Marija Mojca Pungerčar, Oblečeni spomenik Borisa Kidriča, 1997. Foto: Matija Pavlovec/Moderna galerija
Marija Mojca Pungerčar, Oblečeni spomenik Borisa Kidriča, 1997. Foto: Matija Pavlovec/Moderna galerija

Trienale U3 se je tedaj predstavil šele v drugi izvedbi, in prav v sklopu tega je umetnica pripravila projekt Manekeni, na katerega se zdaj ozira.

V Galeriji Spomeniškovarstvenega centra na Trgu Francoske revolucije bodo danes ob 19.00 odprli dokumentarno razstavo Oblečeni spomeniki, nekulturna dediščina, ki obuja omenjen projekt Marije Mojca Pungerčar.

Leta 1997 je v sklopu 2. trienala sodobne umetnosti U3 umetnica oblekla 16 ljubljanskih spomenikov v obleke, sešite po njihovih merah, da pa je lahko projekt izvedla, je morala izvajati državljansko nepokorščino.

Kot je ob razstavi zapisala kustosinja Petja Grafenauer, zgodba o nastanku, življenju in posledicah Manekenov postavlja na laž stereotipe o tem, da vsa sodobna umetnost nastaja hipno in lahkotno. Umetnica je projekt ustvarjala tri leta, dolgotrajen postopek ustvarjanja in vložen trud pa kažeta na njeno prepričanost o pomembnosti projekta.

Uresničen projekt je bil neke vrste metafora sočasnega dogajanja – državni organi, ki še niso bili uvedeni v sodobno umetnost, so ščitili bronasti spomenik. V umetniškem delu Manekeni se po besedah kustosinje razkrije mnogo ideologij, ki so vladale v svetu umetnosti in družbi leta 1997. Institucije, ki skrbijo za umetnost, so bile glede projekta razdvojene. Moderna galerija in Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) sta ga zagovarjali v želji po uveljavitvi novih praks, oddelek za urbanizem in okolje Mestne občine Ljubljana in Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine pa sta ga zavračala v skrbi za dediščino. Podobno je projekt delil posameznike.

Danes je sodobna umetnost v galerijah ter muzeju postala dominanten način izraza. Spremenili so se nekateri predpisi in zakoni, zavest o obstoju sodobne umetnosti je do neke mere vdrla tudi v državne in mestne organe, ki občasno celo sami postanejo naročniki kakega dela v javnem prostoru. Mediji so do vizualne umetnosti danes veliko bolj indiferentni kot nekdaj, javnost pa ji je večkrat nenaklonjena kot naklonjena.

V želji novega pogleda na to, kaj smo v resnici videli leta 1997, je Marija Mojca Pungerčar pripravila dokumentarno razstavo, ki jo lahko ujamete do 28. novembra. Lokacija ni nepomembna – percepcijo projekta sodobne umetnosti pred dobrimi 20 leti reflektira v galeriji, ki pripada Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Pospremila jo bo okrogla miza 14. novembra, na kateri bosta poleg umetnice in kustosinje razstave sodelovala še Robert Peskar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in umetnostna zgodovinarka Hana Ostan Ožbolt.