"V tistem času so me dvakrat razglasili za kriminalca, ki izvaja zločin nad dušo naroda in ki je 'zrel za aretacijo'," se je spominjal eden ključnih arhitektov weimarske Nemčije. A v istem času, ko bi nekateri Bruna Tauta zaradi njegovega zavestnega preloma s tradicijo predmestne meščanske stanovanjske arhitekture najraje linčali ali pa mu vsaj vzeli dovoljenje za opravljanje dela arhitekta, so bili prebivalci novega vrtnega mesta navdušeni. 135 družin, ki so se naselile v slikovite hiške sredi zelenja in z vrtom, ki naj bi zadostoval vsaj za večji del njihove preskrbe z zelenjavo in s sadjem, je izdajalo časopis Der Falkenberg, novo naselje so slavili z veselicami, oblikovali so živopisno zastavo, kakršno je seveda terjalo živopisno naselje (po arhitektu poimenovano Tautfahne), in spisali so celo himno. Ustanovili so lokalno šahovsko in mladinsko društvo, delovala je prostovoljna gasilska brigada. Eden izmed soustanoviteljev zadruge, ki je vodila gradnjo vrtnega mesta Falkenberg, Robert Tautz, je leta 1924 v glasilu soseske zapisal: "Ja, ljubimo naše nekoč tako zasmehovane barvite hiše, ljubimo umetnika, ki jih je ustvaril in ki smo mu ostali zvesti, in ljubimo naša praznovanja, ki nas vsako leto od obstoja naselja povežejo v prijetnem delu."
Ja, tradicionalisti so se zgražali, socialni reformatorji so se za naselje zavzeli kot za simbol novega oblikovanja socialno pravičnega in zdravega mesta, stroka in zgodovina pa sta Tautovi zamisli, skozi katero lahko pripovedujemo zgodovino berlinskih modernističnih stanovanjskih naselij, tudi dali prav: vrtno mesto Falkenberg je danes tudi Unescov spomenik svetovne dediščine.

Nekega avgustovskega dne na jugovzhodnih obronkih Berlina
Tisti dan je bilo vroče; kot večino letošnjih avgustovskih dni v severnejših predelih Nemčije. Vožnja po kolesarskih avtocestah, kot sama imenujem široke in kilometre in kilometre dolge poti ob berlinskih vodnih kanalih in skozi gozdove na obrobju mesta ter še naprej proti kateremu izmed velikih jezer, na primer, je bila krasna. Prav s kolesom najbolje spoznaš to, da je Berlin pravzaprav še danes omrežje "vasi". Malo po jedru Neukölna in Treptowa, denimo, padeš v "nikogaršnjo zemljo", nekaj, kar je videti kot ogromna separacija, kmalu zatem pride na vrsto eden od deseterih vrtičkarskih predelov: tako imenovane Kleingartesiedlungen obkrožajo Berlin oziroma sekajo njegovo tkivo tudi že na obrobjih notranjega mestnega ringa. Očitno je to lokalna strast … In nato znova sledi območje strnjene poselitve, včasih oziroma v primeru starejših uglednih naselij, kakršno je denimo Steglitz, je v starem središču tudi imenitna mestna hiša, po možnosti izvedena v opečnatem neogotskem slogu, stare vile, ki na obrobju vendar dobijo tudi poteze nekoliko bolj podeželske arhitekture, pa govorijo, da je to bil nekoč – in to ne še tako davno – "samostojen" kraj, z lokalno aristokracijo in svojo logiko življenja.

Berlin čez noč postane tretje največje mesto na svetu
Vrtno mesto Falkenberg je leži na jugovzhodnem robu Berlina. Če zgrešiš cesto, kar se je zgodilo meni, se znajdeš onkraj mejne črte Berlin-Brandenburg. Proti Vzhodu so gozdnate površine in sistem jezer s priljubljenim Müggelseejem in očarljivim Köpenickom, enem tistih krajev, katerih etimologija še vedno govori o tem, da so tu nekoč živeli Slovani.
Vse te predele so 27. aprila 1920 z zakonom o vzpostavitvi nove mestne občine Berlin povezali v tako imenovani Veliki Berlin (Groß-Berlin), čeprav so izraz za somestje uporabljali že prej. Mesto se je čez noč s 66 razraslo na 878 kvadratnih kilometrov površine, število prebivalcev pa je z nekaj manj kot dveh milijonov poskočilo na skoraj 4 milijone. Berlin je postal po površini drugo (za Los Angelesom), po številu prebivalstva pa tretje največje mesto na svetu (za Londonom in New Yorkom). Za zakon so se najbolj zavzemali socialni demokrati in neodvisni socialni demokrati, nasprotovali so mu predvsem deželni poslanci iz vrste stranke centra in ljudskih strank, nacionalno konservativne in liberalne. Razlogi za zakon so bili predvsem v potrebi po načrtu integralnega razvoja urbanega tkiva, ki se je med hitro rastjo Berlina po ustanovitvi nemškega cesarstva tudi z vzponom industrije in trgovine vedno bolj povezovalo, pa tudi z namenom vodenja celovite komunalne in socialne politike.
Nikjer drugje ni delovalo toliko slavnih arhitektov
Naslednji podatki so zgovorni in iz njih že lahko razberemo tudi to, da je bila prva naloga arhitektov v prehodu iz 19. v 20. stoletje razvoj stanovanjske arhitekture, kar je bistveno zaznamovala tudi miselnost socialnih reformatorjev in pa socialni čut pri mnogo od berlinskih velekapitalistov oziroma tovarnarjev. Leta 1875 je imel Berlin 900.000 prebivalcev, leta 1900 je na območju širšega Berlina živelo že 2,7 milijona ljudi in – kot je zapisano zgoraj – leta 1920 ob zaokrožitvi Berlina v veliki Berlin, je tam živelo skoraj 4 milijone ljudi. Še leta 1916 je bilo v predmestjih 25.000 stanovanj brez ogrevanja, 40 odstotkov Berlinčanov pa je živelo v stanovanjih, v katerih je bilo mogoče ogrevati en sam prostor. A vendar je bil to tudi Berlin, kot v analizi umetnosti in kulture weimarske Nemčije pišeta Jürgen Schebera in Barbel Schrader, v katerem so rastle velemestne palače, luksuzne trgovine, gradili so hotele, urejali promenade in četrti z vilami. In nikjer drugje naj ne bi delovalo toliko slavnih arhitektov, kot prav v Berlinu: Bruno Taut, alter Gropius, Hans Polezig, Erich Mendelsohn, Peter Behrens, če naštejemo le nekaj imen.
Da bi razumeli ozadje, na katerem so dozorele ideje in sta obstajali finančna in politična volja za gradnjo velikih sosesk za delavce in uradnike, torej za tiste, ki si pač niso gradili vil v Wilmersdorfu ali Grünewaldu in si tudi niso mogli privoščiti meščanskega stanovanja v tedanjem intelektualnem jedru Berlina Schönebergu, kjer je mimogrede živel tudi Albert Einstein, se je treba ozreti onkraj fenomena eksplozivne rasti mesta, ki je postalo prestolnica nove velike države.
Berlin: središče novih idej in nove umetnosti
Berlin je bil tudi središče novih idej in v velemestnem vrvežu novega tipa pohajkovalca oziroma flaneurja, ki ga je kot enega ključnih tipov sodobne metropole med drugim opredelil Walter Benjamin, so na začetku novega stoletja hkrati odprli več tudi v zgodovinski perspektivi pomembnih galerij sodobne umetnosti. K Paulu Cassirerju so ljudje, predvsem meščani, množično hodili občudovat impresionizem, zaradi revije Sturm, ki je za nas pomembna, ker leta 1929 predstavi novo slovensko umetnost, so se navduševali nad ekspresionizmom in novimi smernicami širše po Evropi, obenem pa je revija zagotavljala prostor za objavljanje manifestov in organizacijo vedno zaželenih 'viharniških večerov', Alfred Flechtheims je v Berlin prinašal novosti Picassa in Matissa, salon Goldsmith und Wollerstein pa je Berlinčanom predstavil slikarje ekspresionistične skupine Die Brücke in Oskarja Kokoschko.
Nemški izdelki so ceneni in zanič
Berlin je strastno želel dobiti velemestno obličje in postati kulturni ekvivalent Parizu. Nemce, ki so si tako dolgo prizadevali za državo, nato pa v imperialni maniji cesarjev, predvsem Viljema II., še za kolonije, do katerih je bila pot ’zamudnikov’ težavna in nujno nabita s konflikti, je mučil kompleks zaostajanja. A tudi in kljub temu da se je nemško ozemlje hitro industrializiralo in postalo kar sinonim za drugo industrijsko revolucijo, je nenehno obstajal nadležni občutek pomanjkanja odličnosti. Sodelovanje na velikih ’šovih’ 19. stoletja, na mednarodnih in svetovnih razstavah, je to zadrego še krepilo. Da so nemški izdelki "ceneni in zanič", je leta 1877 iz Philadelphie, kjer je leto poprej potekala jubilejna stota filadelfijska razstava, pisal nemški inženir Franz Reuleaux, sicer sodelavec vplivnega nemškega arhitekta Gottfrieda Semperja. Ta je – mimogrede – veliko delo naredil v razvoju gledaliških in opernih stavb in po njegovem modelu je načrt za Bayreuth razvil Richard Wagner. In če se vrnemo k Reuleauxu: edina konkurenčna prednost nemških industrijskih proizvodov in proizvodov umetne obrti naj bi bila cenovna; zato je pozval, naj se uporabijo "intelektualna moč in spretnosti delavcev, da bi izdelki postali bolj dovršeni in se v tem približali umetnosti".
Posebna diplomatska misija: spoznati skrivnosti odlične arhitekture in oblikovanja
Tovrstnim ciljem je sledila posebna diplomatska misija, kar je v kanonskem delu A Critical History of Modern Architecture, od koder je tudi zgornji navedek, koncizno povzel Kenneth Frampton. Leta 1896 so v London kot kulturnega atašeja poslali arhitekta Hermana Muthesiusa, da bi preučil angleško arhitekturo in oblikovanje. K pridobivanju informacij mu je pomagalo tudi to, da sta z ženo, modno oblikovalko in pevko, Anno zavrnila bivanje v razkošnem kompleksu Carlton House Terrace v bližini nemškega veleposlaništva in sta se raje nastanila v umetniški soseski. Bila sta velika anglofila, Anna je tudi kritično pisala o tem, kako nemška industrija izkorišča ženske kot potrošnice modnih produktov, posebno naklonjenost pa sta razvila do Glasgowa, tedaj pomembnega središča art nouveauja in domicila izjemnega oblikovalca Charlesa Rennieja Mackintoscha. V besedilu Mackintoschova čajnica v Glasgowu je pisal z neprikrito naklonjenostjo: "Danes si lahko vsak obiskovalec Glasgowa telo in dušo odpočije v čajnici gospodične Cranston in tam za nekaj penijev spije čaj, poje zajtrk in sanjari, da je v pravljici."
Po vrnitvi v domovino je Muthesius prav na primeru britanske odličnosti, ki jo je sam videl v delu tamkajšnjih arhitektov, oblikovalcev, obrtnikov in zagovornikov teorije gibanja Arts and Crafts, poskušal organizirano spodbuditi dvig kakovosti nemške arhitekture in oblikovanja, in ta postaviti v službo ljudi. Iz tega je med drugim izšla vplivna zveza Deutscher Werkbund (neke vrste združenje podjetnikov, rokodelcev in umetnikov, ki so bili povezani z dejavnostmi, ki so vključevale oblikovanje in/ali arhitekturo), to poudarjano ukvarjanje tudi s socialnimi in političnimi vidiki arhitekture in oblikovanja pa je skupaj s socialno naravnano politiko in socialnoreformnim duhom med nekaterimi kapitalisti in med mestnimi očeti vodilo do gradnje nekaj zglednih in pionirskih stanovanjskih sosesk, ki se še danes uporabljajo.
Vrnitev na cesto, s katere zagledamo obronke 'palete barv'
Zato se vrnimo na ’kolesarsko avtocesto’ ob povezovalnem kanalu v berlinskem okrožju Britz (Britzer Verbindungskanal).
Cesta od odcepa s ’kolesarske avtoceste’ je slaba oziroma je njen del trenutno neobstoječ (ulice vsepovsod prenavljajo, še več pa se v Berlinu gradi in v nekaj letih so nekateri tudi zelo centralni deli postali skorajda neprepoznavni, ali kot moj prijatelj pravi v šali: Če Nemci gradijo, je vse v najlepšem redu), del pa zavzemajo sicer očarljivi, a za vožnjo s kolesom pošastni tlakovci, od katerih je vsak drugih dimenzij in višine, kakršni vztrajajo na toliko berlinskih ulicah.
Potem zagledaš vijolični odblesk. Pa rdečega. In rumenega. … Res je, naselje si je upravičeno prislužilo vzdevek Tuschkastensiedlung, kar bi lahko prevedli kot naselje-barvna paleta. Če je Muthesius o tem, da je v pravljici, sanjal v škotski čajni hiši, je Bruno Taut, ki je skoraj gotovo vzel v roke Muthesiusovo knjigo Angleška hiša, ki je postala eno od temeljnih čtiv za arhitekte, graditelje nemškega modernizma, tudi ustvaril pravljico. No, nekateri so to vzeli tako zares, da so na vrt za hišo namestili cel špalir navidezno antičnih kipov, nad čimer bi se avtor skoraj gotovo zgražal.
Ob cesti navkreber se vzpenjajo rdeče in rumene vrstne hiše, večstanovanjski objekti so v bolj umirjenih zemeljskih barvah, a z barvitimi poudarki, okoli jedrne male piazze oziroma Akazienhofa (Dvorišče z akacijami) – čeprav tu ni akacij, ampak so zasadili tako imenovane lažne akacije oziroma navadne robinije – pa med vrstnimi hišami izstopa temnomodra fasada. Turistov ni. Zgolj skupinica, s katero se vedno znova srečamo na malih poteh, ki vodijo skozi naselje, pozorno opazuje podrobnosti in se naglas sprašuje, kaj bi Taut porekel na neke ’dodatke’, skulpture denimo.
Prav pred živo modro hiško parkira avto in moški srednjih let me vpraša, ali se zanimam za Falkenberg. Ja, seveda, po naključju bi težko bila tukaj, odgovorim in ga vprašam, ali so stanovalci obvezani ohranjati izvirni tloris, ker gre vendar za kulturne spomenike. Povabi me v stanovanje.
"Samo hčer poberem v avtu," pripomni in vstopimo. Strme stopnice vodijo v dve majhni spalnici, kopalnica je prav tako prej premajhna kot ne za sodobne predstave. Spodaj so zrušili steno med prvotnima kuhinjo in dnevno sobo - "kot veliko prebivalcev že zdavnaj" - in ambient je krasen. Odprt izhod skozi steklena vrata na prostoren vrt pričara iluzijo življenja sredi narave in veliko večje kvadrature, kot je dejanska, v tem primeru okoli 60 kvadratnih metrov. Za družino z enim otrokom je to sijajno stanovanje, pove sogovornik, če bo prišel še eden, "… se bomo verjetno selili".
Stanovanja so še vedno najemniška, kot sicer tudi večina v Berlinu, in naselje še vedno upravlja stanovanjska zadruga. Tudi drugi sogovornik, ki ga srečam ob vrtu, na katerem se govori rusko, prebivalci pa svoj rod tudi vizualno demonstrirajo z veliko sliko v slogu volilnega plakata Mihaila Gorbačova na vrtu, in ki v Falkenbergu živi že več desetletij, se strinja, da se naselje dobro stara. Da je seveda bilo treba posodobiti instalacije in podobno, sicer pa da je vse krasno. Vsi pa seveda cenijo velike vrtove.
Trd boj za drobec ozemlja, ki ga nočejo prepustiti ateistom proletarcem, anarhistom …
Ampak vse to ni nastalo zlahka. Boj za Falkenberg je bil trd, tudi surov in na trenutke nesramen. Nemško združenje za vrtna mesta je bilo ustanovljeno že leta 1902. Iz njega je izšla skupina sindikalistov, socialnih demokratov in idealističnih reformatorjev, ki so leta 1910 ustanovili gradbeno zadrugo za predmestno vrtno naselje v velikem Berlinu. Dolgo so iskali primerno zemljišče in se pri tem kot znanilci naprednih idej večkrat znašli v neugodnih situacijah: "Kakšne težave nastanejo celo, kadar je zemljišča dovolj, smo v več kot zadostni meri spoznali tu v Falkenbergu, kjer ni bilo izpuščeno nobeno sredstvo, da bi ’proletarcem, ateistom, anarhistom, tatovom sadja in kokoši’ (tako so jih staroselci zmerjali, op. P. B.) preprečili pridobitev skromnega dela nemške zemlje," se je pozneje spominjal predsedujoči upravnemu odboru zadruge Adolf Otto.
Leta 1912 so potem vendar uspeli kupiti 75 hektarov zemljišča, na katerem naj bi zgradili 1500 objektov za 7.000 prebivalce, pa tudi samski dom, kulturni dom in pa trgovine. Med letoma 1913 in 1915 so potem sicer uspeli zgraditi le 80 vrstnih in 10 več družinskih hiš. Denarja je zmanjkalo zaradi druge svetovne vojne.
Prava zasnova naselja je osnova prave zasnove družbe
Tudi v Falkenbergu se ne moremo ogniti angleškim vzorom. Tudi idejo vrtnega mesta je Muthesius prinesel z Otoka in jo že pred Falkenbergom tudi realiziral. Čeprav je v drugi polovici 19. stoletja več naprednih arhitektov in reformnih mislecev razvijalo idejo mestnega naselja v naravi, se danes teorija vrtnega mesta najpogosteje povezuje z imenom Ebenezer Howard. Prav naslov njegovega temeljnega dela To-morrow: A Peaceful Path to Real Reform (Jutri: mirna pot do resnične reforme, 1898) nam odpira bistvo tedanje urbanistične misli in tudi to, zakaj se je z urbanizmom ukvarjalo toliko ljudi, ki po stroki niso bili arhitekti.
V pravi zasnovi naselij prihodnosti so videli temelj boljše in pravičnejše družbe. In na to je meril tudi Howard, čigar prva služba je bilo delo stenografa, za to, da je začel razmišljati o možnostih za višjo kakovost življenja, pa je bil kriv obisk strica v ZDA, torej življenje v domovini pesnika Walta Whitmana, čigar ode ameriški krajini so nanj prav tako naredile vtis. Idealni tip Rurisville, naselje za 32.000 do 58.000 ljudi in obkroženo s krožno železnico, naj bi prebivalcem zagotovile prednosti življenja v mestu in obenem na podeželju, v naravi; praktičnost, hitre povezave in obenem mir, zdravo okolje, privid divjine.
Ni mi znano, ali se je kjer koli docela uresničila zamisel vrtnega mesta, ki naj bi bilo tudi temelj nove solidarnostne skupnosti in ki bi bilo do kraja realizirano po osnovnih zamislih načrtovalske skupine. Howard sam je bil na čelu dveh mest, Letchwortha in Welwyna, in nobeno ni uspelo zaživeti kot reformna skupnost; Welwyn je celo hitro postal privlačen za srednji razred, torej magnet za meščane, kar nikakor ni bil Howardov namen.
Po vojni, ko je zadruga sicer bankrotirala, je Taut še poskušal spodbuditi realizacijo osnovne zasnove Falkenberga. Tudi še v dvajsetih letih, a mu ni uspelo. Vseeno so bivalne enote z velikostjo med 41 in 100 kvadratnimi metri, ki so bile vse opremljene s svojimi sanitarijami in tudi kopalno kadjo in so imele med 135 in 600 kvadratnimi metri vrtnih površin, spomin na dobo vizionarskosti, ko je bilo mogoče pridobiti finančna sredstva tudi s prepričljivim nagovorom, da bo naselje ustvarilo boljšo skupnost, ta boljšo družbo, ta boljšo državo.
Smer: Severozahod, oddaljenost: 10 km
Približno 10 kilometrov proti severozahodu, a še vedno precej odmaknjeno od notranjega ringa mesta Berlin, leži še en Tautov spomenik, ki pa je že zapuščina nekoliko drugačne ere socialne gradnje. Če zgrešite najbližjo ali priporočljivo pot, ste kaj hitro v bližini letališča Schönefeld, prvih kmetij, malo naprej pa žalostnih ’socialnih gradenj’ obdobja po drugi svetovni vojni, morda pa ugledate celo znameniti kompleks (malo manj zaradi arhitekturne vrhunskosti, bolj zaradi ovekovečenja v filmu Otroci s postaje ZOO) Gropius-Stadt, s katerim nameravam to besedilo skleniti.
Pri konjski podkvi (Zum Hufeisen) so sedeli domačini, pili točeno pivo in pri natakarju, ki je na pult postavil hrvaško zastavico, naročali ’balkanske specialitete’. Bilo je malo po poldnevu. Sobota. Seveda je bilo še vedno vroče, trava je bila požgana, tudi tu opozorilo, da lahko zaradi suše odpadejo stare veje z dreves. Osrednji zeleni areal z jezercem, ki je tam menda še od ledene dobe, je sameval, neka ženska si je preoblačila majico, dve sta pazili na otroka. Tu je nekoč živel Adolf Eichmann; po tistem seveda, ko je bilo naselje očiščeno levih in judovskih elementov in ko so sosedi začenjali oprezati, kdo bo na balkonu pripravno namestil zastavo s kljukastim križem, kdo bo pozdravil z ’nemškim pozdravom’.
Hufeisensiedlung, ali kot že samo ime nakaže, Naselje konjska podkev je bila projekt, na katerem je Taut delal po vrnitvi v Berlin sredi dvajsetih let. Poprej je v duhu gibanja vrtnih mest nekaj časa deloval v Magdeburgu. To je bil čas hude brezposelnosti, nenehne politične krize, vojnih veteranov kot stalne silhuete nekje v ozadju vseh javnih prostorov in … ja, še vedno … hudega pomanjkanja stanovanj. Še vedno je primanjkovalo 100.000 stanovanj, razlika z desetletjem poprej pa je bila ta, da je v reševanje stanovanjske stiske predvsem po zaokrožitvi Berlina in evidenci vseh mestnih zemljišč dejavneje vstopilo mesto.
Vedno bolj industrializirana gradnja
2.000 stanovanj naj bi zraslo v okrožju Britz in tokrat je Taut skupaj z arhitektom in mestnim svetnikom, pristojnim za gradnje (lahko bi ga poimenovali tudi mestni arhitekt), Martinom Wagnerjem že poskušal s pridom uporabiti nove industrijske metode, ki so poenostavile gradnjo tipiziranih stanovanj. Ideja, ki je konjsko podkev povezovala s Falkenbergom, pa je poudarjanje vpetosti v naravo. Gradnja velikih sosesk sredi neurbanizirane zelene idile na obrobju naj bi bila cepivo proti tako imenovanemu proletariziranju množic, ki je bilo tudi kulturni fenomen; negativen seveda, in to tako v pogledu tedanjih socialnih mislecev, pa tudi v objektivnem smislu. Tako tudi sklenjena gradnja konjske podkve okoli jezerca ter sosednje vrstne hiše, izvedene v značilnem berlinskem opečnatem slogu, ter nadaljnje faze naselja (vse do VII., ki ni bila več Tautovo delo) še vedno poudarjajo stremljenje k temu, da se vez med industrijskim proletariatom in naravo ne bi prekinila. Nikjer drugje v Berlinu pa v enem naselju, sicer sestavljenem iz več kompleksov različnih tipografij, ne pridejo hkrati do izraza ideje vrtnih mest, reformnega gibanja za socialno gradnjo in pa v dvajsetih letih vzpenjajočega se sloga Neues Bauen, neke vrste nemškega vstopa v klasični modernizem. No, morda bi lahko s tem primerjali še veliko naselje Siemens-Stadt na čisto drugem koncu Berlina, ki so ga gradili arhitekti Hans Scharoun, Walter Gropius, Otto Bartning, Fred Forbat, Hugo Häring, Paul R. Henning.

’Hufeisensiedlung’ lahko vidimo tudi kot prehod k čistemu belemu modernizmu, k tistemu, kar sicer povezujemo z arhitekturo po smernicah zgodnjega CIAM-a (Mednarodni kongres za moderno arhitekturo): svetloba in zrak oziroma zadostna količina njiju kot pogoj za zdravo življenje in preživljanje prostega časa ter ureditev dela in prometa po meri človeka. Konjska podkev seveda še ni del belega modernizma, a tisto, kar je zaznamovalo ’sosesko kot barvno paleto’ nekoliko proti jugovzhodu, se preseli v notranjost oziroma se osredotoči v detajle. Veselost Falkenberga tako ohranjajo živi modri poudarki na osrednjem kompleksu in živopisni in v mnogoterih različicah izvedeni vhodi, barvna paleta pa se posebej razživi oziroma se je razživela, saj so mnogi prebivalci kolorit skozi desetletja umirili, v notranjosti.
Skromna čistoča in preč s slikami in navlako, ki privlači prah
"Skromna čistoča (frugale Reinheit)" je sicer Taut sam imenoval temo notranje opreme v soseski, o barvah pa je govoril kot o znaku in indicu nove sreče, ki da čaka ljudi. Uporaba barv naj bi imela psihološki učinek in intenzivno ukvarjanje z barvami v vrstah arhitektov, ki so oblikovali modernizem, je med drugim vodilo do standardizacije palete gradbenih barv: leta 1927 je tako vsedržavni inštitut za zagotavljanje kakovosti in znamčenje (morda bi to bil ustrezen prevod ustanove Reichsinstitut für Gütesicherung und Kennzechnung) določil uradno barvno paleto gradbenih barv, ki naj bi predvsem olajšala komunikacijo med trgovci in strankami.
Podobno kot v Falkenbergu so bila tudi tu stanovanja primarno namenjena manjšim družinam, vsa so imela kuhinjo, opremljeno s koritom in plinskim štedilnikom, pa ločene spalnice in dnevni prostor in kopalnico s straniščem in kopalno kadjo. Opremljena niso bila, a Taut je nekako priporočal, naj se prebivalci odrečejo ’navlaki’, slikam in okraskom, ki so bolj kot ne zgolj odlagališča za prah, in da naj stanovanje opremijo z novim standardiziranim pohištvom. Med ’modno zavednimi’ Berlinčani se je uveljavila celo fraza "tautizirati stanovanje".
Nekje v soseski obstaja stanovanje, ki ga je zakonski par uredil v slogu dvajsetih let in poskušal tudi rekonstruirati barvno paleto, vendar pa stanovanje ni javno dostopno, temveč sta ga zakonca zasnovala kot tržni projekt in stanovanje oddajata. Ko me je prijazni poštar spustil v eno od preddverij, sem vseeno ujela pogled na prežitke časa, ko so verjeli, da bo tehnologija in nova znanstveno doba odprla vrata eri srečnega človeka. Živahna rumena spremlja strme stopnice, podobne tistim v Falkenbergu, kaj je za vrati, ostane skrivnost …
Usihanje in nato konec razvojnega trenutka
Tudi soseska Konjska podkev ni bila dokončana. Gospodarska kriza je klestila načrte in vodila tudi do tega, da se je vedno bolj gradilo v smeri največ dvosobnih in manj ambiciozneje zastavljenih večjih družinskih stanovanj. In zadnji odsek, ki ga je še načrtoval Taut, že stopa v smeri poudarjene racionalnosti mednarodnega sloga. Vseeno velikost realiziranih stanovanj v 1285 bivalnih enotah večstanovanjskih objektov in 679 vrstnih hišah variira med sobo in pol ter štirimi sobami in pol in s sočasnim zagotavljanjem možnosti, negovati svoj lasten vrt, je naselje mnogim ponudilo višjo kakovost življenja, kot so jo smeli pričakovati še le nekaj let poprej.

Kljub gospodarski krizi je mestni svet tudi še na prehodu dvajsetih v trideseta spodbujal tisti urbanistični razvoj, ki je med drugim obrodil še tako imenovano Belo mesto v predelu Reinickendorf in Siemens-Stadt, pa soseski Carl Leigen in Schillerpark, pri katerih je tudi še sodeloval Taut, to je naselja, ki so zdaj že desetletje zaščitena kot Unescov spomenik z imenom Modernistične stanovanjske soseske, pa so bila poligoni, na katerih so se mojstrili tisti, zaradi katerih je Berlin veljal za mesto z največ vrhunskimi arhitekti: Hans Scharoun, Walter Gropius, Hugo Häring, Otto Rudolf Salvisberg, Otto Bartning …
Namesto potrebe megalomanskost, namesto socialne reprezentativna gradnja
A ta razvojni trenutek je bil kmalu zatrt. Ko sedimo na stopnicah nad 350 metrom dolgim ovalom jedra Hufeisensiedlung, zremo na sosesko, kjer se je pred očmi prebivalcev odvijala menjava režima. V soseski je bilo veliko levo usmerjenih in judovskih družin, ki so morale z zamenjavo oblastnikov čez noč zapustiti domove. Prišli so drugi prebivalci, tudi Eichmann … Nova nacionalsocialistična oblast pa je obglavila tudi mestno upravo in njen urbanistično-arhitekturni razvojni program, katerega gonilne sile so bili predvsem socialni demokrati, sindikati in z levo politično mislijo zaznamovane zadruge. Bolj kot stanovanja za množice so prioriteta postale vizije simbolov 'nove Germanije'; megalomanskost je prevladala nad realno potrebo, reprezentativna nad socialno gradnjo, mit nad človekom.
Martina Wagnerja, ki je bil kot za gradbeno dejavnost pristojni mestni svetnik eden ključnih mož za večino omenjenih projektov, so poslali na prisilni dopust (brez roka trajanja), kot so temu evfemistično rekli; pozneje je preko Carigrada odšel v ZDA, kjer je kot zaslužni profesor na Harvardu tudi umrl, Taut se po odhodu iz Nemčije ni nikoli vrnil in je zadnje dni dočakal v Carigradu.
Konec na najbolj južni točki, kjer trčita polje in nebotičnik
Vrnil pa se je Walter Gropius. Mnogo desetletij pozneje, ko je njegove zadnje načrte ponovno prekrižala politična kriza in iz projekta njegovega biroja The Architects Collaborative namesto nadaljevanja ideje iz Tautovih sosesk v bližini naredila betonski kolos, sosesko, ki je tradicionalno označena kot problematična oziroma ima oznako sozialer Brennpunkt. Pogled z bližnjih travnikov in polj je sicer poleti skorajda idiličen. Čez visoko travo se pnejo visoke silhuete, ki sicer po načrtih, ki jih je Gropius razvijal od leta 1958, ne bi smele seči onkraj 7 nadstropij. Vendar je tu, od koder je pogled na naselje najboljši, potekal berlinski zid in ko so ga zgradili, so oklestili prvotno za pozidavo predvideno zemljišče. Namesto sprva načrtovanih 14.500 pa so na koncu na manjši površini zgradili 19.000 stanovanj in 50.000 prebivalcev nagnetli na površino 264 hektarov. Če bi želeli ohraniti gostoto naseljenosti iz naselja Konjska podkev, bi morali naselje raztegniti na vsaj 350 hektarov.

A dokončne realizacije Gropius ni dočakal. Morda je bilo bolje tako. Naselje je postalo nekakšen Gropiusov temni labodji spev, nekaj takšnega kot je za sklep kariere in življenja zadnjega direktorja šole Bauhaus in kultnega mojstra modernizma obveljal puščobni nebotičnik, eden od simbolov internacionalnega sloga, Seagram Building. A ni vredno tožiti nad tem, da se je arhitektura ponesrečila, saj to tudi ne drži. A če že potrebujemo nekaj za spodbudo in zagon: zadostuje obisk modernističnih sosesk, kot grajenega dokumenta zaverovanosti v to, da lahko arhitektura izboljša življenje, prepričanja o nujnosti socialno vodene stanovanjske politike in iskrive vere, da lahko boljša arhitektura ustvari tudi boljšega človeka.