziku zato načeloma prihaja do glasovnih izenačitev tudi v tistih sklonih, ki se knjižno sicer razlikujejo. Npr. "dreve" je oblikovno enako kot "lipe", pravilno pa bi bilo "drevesa".

Feminizacija nevter je neknjižni jezikovni pojav, odraz težnje po izenačevanju oz. po poenostavitvi, kjer samostalniki srednjega spola postanejo ženskega spola, medtem ko pri maskulinizaciji preidejo v moški spol. Feminizacija se dogaja npr. v okolici Maribora, pojavlja pa se tudi na zahodnem delu države, v okolici Tolmina. V štajerskih narečjih je tako lahko slišati npr. tudi "Pa ti veš, da on (ptič) hodi po (toti) naši okni?" (namesto (tem) našem oknu) oz. "Ja, v hladilniku ni več nobene pive" (namesto nobenega piva). Štajerci imajo tudi rahlo "razkoračene stopale", zapirajo "vrate", pobirajo "jabke", imajo težave "z rebrami", vendar pa tudi "dva vprašanja". Prleški govori panonskega narečja pa se ukvarjajo npr. z "letami", "s pljučami" in "z jetrami". Tudi na Jezerskem lahko srednji spol množinskih samostalnikov zaradi feminizacije dobi končnico -e, npr. "pluče" namesto "pljuča". Raba množinskih samostalnikov je torej povsod po Sloveniji zelo variantna, saj je feminizacija nevter v množini razširjena tudi po nekdanjem Koroškem in Kranjskem ‒ kjer "… ajda zori, ajda zori …".

Maskulinizacija (zlasti v ednini) poteka v osrednjih slovenskih narečjih v pasu ob Savi, kjer je neposredno povezana s pojavom t. i. vokalne oz. samoglasniške redukcije, v tem primeru z izgubljanjem končnice -o, celo do ničte končnice (-Ø), kar je sicer značilnost moškega spola, ne pa srednjega. Samostalniki srednjega spola v gorenjščini torej prehajajo v moški spol, tako da izgubljajo končnico, npr. "lepo mesto → lép mést" ali "drobno jajce → dróbən jájc", tudi "ta žiu srebrò" ali "an vélək jajc". Tudi v rovtarskih narečjih v Črnem Vrhu lahko slišimo npr. "zdrablen ogle".

V osnovi je slovnični spol slovnična lastnost samostalnika, ki spol veže tudi na sebe nanašajočo se pridevniško besedo (npr. spremenljivo vreme) in na glagol (npr. Konec tedna bo zaznamovalo spremenljivo vreme). Feminizacije nevter, recimo, so s tega vidika zaradi vezave torej tudi precej "nalezljive", saj vplivajo tudi na morebitni "feminizirani" niz besed, saj je hišnik lahko posadil denimo tudi "nove, visoke in lepe dreve" ‒ za katere pa je konec koncev lahko pomembno vse kaj drugega, mnogo bolj kot njihov slovnični spol.