Kot v novem dokumentarnem filmu Otroštvo naprej pojasni publicistka in novinarka Alenka Puhar, so bile marsikatere naše babice zlorabljene v zelo zgodnjih letih, a o tem niso govorile, zamolčana izkušnja pa je vplivala na osebnost in na njihov odnos do lastnih otrok. Taka in podobna spoznanja so bila na začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko je izšla knjiga Puharjeve o zgodovini otroštva Prvotno besedilo življenja za mnoge preprosto preveč, da bi knjigo sprejeli z lahkoto. Ljudje se namreč težko odprejo nečemu, kar ruši njihove zakoreninjene predstave.
Presenečena nad tem, kako malo sta celo po več kot dvajsetih letih zgodovinska resnica in sporočilo, ki jo je Puharjeva podala v svojem delu, dosegla šolske programe in prodrla v splošno javno zavest, je bila po premieri filma Otroštvo v Mestnem muzeju tudi Alenka Rebula. Filozofinja, pedagoginja in predavateljica ter avtorica knjige Globine, ki so nas rodile je namreč druga sogovornica ustvarjalcev dokumentarnega portreta.

Tema, ki jo premalo poznamo
S temo otroštva sta se z obema strokovnjakinjama pogovarjala režiser filma Dušan Moravec in scenaristka Marija Zidar. Filmarja sta po Govorečih glavah nadaljevala svojo idejo posneti film o temi, ki je pravzaprav nefilmska in zatorej težavna za ponazoritev v filmu. Gre za temo, ki je enostavno premalo raziskana, nam je pojasnil režiser, poleg tega pa sta, kot dodaja, tudi sami knjigi obeh sogovornic, pomembni in premalo znani.
Film je razdeljen na dva dela. V prvem spregovori Alenka Puhar, ki se je za svoje raziskovanje otroštva v 19. stoletju prekopala čez številne opise težkega, krutega in napornega otroštva v času, ko sta živela France Prešeren in mati njegovih otrok Ana Jelovšek, za katero Puharjeva pravi, da je bila tudi žrtev več zlorab. Poglobila se je tudi v čas Ivana Cankarja, njegove matere in njegovih bratov in sestra, ki jim je mati vedno posvetila manj pozornosti kot Ivanu. Z zgodovino otroštva se je Puharjeva začela ukvarjati v 70. letih in vedno znova je morala pojasnjevati, zakaj jo tema zanima in kaj je sploh namen takega raziskovanja. Odziv na njeno knjigo Prvotno besedilo življenja je leta pozneje pokazal, da javnost še nekaj časa ni bila pripravljena na podiranje mitov o 'dobrih starih časih', o katerih so otroke učili v šolah, ko so prebirali Cankarjeve črtice, Bevkovo Pestrno in Prežihove Samorastnike.

Puharjeva gledalce popelje v čas, ko je bilo pri hišah pogosto preveč lačnih ust in je moral zato najstarejši otrok od hiše, v čas, ko se je na otroka gledalo kot na neukročeno in negativno bitje, ki ga je treba umiriti in vzgojiti, v čas zlorab, ki so jih otroci molče nosili s seboj, v času, ko je bila kazen pogost, krut in večkrat nepojasnjen način vzgoje in usmerjanja otrokovega ravnanja.
Otrokov prvi ugled sveta in prvi dotik z materjo
Drugi segment je namenjen delu Alenke Rebula Globine, ki so nas rodile. Gre za knjigo, ki je v svoji senzibilnosti do otrokovega doživljajskega sveta prelomno psihološko delo o otrokovem razvoju, napisano izključno z vidika doživljanja otroka od novorojenčka dalje. Delo je pred dobrim desetletjem postalo 'speča uspešnica' in lani doživelo ponatis. Kot je za MMC pojasnila Rebula, zadnja leta opaža, da začenjamo biti pozornejši na to, kaj se dogaja z otrokom po porodu, kako pomembna je bližina matere in otroka. "Pozornejši postajamo na bolečinski prag otrok, ki smo ga dostikrat podcenjevali, češ da otrok tako pozabi svojo bolečino. A mislim, da smo v nekaterih pogledih še vedno močno neobčutljivi in zelo trdi in se branimo, da bi doživeli tisto, kar v resnici otrok doživlja," je še pojasnila Rebula in dodala, da ne pustimo v našo zavest poznanje, kako strašno potrebuje otrok našo bližino in kako hudo mu je, če mu je ne dajemo.

Intimni pogled v dve otroštvi, obdani z kulturnim duhom
Film približa obe sogovornici s pogledom v njuno otroštvo, z njunim izkustvom časa, ko sta odraščali, in s spominom na starše. Očeta obeh sta znana tvornika slovenske kulture; prvi je slikar, France Mihelič, drugi pisatelj, Alojz Rebula. Individualni zgodbi dveh ustvarjalk se v svoji družinski dinamiki in zgodbi o velikih ustvarjalcih, a odsotnih očetih, pokažeta za paradigmatski.

Črno-beli utrinki otroštva
V filmu zaživi otroštvo v neposredni podobi ob pripovedi Alenke Puhar predvsem skozi slovenske ekranizacije nekaterih že omenjenih literarnih del iz 19. stoletja, besede Alenke Rebula pa dopolnjujejo črno-beli arhivski posnetki, pretežno iz 60. in 70. let, ki je v svojem prikazu otroštva nesentimentalno. Med temi najdemo tudi odlomke dela lanskega Badjurovega nagrajenca, režiserja Maka Sajka, ki je pionirsko odstiral tabu teme že pred desetletji.

Pod glasbo filma se podpisuje letošnji nagrajenec Prešernovega sklada, skladatelj Aldo Kumar, ki je z avtorjema filma sodeloval že pri prejšnjem projektu Govoreče glav, z režiserjem Moravcem pa tudi na drugih projektih.

"Otroštvo je univerzalna tema, ki se jo da v filmu narediti zelo 'pocukrano' ali pa zelo utemeljeno," pravi režiser in upa, da jim je to uspelo narediti in da se bo, kdor koli si bo film ogledal, nad tem zamislil. Udeleženci premiere bi se verjetno strinjali, da jim je to vsekakor uspelo.