Cao Fei, Rumba II: Nomad, 2015, video, 14 minut in 16 sekund. Foto: UGM
Cao Fei, Rumba II: Nomad, 2015, video, 14 minut in 16 sekund. Foto: UGM
Hrair Sarkissian
Hrair Sarkissian, Domotožje, 2014, dvokanalni video z zvokom, 11 minut 17 sekund / 8 minut 14 sekund, last umetnika. Foto: UGM
Morten Barker
Morten Barker, Apokalipsa zdaj, 2017, digitalna montaža (iz serije Terra Nullius), last umetnika. Foto: UGM

Ko so začeli razmišljati o tej razstavi, so imeli v mislih drug naslov, pravi kustosinja Simona Vidmar. "In sicer naslov, ki je izhajal iz teme, to je Arhitektura spomina iz našega prejšnjega projekta Naši heroji, kjer smo se ukvarjali z zapuščino, socialistično dediščino nekdanje Jugoslavije. Že takrat smo razmišljali o tem, da bi bilo dobro to osnovno idejo razširiti v mednarodni kontekst in se ukvarjati s preteklostjo, spomini, zgodovinjenjem skozi oči sodobne umetnosti."

Spomin brez nacionalnih meja
Pri izboru del so upoštevali predpostavko, da je danes, ko razmišljamo o preteklosti, to spomin brez nacionalnih meja. "Spomini, preteklost, travme v oddaljenih koncih sveta so danes blizu tudi nam. Ne le zato ker so nam dostopnejši, ampak ker so problemi takšni, da nas povezujejo. Konflikti v svetu, ki je geografsko oddaljen, zadevajo tudi nas," še razmišlja kustosinja.

"Ni nas zanimalo toliko ukvarjanje s preteklostjo v smislu nekih nostalgičnih zgodb, prikupnih pogledov nazaj, detajliranega arhiviranja ali seciranja preteklosti. Zanimale so nas tiste zgodbe, kjer so znotraj teh seveda deklariranih pogledov nazaj želeli, ko so se ukvarjali z določenimi problemi, gledati naprej. Da so preteklost videli kot neki izziv, ki nam lahko ponuja ne le poglede, ampak tudi poti naprej. Torej nas premakne v našem razmišljanju, kako se soočati s to preteklostjo," še razlaga.

Na ogled so dela 18 avtorjev, ki ustvarjajo instalacije, video in projekcije, risbe, slike in performativne intervencije. To so Adel Abdessemed, Sarah Abu Abdallah, Allora & Calzadilla, Mounira Al Solh, Francis Alys, Nika Autor, Morten Barker, Nataša Berk, Ana Dana Beroš, Jasmina Cibic, Cao Fei, Vadim Fiškin, Tanja Lažetić, Nina Mangalanayagam, Emeka Ogboh, Agnieszka Polska in Witek Orski, Hrair Sarkissian in Massinissa Selmani.

Države padajo kot krožniki
Slovenska umetnica Tanja Lažetić se predstavlja z instalacijo oziroma umetniškim delom, ki se spreminja skozi razstavo. Na steno galerije je obesila krožnike, za katere ne ve, kako dolgo se bodo obdržali tam. "Po treh mesecih bi jih moralo biti vseh 40 na tleh," je povedala. Krožniki, na katere je z laserskim rezalnikom zarisala oko, so iz različnih držav, ki danes ne obstajajo več. "Krožniki bodo razpadli kot te države," dodaja.

Med politiko in umetnostjo
Vsako izmed slik iz cikla z naslovom Počivajoči s kipom Mounire Al Solh, ki je živela in delala v Bejrutu in Amsterdamu, spremljajo posamezne pripovedi zgodovinske fikcije. V njih so resnične politične figure iz Libanona in preostalega Bližnjega vzhoda vpletene v izmišljene pripetljaje, povezane s svetom umetnosti, s čimer je umetnica v zgodbe vnesla elemente humorja in ironije.

Uničiti, preden te uničijo drugi
Sirec Hrair Sarkissian pa v projekciji Domotožje poustvari in uniči v arhitekturno natančnem merilu izdelan model stanovanjske stavbe v Damasku, kjer še vedno živijo njegovi starši. Uničenje kopije hkrati predstavlja katarzo in avtonomnost delovanja: uničiti, preden te uničijo drugi.

Razstava, ki bo na ogled do sredine marca, je nastala s podporo Goethe-Instituta Ljubljana ter Francoskega inštituta v Sloveniji. V soboto v UGM-u prirejajo še pogovore z umetniki.