Mirt Komel se v dveh besedah opiše kot filozof in pisatelj. Foto: MMC RTV SLO

Leta 1982 je luč sveta ugledal film Iztrebljevalec, dogajanje je postavljeno v november 2019. Eno ključnih vprašanj filma Ridleyja Scotta je vprašanje, kaj nas dela ljudi. Ob tej priložnosti smo v podkast Številke povabili filozofa Mirta Komela.

Če ne želite ničesar izvedeti o vsebini filma, ne nadaljujte branja tega članka.

Vabljeni k branju in poslušanju

Ste marsikaj, filozof, pisatelj, esejist, dramatik, prevajalec ... Ali o sebi razmišljate tudi kot o človeku?
Vsi opisi so opisi človeka.

Sfinga je v grški mitologiji krilata pošast, ki je bila pol človek in pol lev. Foto: Reuters

Kaj človeka opredeljuje kot človeka?
To je eno izmed ključnih vprašanj ne le filozofije, ampak človeka samega. Človek si sam zastavlja to uganko že od pamtiveka, eden izmed najlepših prikazov je zgodba o Ojdipu. Sfinga mu zastavi vprašanje: "Kaj je tisto, kar zjutraj hodi po štirih nogah, popoldne po dveh, zvečer pa po treh?" Ko Ojdip pravilno odgovori, da je to človek, ni odgovoril le na Sfingino vprašanje, ampak tudi na lastno vprašanje. Njeno vprašanje je letelo na zelo poseben vidik ‒ na noge. Ojdipa so kot malega zvezali, zato je imel otekle noge, to je tudi podlaga za njegovo ime. On sam je odgovor na uganko, kar se ponovi tudi v nadaljevanju zgodbe, ko išče morilca kralja Laja, za katerega se izkaže, da je isti, ki je poročil kraljico, to pa je njegova mati. Morilec je torej on sam. To je prva detektivka.

Renata Salecl v Številkah.

V filozofiji pogosto vidimo miselni obračun med tistimi, ki zagovarjajo svobodno voljo in determinizem. V Številkah smo že govorili o knjigi Možgani na zatožni klopi Renate Salecl.
Razmerje med svobodo in determinizmom ni le filozofsko, ampak tudi obče človeško vprašanje. Ali smo v svojih dejanjih in mišljenjih svobodni ali preddoločeni s strani fizikalnih in drugih zakonov, ki se jim ne moremo upreti? To je tesno povezano z vprašanjem človeka. Pokojni kolega in prijatelj Aleš Debeljak je v svoji zadnji knjigi Kako postati človek pisal prav o tem. Ne rodimo se kot ljudje, ampak to postajamo in se moramo truditi to postati. Vsak gre po svoji poti, ena od pomembnih stvari pa je, kako postati človek. Friedrich Nietzsche je v Zaratustri skozi idejo nadčloveka naredil briljantno izpeljavo ‒ nadčlovek je v razmerju do človeka to, kar je človek v razmerju do živali. Človek mora znati premagovati svojo živalsko naravo. Kaj pa je nadčlovek? To ni neki scenarij, po katerem se bo človek osvobodil telesnih spon in zaživel kot transcendentalna identiteta, ampak način premagovanja. Tako kot mora biti človeka sram svoje živalskosti, mora biti nadčloveka sram svoje človeškosti.

To naju pripelje do filma Iztrebljevalec (Blade Runner). Posnet je bil leta 1982, dogajanje pa je postavljeno v november 2019. Kdaj ste prvič videli ta film?
To je bilo na Poletni sceni goriških študentov, kjer smo gledali filme in o njih potem debatirali. Res me je frapiral, šele po letih premlevanja sem ugotovil, zakaj. Film je inspiriral tudi druge, vključno z lastnim nadaljevanjem. Cela serija ZF-filmov skuša nasloviti ravno ta naslednji korak ‒ ali bo človek lahko ustvaril nekaj, kar bi ga lahko preseglo. Po eni strani deluje programirano, deterministično, na drugi strani pa ima strah, da bo stroj razvil svobodno voljo in bo začel nadvladovati človeka. Film ponavlja zagato, ki jo ima človek sam pri sebi. Tisto, česar se ustraši v razmerju do androida, ki deluje po svobodni volji, je pri njegovem primeru obratno. Kaj, če je vse moje delovanje le preprogramirano, preddoločeno in nimam nobene svobode? Android zastavlja človeku bolj radikalno vprašanje ‒ ali se lahko znotraj strojne opreme razvije zavest? Kaj če je tisto, kar razumemo kot svobodno zavest, zgolj programska oprema, ki teče po nekem preddoločenem mehanizmu?

Ste to takoj občutili ob prvem ogledu?
Ne, takrat me je film fasciniral, 'to je pa nekaj'. Potem leta tuhtaš, zakaj je to nekaj. Stvari, ki nas presenetijo, vedno delujejo tako. To velja tudi za literaturo, umetnost in življenje. Ene stvari te prebijejo, se te dotaknejo, da še dolgo razmišljaš, zakaj so ti zlezli pod kožo. Očitno zato, ker so naslovili nekaj, kar je v tebi zelo intimno, a sam tega nisi premislil.

Naslovno vlogo iztrebljevalca je upodobil Harrison Ford. Foto: IMDb

Kako bi vi povzeli dogajanje v filmu?
Protagonist je nekdanji policist Rick Deckard. Ime mu je posodil Rene Descartes, ki je bil prvi, ki je svojo filozofijo utemeljil na samem subjektu mišljenja, na svojem lastnem mislečem jazu. Ta porodi vse drugo, vključno s svetom in Bogom, prej so filozofi skozi spoznavanje sveta prišla do samospoznanja, Deckard pa to obrne. Bistveni moment filma je tako moment samorefleksije. To, da nekdo skozi svojo lastno refleksijo pride do zavesti svojega lastnega obstoja. To ni nekaj samoumevnega. Večina ljudi se rodi, živi in umre, ne da bi doživela samorefleksijo, da bi za rep ulovila lastne misli.

Deckard mora uloviti in upokojiti vse androide (strojno delovno opremo), ki so se začeli zavedati lastnega obstoja in so ušli izpod kontrole človeških gospodarjev. Tvist je dvojen. Če se je androidom zgodil ta moment refleksije, ali jih to že dela za ljudi? Če ja, potem se je treba vprašati, kako je mogoče, da človek ne pride do tega v svojem življenju? Kaj potem z vso maso ljudi, ki ne mislijo? So to potem samo androidi? Stroji, ki gredo delat v rudnike in se nikoli ne sprašujejo o lastnem obstoju. V različici director's cut vidimo, da se Deckardu zastavi vprašanje lastnega obstoja. To, da je prepričan, da je človek, se vpraša v zadnjem prizoru z origamijem, ki ga nenehno sanja (torej obstaja nekdo, ki pozna njegove sanje, ki so samo del programa njegove lastne zavesti). To mu porodi dvom v lastno človeškost. Če je njegovo življenje preddeterminirano, ni njegovo in pod vprašaj postavi lastno človeškost. To vprašanje postavlja gledalcu in celotnemu človeštvu. Kaj je človeštvo, ki ne misli? To ni več človeštvo, to je samo mnoštvo androidov.

Nova poplava obtožb na račun "beljenja" azijske kulture v Hollywoodu

Ta Deckardova dvojnost ves čas razburja gledalce ‒ ali je človek ali android? Sam mislim, da niti ni pomembno, kaj v resnici je, njegov vloga je, da v gledalcu prebudi to vprašanje.
Se strinjam, to ni bistveno. Vprašanje je tako dobro, da ga ne smemo razrešiti. Dobra vprašanja nam nudijo snov za premišljevanje. To je odlika filma, najdemo jih tudi v filmih Jaz, robot, Ex Machina, deloma Matrica, seriji Terminator ... pa v animejih (Ghost in the Shell). Filmi se zaključijo z dilemo, z odprtim koncem, ki te zaniha zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Predvsem pa te pozove, da se vprašaš o lastni človeškosti. Želja doreči do zadnjega, kaj se je zgodilo, je zelo nefilozofska.

Pri tem zelo pomagajo odprti konci.
Odprti konci v filmih, serijah ali literaturi so zelo frustrirajoči za ljudi, ki so navajeni in razvajeni dobivati odgovore kot enoznačne pike, ki za nazaj razložijo cel film in te pomirijo do te mere, da se s to vsebino več ne ukvarjaš. To je ključni problem, kako razumeti umetnost. Če je umetnost samo delovni proces, katerega smoter je, da ljudi zabava, razvedri in pomiri, da se lahko vrnejo v službo, to ni več umetnost, ampak kulturno blago, ki je namenjeno prodaji. Prava vloga umetnosti je obratna ‒ zastoj delovnega procesa, zato umetnost ne more biti del standardizirane produkcije, ampak mora biti neki moment, ki ne sodi v ta svet, niti v družbo, še najmanj pa v delovni proces. Pri tem pomagajo prav odprti konci. Ali se nas umetnost lahko dotakne do te mere, da o njej tudi razmišljamo (in ne le, da doseže estetski učinek)?

Mirt Komel je v svojem delu večkrat pisal tudi o filmih, med drugim o animeju Ghost in the Shell. Foto: MMC RTV SLO

Predstavljajva si model odprtega konca na daljici, na eni strani imamo razum (omenjali ste Deckarda), na drugi čustva (Blade Runner kot izhodiščno razliko med ljudmi in androidi vidi tudi v čustvovanju).
Hegel je v svojih predavanjih o estetiki umetnost opredelil kot način, kako se ideja lepega udejanja tako na področju pojma kot čutnega. Vsaka umetnina mora imeti oba momenta ‒ pojem, neko misel, refleksijo, na drugi strani pa neko čutno podobo. Naloga te podobe je, da v nas spodbuja čustva, naloga pojmovnega elementa pa, da v nas vzbuja mišljenje. Če to daljico prerežemo v umetnosti, na pojmovni plati dobimo filozofijo umetnosti, na drugi strani pa zgolj čutni predmet, ki nagovarja naše čute in čustva, ne da bi proizvedel refleksijo. Celo obratno, deluje kot narkotičen učinek, ki nas zaziba v neko otopelost mišljenja. To vidimo na polnih policah supermarketov, kjer so izjemno stilizirani predmeti. Proizvajalci si ne morejo več privoščiti, da bi izdelke prodajali v enobarvni embalaži. Če bi ljudje ob nakupih premišljevali, bi jih kupili precej manj.

Če se vrneva v film in združiva oba koncepta razuma in čustev, pridemo do poetičnega konca, ko android Roy prizanese človeku Deckardu.

Gesta milosti, ki jo android izkaže Deckardu, v tem prizoru deluje kot vrhunec človeškosti, obenem pa vsebuje božanski moment. Obstaja razlika med besedama milost in odpuščanje. Milost je vse od renesančne tradicije (opere) močno zvezana s krščanskim momentom Boga, ki lahko pomilosti nekoga, človek je v "Božji milosti" odrešen svojih grehov. Na politični ravni se to ponovi v figuri monarha, danes pa predsednikov, ki lahko pomilostijo ljudi. Imaš figuro, ki nekomu lahko dodeli milost. Na drugi strani pa je odpuščanje nekaj, kar se razvije prav tako v operni tradiciji. To je tisto, kar si ljudje medsebojno naredijo na človeški način, da bi bilo življenje lažje. Za milost potrebuješ asimetrijo, pomilosti te nekdo, ki je hierarhično višje, odpuščanje pa poteka med enakimi. Ko android na koncu pomilosti človeka, se postavi nad njega. Ideja tega prizora je v tem, da android zaseda prostor Nietzschejevega nadčloveka.

Na pragu digitalne diktature: brez zasebnosti in brez svobode

Če sva pri androidu, ki se dvigne nad človeka, ne morem mimo nekaterih napovedi, da naj bi umetna inteligenca človeka res nepovratno prehitela okrog leta 2040.
Sem filozof in razmišljam o protislovjih. Ali bo umetna inteligenca na ravni inteligence res prehitela človeka? To je treba brati skupaj z inverznim problemom ‒ ali bo človek lahko nadomestil svoje biološko in umrljivo telo s popolnoma tehnološkim telesom, kamor bi naselil svojo inteligenco? Če se bo taka inteligenca razvila in res prehitela človeka, ali se bo lahko naselila v umrljivo telo? Dvomim. Ali bo človek nadomestil svoje telo in vendarle ohranil človeško zavest v nečloveškem telesu? Prav tako dvomim. To sta fantazmi, ki se prekrivata v točki, ki je slepa pega, ki je človek ne more uvideti.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora z Mirtom Komelom (kliknite na spodnjo sliko), v katerem gost razpravlja o številnih temah: kaj je filozofija, o filozofiranju, razgledanosti, kaj ga zanima v pogovoru pri neznanih ljudeh, TV-serijah, filmih, prodoru umetne inteligence v naše življenje, perverzijah ...