V münchenski galeriji Jörg Heitsch Matej Košir razstavlja do 17. aprila, Foto: Matej Košir
V münchenski galeriji Jörg Heitsch Matej Košir razstavlja do 17. aprila, Foto: Matej Košir
Michelangelo BuonaroHi: David
Matej Košir nastopa proti samozavestnemu pogledu sodobnega obiskovalca muzejev, ki oborožen z nekimi površnimi informacijami o umetninah v muzej vstopa, da bi si s fotografijo umetnino prisvojil in okrepil svoje prepričanje o svoji kulturni kompetentnosti. Foto: Matej Košir
Michelangelo Merisi da Caravaggio: Canestro di Frutta, 1596
Matej Košir ne vandalizira umetnin, ampak prek manipulacije z njimi destruira pogled sodobnega opazovalca. Ta verjetno mariskdaj ne bi opazil drobnih manipulacij s spreminjanjem imen avtorjev - kdo le je Michelangelo Merisi da Caravaggio? - in tudi njihovih del. Foto: Matej Košir

"Košir želi uničiti opazovalčevo iluzijo gotovega spoznanja." To je drobna misel iz besedila, s katerim katalog k razstavi Mateja Koširja uvaja dr. Thomas Rusche. Bistvo dela Mateja Koširja, tokrat predstavljenega s projekti What Do Pictures Want?, Museum, Masterpiece, Art History, David®bonboni in David®sladkor, je problematiziranje odnosa sodobnega občinstva do znanih umetniških del oziroma do tistih, s katerimi se najpogosteje ponazarja razvojni tok umetnosti. Matej Košir z različnimi posegi manipulira z znanimi slikami, tako ruši njihovo avratičnost, nato s svojo lastno sliko ponovno vzpostavi avro, ki pa je nova oziroma avtonomna glede na avro izvirnika, četudi se s tem izvirnikom posredno hrani.
Cilj je iluzija prisvojitve umetnine
Matej Košir s svojim pristopom pravzaprav izziva gledalca. Pri tem poudarja, da je v današnjem svetu "možnost neposrednega učinkovanja umetnine na gledalce pravzaprav izginila". V muzeje ljudje ne derejo več zaradi kultne oziroma fetišizirane vrednosti umetnine same, ampak gre pri obiskovanju muzejev bolj ali manj za ritual, namenjen le utrjevanju ali konstituiranju obiskovalčeve samozavesti in vere v lastno kulturno kompetentnost. Postmoderne umetniške strategije so z uporabo parodije, apropriacije, ironije, montaže in nekaterih drugih posegov dekonstruirale umetniški objekt, v novih kontekstih so v naše življenje zanesle klasične umetnine, znanje o slednjih pa se je bistveno povečalo tudi zaradi poročanja množičnih medijev. Vendar gre tukaj za posredovano izkustvo umetnin, opremljeni s katerim se sodobni obiskovalci podajo v muzej, kjer z umetnino niti ne želijo več vzpostaviti neposrednega odnosa, ampak dela največkrat le fotografirajo in oplazijo z očesom in si jih tako prisvojijo. S črpanjem iz umetnostne zgodovine, ki jo uporablja kot arhiv, Matej Košir nastopa proti konstruirani samoumevnosti umetnosti oziroma proti odnosu, ki je rezultat popkulture.
Obrat v tradiciji Tromp l'Oeila
Destrukcija umetnin, s katero nastopa Matej Košir, tako ni zares destrukcija umetniških del, ampak je poskus destrukcije specifičnega dejanja pogleda na umetnost. Kot poudarja Košir, je bistven problem "interference mentalne podobe in percepcije v procesu umetniških del". Zavedanje tega problema je mogoče priobčiti le s prevaro, s trikom, in zato Thomas Rausche tudi pravi, da Košir dela v tradiciji Tromp l'Oeila. A pravzaprav gre za nasprotno stavo od klasičnega Tromp l'Oeila. Če se je na primer v baročnem iluzionističnem slikarstvu iz iluzije delalo realnost, Matej Košir iz navidezne realnosti umetnine - iz realnosti površine umetnine - naredi iluzijo, katere snovnost je odvisna le od vnaprej posredovanih (površnih) informacij. Utrjena pa je z dejanjem nakupa vstopnice in klika s fotoaparatom.