V svoji knjigi What is Contemporary Art? (Kaj je sodobna umetnost?) se ukvarja s tem, kaj sodobna umetnost je oziroma kdaj lahko o nekem delu govorimo kot o delu sodobne umetnosti. Foto:
V svoji knjigi What is Contemporary Art? (Kaj je sodobna umetnost?) se ukvarja s tem, kaj sodobna umetnost je oziroma kdaj lahko o nekem delu govorimo kot o delu sodobne umetnosti. Foto:
Gehard Richter: Abstraktna slika (1994)
Zaradi težnje velikih muzejev in drugih vplivnih institucij, da visoko vrednotijo umetnost, ki se navezuje na dogajanje na začetku 20. stoletja, nekateri umetniki načrtno spremenijo svojo umetniško govorico in se usmerijo k temu, kar Smith imenuje retrosenzacionalizem in ponovno obujanje modernizma. V to smer Smith uvršča tudi Gerharda Richterja.
Irwin
Skupina Irwin je del transnacionalnega smernice, ki lokalne posebnosti in lokalno tradicijo povezuje z globalnostjo. Foto: Galerija Greta Insam
Caravaggio: Ecce Homo
Ko je Caravaggio na isti sliki upodobil like, ki očitno pripadajo različnim časovnim obdobjem, je napovedoval sodobno umetnost.

Kaj je sodobna umetnost? Uberimo najbolj ‘komodno’ pot in odgovor poiščimo v Wikipedii; v angleški, najbogatejši in tako dozdevno najbolj avtoritativni Wikipedii. Torej, sodobno umetnost lahko opredelimo na več načinov; bodisi kot umetnost, ki nastaja danes, bodisi kot umetnost obdobja po drugi svetovni vojni. Kot še pove Wikipedia, pridevnik sodobna poda zagovor prve razlage, muzeji pa po navadi sprejmejo drugo razlago. A vendar ... Je res vsa v sodobnosti ustvarjena umetnost sodobna ali pa so lahko dela iz aktualne umetniške produkcije tudi nesodobna? Ali umetnost pred drugo svetovno vojno ni bila prav tako sodobna v svojem času oziroma ali so sploh obstajali pogoji, ki bi zagotovili sodobnost umetnosti?
In še, zakaj lahko Caravaggia pojmujemo kot sodobnega umetnika, ko pa to ni bil niti nekaj stoletij mlajši slikar francoske revolucije Jacques-Louis David, ki je v svojem času vendar bil avantgardna in sodobna politična sila par excellence? To so vprašanja, s katerimi se v svoji knjigi What is Contemporary Art? (Kaj je sodobna umetnost) ukvarja Terry Smith. Smith, profesor sodobne zgodovine umetnosti in arhitekture na Univerzi v Pittsburghu in gostujoči profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Sydneyu, je o teh dilemah govoril na predavanju v Moderni galeriji.
Preobilje časovnosti
“Preobilje časovnosti” in “mnoštvo načinov, na katere lahko obstajamo v nekem času, katerega se zavedamo bolj, kot so se ljudje kadar koli prej zavedali svojega časa” - to sta dva temeljna dejavnika, ki po Terryju Smithu omogočata sodobno umetnost. Ob tem Smith dodaja, da velik del današnje umetnosti ni sodoben. Sodobna umetnost namreč pomeni kritično in samosvoje razumevanje pogojev sodobnosti in zavračanje privzemanja neke temeljne velike zgodbe kot reference za naše delovanje, našo etiko, našo predstavo o svetu in preteklosti; velike zgodbe, ki svojo avtoritativnost črpa iz zgodovinske utemeljenosti.
Ob tem postane jasno, zakaj tudi Smith poudarja, da gre pri vsej sodobni umetnosti za izhajanje iz avantgardizma, za referiranje na njegovo temeljno načelo: “Being absolutely in present.” (Biti docela v sedanjosti.) Hkrati pa sodobna umetnost od avtorja terja aktivno etičnost. Sodobnemu umetniku gre za soočanje z vsemi in opredeljevanje do vseh, ki so z njim v skupnem sedanjem času. Biti mora demokratična, kajti čim to zavrne kot svoje izhodišče, postane zgodovinska, utemeljena na referiranju na nekatere podedovane privilegije.
Ne slogi, ampak različni načini obstajanja
Vse to onemogoča obstoj opredeljevanja slogov v sodobni umetnosti. Gre le za različne načine obstajanja, ki obenem tudi že odločajo od tem, kako zelo sodobna je neka produkcija. Terry Smith prepoznava tri glavne smernice (proto)sodobne umetnosti našega časa. Iz njegovih besed lahko sklepamo, da v uveljavljenih muzejih le stežka vidimo docela sodobno umetnost. Velika imena 'sodobne' umetnosti, ki blestijo v raznih MoMA-h, Tatih in Hamburger Bahnhofih so po Smithu vpeta v zgodovinsko naracijo. Največji zvezdniki tako delujejo predvsem v smeri retrosenzacionalizma (Jeff Koons, Damien Hirst, Takashi Murakami), katerega glavni upovedovalni postopek je apropriacija avantgardistične taktike šoka. Gre za smernico, ki je dobro uglašena z ekscesnim neoliberalizmom in katere visoke cene so prav tako podprte s praznino.
Tako kot so v zadnjih letih vrtoglavo rasle cene avtorjev gibanja Young British Artists, so vrtoglavo rasle delnice tako imeovanih dot-comov. Okoli leta 2000 se je naenkrat zrušilo oboje in razkrit je bil njihov 'notranji nič'. Znotraj te smeri, ki se obrača k postopkom, značilnim za umetnost prvih desetletij 20. stoletja, Smith razločuje še remodernizacijsko težnjo. Gerhard Richter, Richard Serra in Jeff Wall naj bi bili avtorji, ki naj bi se po boj radikalnih začetkih prilagodili težnji muzejev 'sodobne' (pravzaprav moderne) umetnosti k 'priklenjanju' sodobne umetnosti na starejše tokove. Z oživljanjem modernizmov v sodobni produkciji te ustanove utemeljujejo ključnost teh zgodnejših tokov in tako tudi zvišujejo cene avantgarde in modernizma.
Med lokalnostjo in globalnostjo
Tudi druga smer, ki je trenutno od vseh smeri verjetno v največji ekspanziji oziroma katere produkcija skoraj inflatorno narašča, ima prav tako zgodovinsko izhodišče. Gre za transnacionalno umetnost, ki v sebi združuje lokalno in globalno/internacionalno perspektivo. Možnosti je več. Predstavniki te smeri, ki običajno prihajajo s periferije etablirane umetniške scene (umetniškega trga), so pogosto določeni z izkušnjo (post)kolonializma, avtoritarnih režimov, nerazvitosti oziroma z enim izmed prostovoljno privzetih načinov gledanja na in življenja v sedanjosti tematizirajo motive iz polpretekle zgodovine in iz lokalne tradicije ali pa skušajo na novo izumiti zapis o razvoju umetnosti, ko na novo vzpostavljajo relevantnost/referenčnost nekaterih danes že zgodovinskih avtorjev (IRWIN in njegov ‘dialog’ z Malevičem v postopku retrocitiranja).
Le eni skupini avtorjev Smith prizna popolno sodobnost. To so predvsem avtorji, ki se ukvarjajo z novimi mediji, s postopki relacijske estetike, z različnimi pojavi asinhronosti v sodobni družbi; preprosto tisti, ki so v sodobnosti odraščali (generacijska razlika je po Smithu ključen dejavnik sodobne umetnosti) in so kljub življenju s sodobnimi tehnologijami do njih kritični in v njih kljub predpostavljanju nujnosti enakopravnosti vseh posameznikov vidijo sredstvo za ustvarjanje neenakosti. Smith meni, da nam le ta dela, ki pogosto nastajajo zunaj institucionalne umetnosti, so majhna, fragmentarna, časovno pogojena in v tem tudi nestabilna, a vendar večkrat tudi intervencijska oziroma aktivna, govorijo, kaj pomeni biti sodoben, biti v sodobnosti in ustvarjati sodobno umetnost.
Prevajanje kot nujna taktika sodobne umetnosti
Ko Terry Smith vztraja, da je transnacionalnost vedno bolj središčni dejavnik sodobne umetnosti in da zato praksa ‘prevoda v branju umetnosti’ in prehajanja med več sočasnimi in enako upravičenimi upovedovalnimi režimi postaja skoraj bolj ključna od same produkcije umetnosti, s tem ne doda dosti novega k že znanim tekstom. Zanimiv pa je njegov pogled na nesodobnost sodobne umetnosti in na to, kaj definira sodobnost. Ta nam tudi omogoča nov pogled na bodočnike, na tiste še bolj bodočne bodočnike od historičnih avantgardistov, ki ‘so se avantgardo šli’ že mnogo prej. Ne, David to ni mogel biti. Ko je sodeloval s politično avantgardo je namreč privzel njen dominantni diskurz. Ko pa je Caravaggio enega ob drugem naslikal Jezusa v galilejski noši iz prvega stoletja in sodobnega orožnika, je znani motiv pervertiral in pokazal na svoje videnje zgodovine, na videnje, ki je govorilo o njegovem življenju v sodobnosti. In tako je bil sodobni umetnik pred sodobno umetnostjo. Seveda ne čisto edini.