Edina težava? Niti enega od teh del ni ustvaril umetnik, čigar ime je pripisano na dnu - vsi eksponati so ponaredki, od mojstrskih pa do popolnoma amaterskih.

Razstava Lepota lažnega sijaja je bila prvič na ogled leta 2016 na hrvaškem notranjem ministrstvu v Zagrebu. V Ljubljani jo lahko do 5. marca ujamete na Fakulteti za varnostne vede na Kotnikovi ulici v Ljubljani. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc

Zagrebški Muzej policije želi z razstavo Lepota lažnega sijaja, ki se je po desetih gostovanjih po Hrvaški tokrat prvič podala v tujino, opozoriti predvsem na malomarnost črnega trga, ki premišljeno izkorišča nevednost morda dobronamernih, a naivnih in nepoučenih kupcev. Obenem bi radi poudarili tudi didaktično noto in zasebne zbiratelje umetnosti opozorili, na kaj vse morajo biti pozorni, ko kupujejo dela. "In ne nazadnje hočemo pokazati tudi, da policija ne obvlada samo gumijevk in lisic, ampak se zanima tudi za umetnost," je na odprtju v šali pripomnil načelnik Policijske akademije v Zagrebu Dubravko Novak.

Do 60 odstotkov del na trgu je ponarejenih
Novak lahko postreže tudi s fascinantno statistiko: „Nedavne raziskave na Hrvaškem, pa tudi onkraj njenih meja, so pokazale, da je po najbolj konservativnih ocenah 30 odstotkov, po drugih ocenah pa vse do 60 odstotkov vseh umetnin na legalnem trgu ponarejenih. Sem sodijo tudi dela v galerijah in muzejih.“

V primeru "hrvaškega Modiglianija" ni bilo težko potrditi, da ne gre za avtentično delo - upodobljeni motiv in slikarski slog sta seveda lastna Modiglianiju, a je neznani slikar veliko slabše obvladal razmerja človeškega telesa. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc

"Original" je relativen koncept
Ker je gostovanje razstave v Sloveniji med drugim posvečeno tudi našemu kulturnemu prazniku, je uvodni predavatelj, profesor za področje kriminologije na Fakulteti za varnostne vede Bojan Dobovšek, omenil tudi čisto filozofsko dimenzijo vprašanja, kaj sploh pomeni "original". Najslavnejši Prešernov portret ‒ njegov avtor je Franz Kurz von Goldenstein ‒ je denimo nastal več kot leto dni po pesnikovi smrti, opozarja. Slikar se je moral torej pri delu nasloniti na svoj spomin, čeprav so takrat minila že več kot štiri leta, odkar je Prešerna nazadnje videl v živo. Odtlej smo velikega poeta upodabljali v kipih, na razgledanicah, celo na denarju ‒ vsa Prešernova obličja so bolj ali manj točne reinterpretacije Prešerna skozi oči umetnikov, "originala" njegove podobe pa danes ne poznamo več.

Če pogledamo, kaj vse se pripisuje Jakopiču, Groharju, Matiji Jami in Mateju Sternenu, lahko sklenemo, da so imeli izredno plodovita življenja: vsak od njih bi moral živeti skoraj dvesto let, da bi naslikal vsa dela, ki jih z njim povezujejo.

Bojan Dobovšek

Predmet kaznivih dejanj pri nas ‒ pa naj gre za tatvine ali ponarejanja ‒ so največkrat umetnine iz časa slovenske moderne, ugotavlja Dobovšek. Spomnimo samo na izginotje Polja s kozolcem, dela Ivana Groharja, ki je bilo ukradeno iz državnega zbora in za katerim se je vse do danes izgubila vsaka sled. Grohar je premamil tudi tatove, ki so iz Loškega muzeja leta 2011 odnesli portrete Mileve Zakrajšek (vreden sto tisoč evrov), Petermanove Francke (80 tisoč evrov) in Deklice (med 20 do 30 tisoč evrov).

Nič drugače ni s ponarejanjem. "Če pogledamo, kaj vse se pripisuje Jakopiču, Groharju, Matiji Jami in Mateju Sternenu, lahko sklenemo, da so imeli izredno plodovita življenja: vsak od njih bi moral živeti skoraj dvesto let, da bi naslikal vsa dela, ki jih z njim povezujejo," je pripomnil Dobovšek.

Abstrakcija Eda Murtića je eden najkakovostnejših ponaredkov v zbirki Muzeja policije. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc

Denar se da "skriti" v slike
Problematika ponarejanja, kot tudi kraje in uničenja umetnin, je večplastna in povezana z vpletanjem organiziranih kriminalnih združb, pranjem denarja in korupcijo. "Organizirane kriminalne skupine uporabljajo umetnine za zavarovanje poslov z drogo, obenem pa je posameznika tudi pametneje podkupiti z dragoceno sliko kot s sto tisočaki, ki jih je lahko izslediti,“ pojasnjuje Dobovšek. "Ravno zato na Fakulteti za varnostne vede kriminaliste spodbujamo, da so pri hišnih preiskavah pozorni tudi na umetnine."

Portal sv. Marka, ponaredek slike Vladimirja Kirina (1894‒1963). Na fotografiji je detajl slike, na kateri so vidni ostanki neenakomerno debelega voska, s katerim je ponarejevalec hotel potemniti platno in tako ustvariti vtis večje starosti. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc
Zanimiv je primer ponaredka dela umetnika Borisa Bučana. Ponarejevalec se je nekje dokopal do platna z zeleno podlogo z umetnikovim (pravim) podpisom - šlo je za eno od sedmih del iz cikla Trava. Nato je nanj naslikal figuro po vzoru Bučanovega cikla Ognjena ptica. Na ponaredek je opozoril Bučan sam, ki pravi, da ni ustvaril nobene Ognjene ptice tako velikih dimenzij in v tehniki olja na platnu. Prav tako so vsi njegovi originali na beli podlagi. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc

Pri primerih ponarejenih ali ukradenih umetnin je ključno sodelovanje ministrstev za notranje zadeve, za finance in kulturo, opozarja Dobovšek. Pred leti je že obstajala skupina VARDRED, ki je omogočala sodelovanje med kriminalisti, strokovnjaki za zgodovino in likovno umetnost ter izvedenci za posamezne umetnike. Skupina je bila žal ukinjena, a se Dobovšek zavzema za njen ponovni zagon, čemur mora slediti tudi povezovanje s tujino, predvsem z Interpolom, ki sestavlja mednarodni katalog ukradenih umetnin.

Caveat emptor
Posebno težavo predstavlja ilegalni trg, kjer prijav ukradenih del sploh ni. "Pri organiziranem kriminalu opažam določen vzorec: storilci ukradejo umetnino, nato ustvarijo tri ali štiri kopije za prodajo, original pa obdržijo zase. Kupci, ki so dela odkupili za svoje zasebne zbirke, seveda ne smejo razkriti, da imajo doma umetnino, za katero vedo, da je ukradena."

Potencialne kupce opozarja, da morajo biti pozorni na provenienco dela in certifikat o avtentičnosti, ki ga predloži prodajalec. „Pri analizi trga žal ugotavljamo, da se veliko slik v Sloveniji proda brez dokumentacije o tem, kdaj je delo nastalo, kdo je avtor in za koliko denarja je zamenjala lastnika. Izogibanje davkom je pač slovenski nacionalni šport.“

Kaj se zgodi s potrjenim ponaredkom?
V Sloveniji po njegovih besedah do obravnave na ministrstvu za notranje zadeve največkrat pride na podlagi prijave strokovnjakov, ki umetniška dela opazijo v galeriji ali na dražbi ter zadevo prijavijo policiji. Policija dela zaseže ter Narodno galerijo ali restavratorski center zaprosi za mnenje o avtentičnosti. Posebne institucije, ki bi se ukvarjala z odkrivanjem ponaredkov, v Sloveniji ni.

O usodi zaseženih ponaredkov nato odloči sodišče: lahko gredo v uničenje, lahko se namenijo za izobraževalne, znanstvene ali raziskovalne namene, lahko pa se tudi vrnejo osebi, ki so ji bili zaseženi.

Hrvaška praksa sistematičnega zbiranja
Zbirko, katere del lahko na ljubljanski razstavi vidite do 5. marca, je začel hrvaški Muzej policije graditi spontano, z umetninami, ki so jim jih predajale policijske postaje. Sistematično so k projektu pristopili leta 2009, ko so s pomočjo Uprave kriminalistične policije dosegli sodno odločitev, da se po pravnomočnosti sodnega postopka ponarejene umetnine ne bodo več uničevale, pač pa bodo romale v fundus Muzeja policije. Danes zbirka šteje že 72 eksponatov (večina je oljnih slik). V Ljubljano je vodja Muzeja policije Helena Biočić pripeljala izbor 38 slik in 2 skulptur.

Edo Murtić je eden največkrat ponarejanih hrvaških umetnikov. Na ljubljanski razstavi so kar štiri dela, ki naj bi bila njegova ‒ in vsako je podpisano malce drugače. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc

Ponaredke je po besedah Biočićeve včasih mogoče odkriti s prostim očesom, zelo dobre pa lahko prepoznajo samo avtorji oziroma jih je mogoče odkriti s strokovnimi metodami. Te na Hrvaškem izvajajo restavratorski zavodi ter center za forenzične preiskave Ivan Vučetić na ministrstvu za notranje zadeve.

Večino neinvazivnih metod za odkrivanje ponaredkov je znanost razvila v zadnjem stoletju; najpogosteje stroka uporablja analize z ultravijoličnimi, infrardečimi ali rentgenskimi žarki, spektografije, termoluminiscence in določanja starosti s pomočjo radioaktivnih izotopov ogljika. Infrardeča svetloba je denimo najprikladnejša za odkrivanje starejših slik, naslikanih pod zgornjo umetnino, ultravijolični žarki pa razkrivajo dodatke in popravke na delih, saj različni sloji barve in laka odbijajo svetlobo na drugačen način.

Hrvaški kipar Dušan Džamonja (1928‒2009) je med drugim ustvaril slavni Spomenik revoluciji v Podgariću ter Spomenik revoluciji na Kozari v BiH-u. Ponarejena skulptura na fotografiji, ki je pripisana njemu, je narejena iz lesa in žebljev, kakršni se po navadi uporabljajo za podkovanje konj. Način zabijanja žebljev je pri ponaredku drugačen (veliko bolj površen) kot pri Džamonjevih originalih, prav tako pa je Džamonja uporabljal leseni nukleus jajčaste in ne okrogle oblike. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc
Za piko na i skulptura nima kamnitega podstavka s podpisom, in iz umetnikove delavnice menda ni prišla niti ena brez njega. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc

Muzej policije seveda hrani največ ponaredkov del hrvaških umetnikov ‒ ponarejevalci se najraje "prelevijo" v slikarje Eda Murtića, Mersada Berbera, Vladimirja Kirina, Zlatka Prico, Miljenka Stančića, Vladimirja Kirina, Borisa Bućana, Ivana Rabuzina in Ljuba Ivančića ‒ včasih pa policisti naletijo tudi na lažna dela tujih slikarskih velikanov. Tako lahko v Ljubljani na primer vidimo risbo Kopanje, ki je podpisana z imenom velikega francoskega impresionista Pierra-Augusta Renoira. (Zaradi slovitega imena in visoke cene je potencialni kupec delo v presojo prepustil zagrebškemu muzeju Mimara, kjer so strokovnjaki s pomočjo steromikroskopske analize ugotovili, da je bila risba v tehniki suhega pastela v resnici ustvarjena z digitalnim tiskalnikom).

Z Dalíjem v prtjažniku čez mejo
Drugi zvezdniški eksponat v gosteh je relief Jezus na križu, podpisan z imenom katalonskega nadrealista Salvadorja Dalíja. V roke policije je prišel, potem ko sta italijanska državljana z umetnino v prtljažniku avtomobila večkrat prečkala slovensko-hrvaško mejo. Pri sebi nista imela dovoljenja uprave za zaščito kulturne dediščine, ki je obvezno pri izvozu umetnin, niti certifikata avtentičnosti. V hrvaškem Muzeju policije so se sicer obrnili na Dalíjev muzej v Figueresu, od koder odgovarjajo, da se samo na podlagi fotografije ne morejo izreči o avtentičnosti. Zaradi okoliščin je vseeno precej varno sklepati, da je zaplenjeni relief ponaredek.

Najpogosteje ponarejan slikar na svetu: Modigliani
Med prepričljivejšimi ponaredki je Ženska, ki sedi, pripisana Amedeu Modiglianiju, tudi v svetovnem merilu enemu najpogosteje ponarejanih umetnikov. (Marsikdo se še spominja predlanskega škandala, ko se je izkazalo, da je bilo med 30 Modiglianijevimi slikami na prominentni razstavi v genovski Doževi palači kar 20 ponaredkov.) V primeru "hrvaškega Modiglianija" ni bilo težko potrditi, da ne gre za avtentično delo ‒ upodobljeni motiv in slikarski slog sta seveda lastna Modiglianiju, a je neznani slikar veliko slabše obvladal razmerja človeškega telesa.

Na fotografiji je strojni ponaredek olja na platnu Lepo jutro (Lipo jutro sviće) umetnika Izvorja Oreba iz leta 2008. V prodaji so taka dela označena kot olje na platnu, kar kupcu ne razkrije, da je bila oljna barva strojno nanešena na platno, nato pa dokončana z nekaj potezami s čopičem. Ker ponaredek ni uokvirjen, sledovi na robu izdajo postopek njegovaga nastajanja. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc

Varujte se umetnin, katerih izvira ne morete potrditi z enim klicem
Helena Biočić potencialnim kupcem svetuje, naj si natančno ogledajo zadnjo stran slike ali dno skulpture, kjer se da velikokrat najti zaznamke dražb ali prejšnjih lastnikov. Priporoča sodelovanje izključno z uglednimi dražbenimi hišami in trgovci, ki v svoji preteklosti nimajo nobenih afer s ponaredki. Kupovanje prek spleta, kjer kupec v naprej vidi le fotografijo dela, je po njenih besedah bolj ali manj loterija.

Pred nakupom dragocene umetnine bi moral vsak kupec zahtevati forenzično analizo in preveriti, da umetnine ni v bazi ukradenih del. Prav tako je koristno poznati umetnikov opus, da ne bi na primer kupili tihožitja s podpisom umetnika, ki je ustvarjal zgolj abstraktno umetnost. Ponarejene klasične skulpture včasih nosijo sledi sodobnih orodij, slike pa so lahko umetno postarane, vključno z "luknjami od črvov" v okviru. "Bodite sumničavi, če izvora umetnine ne morete preveriti z enim samim telefonskim klicem," polaga na srce Biočićeva.

Relief Jezus na križu, podpisan z imenom katalonskega nadrealista Salvadorja Dalíja, je v roke policije prišel, potem ko sta italijanska državljana z umetnino v prtljažniku avtomobila večkrat prečkala slovensko-hrvaško mejo. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc
Vrbe ob Savi, ponaredek dela Ferda Kovačevića (1870‒1927). Olje na platnu je sum zbudilo že s podpisom in datacijo, pa tudi z načinom slikanja. Na koncu je neavtentičnost slike potrdila kemična analiza bele barve. Leta 1916, ko naj bi slika nastala, še ni obstajala titan-cink bela barva, ki jo je uporabil ponarejevalec. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc
Podpis je bil popravljen, da bi bil bolj podoben Kovečavićevemu, a je ponarejevalec pustil sled brisanja prejšnjega podpisa. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc
Slika se kiti s Picassovim podpisom ‒ in motiv bikoborb je bil španskemu slikarju v resnici ljub. A nevešče upodobljen ležeči beli konj levo spredaj izdaja, da vendarle ne gre za original. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc
Ponaredek umetniškega dela Vaska Lipovca (1931‒2006), ki je v slogu umetnika opremljen z inicialkama in letnico, VL 93. Avtorstvo je ovrgel umetnikov sin Ranko Lipovac. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc
Ponaredek slike Ljuba Ivančića Pejsaž, olje na lesonitu. "Gre za neinteligentne falsifikate," sta v svoje poročilo o šestih delih istega ponarejevalca zapisala strokovnjaka. "Ustvaril jih je nekdo, ki sploh ni dojel bistva slikarstva Ljuba Ivančića." Naslikana so s cenenimi oljnimi barvami, medtem ko je znano, da je umetnik sam izdeloval oljne barve po recepturah, ki so del družinske zapuščine. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc
Ponaredek skulpture Vojina Bakića Ženski torzo. Kopija je dva centimetra nižja od izvirnika ter ožja v ramenih, pasu in bokih. Na kopijo je bil vrezan podpis, česar umetnik z originali ni počel. Nepravilnosti na površini so posledica agresivne obdelave s kemikalijami, medtem ko so površinske brazde na izvirniku unikatne ‒ posledica požara v ateljeju, kjer je bil shranjen kalup. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc
Ponaredek slike Miljenka Stančića Panorama Varaždina, olje na platnu. Analiza z infrardečo svetlobo je razkrila uporabo črne barve, s kakršno Stančić ni slikal. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc
Morda imajo ponarejevalci dela Eda Murtića (1921‒2005) tako radi zato, ker ocenjujejo, da je abstraktne motive lažje ponarediti ‒ a nekateri poskusi ostajajo na ravni otroških krac. Na fotografiji je vseeno eden boljših ponaredkov. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc
V letih 2017 in 2018 je bila razstava na ogled v še nekaterih hrvaških mestih, postavitev v Ljubljani je njena 11. postaja ‒ in prva zunaj meja Hrvaške. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc
V Sloveniji se ponarejanje umetnin obravnava kot kaznivo dejanje goljufije, za katero je zagrožena kazen do treh let zapora. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc