Mono danes velja za eno svetovno najuspešnejših japonskih zasedb in nasploh za eno najboljših zasedb, ko je govor o nastopanju v živo. Glasbo zasedbe, ki se je osnovala leta 1999 v Tokiu, bi še najbolje opredelili kot kombinacijo orkestralnih aranžmajev s shoegazerskim kitarskim noisom. Gre za čemernejšo, temačnejšo stran kitarskih godb, ki pa ji ne umanjka dinamičnosti, kar je nemara posledica neusahljive sle po nenehnem raziskovanju.

Tamaki Kuniši, Takaakiro Gota in Hidekija Suematsuja – Yodo je leta 2017 iz osebnih razlogov zapustil bobnar Yasunori Takada, v naslednjem letu pa je njegovo mesto zasedel Dahm Mario Santo Majuri Cipolla. In kot pravijo sami, je bil to začetek neke nove dobe za Mono. Kmalu so tudi na povabilo Roberta Smitha iz The Cure, ki je lani kuriral Meltdown Festival, stopili na oder kot osrednji nastopajoči na tem londonskem festivalu, na katerem je bilo mogoče slišati tudi druga zveneča imena, kot so My Bloody Valentine, Nine Inch Nails ali Mogwai.

Ob letošnji 20-letnici obstoja so Mono izdali svoj deseti album Nowhere Now Here in se znova odpravili na s koncertnimi termini natrpano svetovno turnejo. Vendar kot načrtuje vodja zasedbe Takaakira Goto, se bodo "še prihodnjih 30 let podajali na turneje". "Z vsemi člani zasedbe želim nadaljevati koncertiranje do zadnjega trenutka svojega življenja."

Pred drevišnjim nastopom Mono v Kinu Šiška (pred njimi bo nastopila še čelistka Jo Quail) smo se pogovarjali s Takaakirom Gotom. Vabljeni k branju intervjuja!

Priznana glasbena publikacija NME je o zasedbi Mono nekoč zapisala, da ustvarjate glasbo za bogove. Kako bi z lastnimi besedami opredelili svojo glasbo, tudi v perspektivi dveh desetletij, odkar je skupina dejavna?
Menim, da je glasba nekaj, kar lahko izrazi zadeve, ki jih z besedami preprosto ni mogoče. Glasba zame pomeni, da se potopiš globoko v svoje srce in spustiš svetlobo tja, kjer je sicer trda tema. Glede na to, da je to zelo nevarno početje, in če narediš napako, te lahko posrka v temo in norost, vendar pa brez tega ni mogoče izraziti nobenega resničnega upanja. Verjamem, da lahko glasba, ki izide iz tovrstnega procesa, vzpostavlja dostojanstvo ljudi kot človeških bitij, ki presega narodnosti, kulture, zgodovinska ozadja ali jezike.

Od nekdaj sem ljubitelj glasbe, ki je slišati kot filmska – s poslušanjem te glasbe se porajajo vizualne podobe v glavi. Čez čas sem začel razmišljati o sledenju želji, da bi kombiniral te elemente z rokovsko glasbo, in takrat sem se sam začel učiti klasične glasbe.

Navsezadnje je klasična glasba prav takšna instrumentalna glasba. Sprva ni vse delovalo tako, kot sem si zamislil, navsezadnje smo le standardna štiričlanska rokzasedba, ki jo tvorijo kitari, bas in bobni. Vendar nam je prek eksperimentiranja na več načinov uspelo najti tisto, kar lahko imenujemo lasten slog igranja, tudi z uporabo pedalov za različne učinke.

Bi lahko izpostavili nekatere premike v vaši glasbi na estetski ravni? Morda tudi kakšnega, ki ga glasbeni novinarji oziroma kritiki niso ubesedili?
Vselej želim poskušati nekaj novega, česar še nikoli nisem poskusil, čeprav zgolj malo po malo. Kot veste, majhne spremembe na koncu privedejo do velikih sprememb.

Čemu odločitev, da imajo kar trije od štirih članov Mono v svojem naboru instrumentov tudi glockenspiel?
Obožujem zvok glockenspiela, saj je naravnost sanjski. Odlično resonira z zvoki kitar in klavirja.

Ste kdaj resneje razmišljali o tem, da bi v svojo glasbo vključili tudi vokale, ali o kakšnih drugih radikalnejših spremembah v vašem zvoku oziroma izrazu?
Nikoli nisem razmišljal o tem. Tokrat je šlo za nekaj posebnega, nekaj sem želel izraziti z besedami. V zadnjih letih, ko je skupina na neki način rasla in se je vključevalo več ljudi, so pri nas nastopile nadležne poslovne zadeve, ki so res skrajno tuje naši ustvarjalnosti. Zaradi ega teh ljudi smo se res utrudili – do točke, ko je to postalo povsem zadušljivo. Iz takšne neobvladljive situacije smo želeli izraziti svojo odločenost, da "bomo presekali s preteklostjo in se premaknili proti novi površini" s skladbo in besedilom.

Čemu ne izdajate studijskih albumov več tako pogosto, kot ste jih do leta 2003?
Preprosto prezasedeni smo s turnejami.

Stoji za vašim novim albumom kakšna posebna ideja ali koncept? Kako so bile videti studijske seanse in ali so se kakor koli razlikovale od vašega preteklega dela v studiu?
Naš novi album Nowhere Now Here je glasbena sled težav, s katerimi smo se soočali, ko smo hodili novemu poglavju naproti. Leta 2017 smo bili zaradi težav in prekinitve sodelovanja z našim japonskim menedžmentom in založbo ter zaradi odhoda našega bobnarja v stanju, da ne moremo ubrati nobenega nadaljnjega koraka. Nismo imeli dorečenega urnika in prav vsi smo bili v razpoloženju, ko smo si mislili: "Če bi bili vsakdanja zasedba, bi bil to trenutek našega razhoda." Res smo zašli v temo in nismo videli prav ničesar, kar bi bilo pred nami. To obdobje je bilo ključno za odločitev, ali naj se skupina prerodi ali pa preneha svojo dejavnost.

Zaradi tega sem spisal zgodbo o obnavljanju iz najtemnejše teme, ki se je občutila kot "nikjer" (nowhere), nato pa prek nove zore pozdravimo novo poglavje "zdaj tukaj" (now here). Menil sem namreč, da sta edini način za izvitje iz te teme pisanje pesmi in nadaljevanje lastne poti, zato sem pisal, ko so me preplavila čustva.

Ta album slika zgodbo o ločitvi od preteklosti. Od tavanja v popolni temi, napolnjeni s sovraštvom, jezo in občutkom neskladja v dnu svojega srca, pa do soočanja s samim sabo in tolčenja skozi boja ter skrite svetlobe in upanja v tisto, kar si želiš ostati, in potem pa na koncu do zadnje scene "Izginjanje, izginjanje morebiti" (Vanishing, Vanishing Maybe), ko se razidete s svojo preteklostjo.

Če se tukaj navežem še na predhodno vprašanje našega zvoka, lahko rečem, da se je ta spremenil s priključitvijo Dahma na bobnih. Gre za resnično fantastičnega bobnarja. Nove skladbe so bile sicer napisane, preden smo ga spoznali, vendar se je zdelo, kakor da bi čakale, da bo prišel prav on. Brez njega zagotovo ne bi bilo mogoče zares izraziti energije, vitalnosti in moči novega albuma.

Tudi najnovejši album je produciral vaš dolgoletni sodelavec Steve Albini. Kako se je začelo vaše sodelovanje z njim in zakaj je Albini preprosto prav vselej prava izbira?
Steve je naš dober prijatelj, poznamo se že 17 let in skupaj smo posneli veliko albumov. Od nekdaj je bil najboljši inženir v svetu glasbe. Ko snemamo v studiu, je popolnoma enako, kot bi snemali v živo. Takoj ko pride pritisne tipko za snemanje, začnemo vsi igrati. Steve je oseba, ki lahko popolnoma ujame na posnetek vse tovrstne trenutke. Delamo tako, da vselej naredimo visokokakovostne analogne posnetke, kar pomeni, da smo tako mi kot zasedba in tudi Steve prisiljeni, da preprosto ne zagrešimo nobene napake.

Naravnost obožujem zvoke, kakršne snema. So organski, glasni in prekrasni. Gre za enega naših najpomembnejših partnerjev in prijateljev, ki od vseh na svetu najbolje razumejo Mono. Vsekakor želimo z njim nadaljevati albume, dokler bo to le mogoče.

Albini je svoje slavno besedilo The Problem with Music, v katerem govori o težavni glasbeni industriji, napisal celo nekaj let pred tem, preden ste ustanovili Mono. Kako dojemate današnje razmere v glasbenem poslu?
Poznam to besedilo. Glasbena dejavnost ostaja prav tako grda, kot je zmeraj bila. Tudi v naši zasedbi so kdaj v preteklosti člani skupine in podporno osebje povzročali tako imenovane usr**e posle, tako da je bilo takrat precej težko, vendar smo se rešili tega, kar je za nas veliko olajšanje.

Najverjetneje niste zares pravi naslov za to vprašanje, pa vendar ... Zakaj velja za Mono, da ste ena tistih zasedb, ki jih preprosto moraš slišati v živo?
Sam res ne znam navesti konkretnih razlogov za to. Nemara je nekaj na tem, da nas navdaja čista in neskončna sreča, ko se posvečamo svoji glasbi – bolj od česar koli na svetu. Dejstvo, da se predajamo temu, je resnično najbolj zadovoljiva stvar na zelo globoki ravni. Seveda je pomembno, da se doseže nekakšen rezultat, vendar že samo to, da lahko pozabimo na čas ter se osredotočamo samo na glasbo, ki jo ustvarjamo, je najbolj nenadomestljiva in dragocena stvar.

Tudi zdaj nas navdaja enaka lakota kot takrat, ko smo bili mladi. "To ni dovolj", "želimo raziskovati globlje" in "želimo se še bolj premikati naprej" so naši najpomembnejši motivi, ne samo za glasbo, temveč tudi za življenje samo.

Tudi na letošnji turneji imate zelo natrpan urnik, saj koncertirate tako rekoč vsak dan. Zahtevata takšen tempo in trajanje turneje od vas tudi fizične in psihične priprave? In ali ste vsi štirje člani Mono dejavni na glasbenem področju, ko niste v studiu ali na turneji?
Vsekakor se moramo pripraviti. Vse, vključno z zdravjem, moramo ohranjati v dobrem stanju, da lahko odigramo tako dolgo in intenzivno svetovno turnejo. Načrtujem, da se bomo še prihodnjih 30 let podajali na turneje. Z vsemi člani zasedbe želim nadaljevati koncertiranje do zadnjega trenutka svojega življenja. Sicer pa vso našo glasbo predstavljajo moje kompozicije, drugi trije člani pa ta vmesni čas preživljajo po svoje – ali s svojimi družinami ali pa se posvečajo ustvarjanju lastne glasbe.

Bi lahko imenovali katerega izmed sodobnih japonskih glasbenikov ali glasbenih skupin, ki so vam na kakršen koli način zanimivi?
Nedvomno bi izpostavil Envy in Boris, ki sta fantastični zasedbi, z njimi pa nas veže tudi kolegialna vez.