Palača Hofburg na Dunaju. Foto: Rok Omahen

Nekaj stopinj na termometru več in že nam je vroče, le nekaj stopinj manj in že negodujemo, da nas zebe.

Pred štirinajstimi dnevi smo si na kratko ogledali, s katerimi vremenskimi nevšečnostmi so se spoprijemali naši predniki v Avstro-Ogrski pred dobrimi stodvajsetimi leti, v tretjem delu nadaljevanja pa bomo nekaj vrstic namenili dogajanju na političnem parketu. Pogledali si bomo, katere teme so še dodatno pregrevale že tako razgreto politično ozračje v dunajskem državnem zboru na prelomu stoletja.

Narodnostno vprašanje, ki je vedno bolj izrazito prihajalo v ospredje v sicer večnacionalni državi, je povzročalo nelagodje tako pri zagovornikih ohranjanja starega sistema kot tudi pri številnih nenemških narodih, ki so se vedno bolj zavedali pomena jezika in narodnostne identitete. Med najglasnejšimi so bili Čehi, ki se jim je uspelo izbojevati uporabo lastnega jezika v uradnih zadevah, kar pa je, kot bomo videli v nadaljevanju, pripeljalo do velike politične krize, ki je imela vpliv na celotno Avstro-Ogrsko.

"Pridi sv. Duh in razsvetli avstrijske politike…" Na fotografiji notranjost cerkve sv. Duha na Dunaju, po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Foto: Rok Omahen

Pridi sv. Duh!
Kdo bi si mislil, da se za naslovom prispevka Pridi sv. Duh! skriva zgodba o političnem dogajanju v avstrijskem državnem zboru na Dunaju. Poglejmo si nekaj utrinkov iz življenja poslancev in morda bo bolj jasno, zakaj so se v tedniku Novice odločili za takšen naslov: "V dunajski zbornici poslancev vlada že dolgo časa največji nered. Liberalni in narodni Nemci sklenili so z nagajanjem prisiliti Badenija k odstopu, ker jih razžalil z jezikovnimi naredbami. Pri vsaki seji je kak škandal. Levica s kričanjem, samostojnimi praznimi predlogi, z zahtevanjem glasovanj po imenih onemogočuje vsako redno delovanje. Dogodki, ki se dogajajo v zbornici poslancev, so že v sramoto naši državi. Tudi v drugih državah se pripeti kak parlamentaren škandal, a stvar je z jednim dnem obravnana, pri nas pa že ti škandali cele tedne zadržujejo vsako redno delovanje. To delo pa uprizarjajo ljudje, katerim tudi na nemštvu ni dosti ležeče in kateri zlasti za nemškega kmeta še niso ničesar storili. Tako so preprečili sedaj z obstrukcijo, da se ne rešijo nekatere predloge, ki se tičejo podpore poškodovancem po toči."

Grof Kasimir Felix von Badeni (1846–1909) je bil avstrijski politik poljskega rodu in trinajsti predsednik vlade avstrijskega dela Dvojne monarhije (Cislajtanije). Na oblast je prišel konec septembra 1895, med njegove pomembnejše dosežke pa spadata reforma volilnega sistema (ženske sicer tudi po njej niso imele volilne pravice) in dokončanje davčne reforme.

Stavba avstrijskega parlamenta je bila dokončana v letu 1883. Foto: Rok Omahen

V nadaljevanju zapisa je mogoče opaziti dokaj negativen odnos do Judov, o čemer je bilo nekaj več besed zapisano tudi v prvem delu prispevka z naslovom Tržaški Slovenci in razmere v Kraljevini Italiji.

"Vodstvo vse te velike akcije imajo v rokah židovski liberalci, za katerimi stoji židovski kapital. Židom ni prav, da se je v zbornici poslancev osnovala večina, ki jim ne bode posebno naklonjena. Boje se, da se razmere tako zasučejo, da ne bodo več mogli z državo delati dobrih `gšeftov´. Zato pa radi židje onemogočili sedanji parlament in vlado. Jezikovne naredbe so samo lepa pretveza za obstrukcijo. Seveda za tiste liberalce, ki so voljeni na kmetih in v mestih, a so zgubili zadnji čas mnogo priljubljenosti, je sedaj ugoden čas, da se zopet prikupijo volilcem s tem, da se pokažejo odločne zagovornike in branitelje nemštva. V obstrukciji je pa še posebno lahko se pokazati, kajti tudi najpriprostejši poslanec se izmisli kak prazen predlog ter zahteva, da se prècej razpravlja. Če se prècej njegovi želji ne ustreže, pa kriči kot divji o nasilnosti. […] V nedeljo praznujemo velik praznik, ko je naš Odrešenik poslal apostolom sv. Duha, da jih je razsvetlil. [Binkošti ali praznik Sv. Duha se praznuje petdeseti dan po veliki noči, op, a.] Mi pri tej priliki prosimo Boga, da pošlje tudi avstrijskim narodom sv. Duha, da jih ne bode več motila slepa strast, temveč bodo mirno in dobro ves položaj presodili in se ne dali voditi od ljudij, ki jednako izsesavajo Nemce in Slovane. Pridi sv. Duh in razsvetli avstrijske politike v parlamentu in zunaj parlamenta, pa tudi vse avstrijske narode, da bodo spoznali spletke skupnega sovražnika in spoznavši svojo korist, podali si roke. Razmere sicer ne kažejo, da to spoznanje kmalu pride, a dogodkov tek pa mora odpreti prebivalstvu oči. Mi le prosimo sv. Duha, da se to kmalu zgodi."

Kaj bodo prinesle nove volitve?
Volitve v marcu 1897 so bile že izvedene po novem volilnem zakonu. Opaznejši sta bili krepitev vloge slovanskih narodov in precejšna politična razdrobljenost nemških strank. Novo vlado, zopet pod vodstvom grofa Badenija, je sestavljala pestra paleta koalicijskih strank, enako pa bi lahko trdili tudi za opozicijo. Ob tej priložnosti ne bomo šli preveč v podrobnosti, saj je bilo politično dogajanje konec 19. stoletja precej bolj razburljivo, kot bi si morda mislili. Med koalicijskimi strankami sta bila z največjim številom poslancev Poljski in Češki klub.

Notranjost avstrijskega parlamenta. Foto: Rok Omahen

"Po vsej Avstriji veje neka federalistična sapa. To je čisto naravno. Popolnoma jo je dogospodovala stranka, ki je bila glavna nositeljica centralistične ideje. Zgubila je celo Dunaj. Državi je s svojim vladanjem nakopala mnogo dolgov, podkopala srednje in malo kmetjstvo in obrt in zasejala nezadovoljnost mej [med, op. a.] avstrijske narode. Le naravno je, da se narodi žele znebiti vsega, kar je količkaj v zvezi z delovanjem te stranke. Očitno je, da hoče nova večina državni voz zapeljati v drugi tir. To je jasno povedala v adresi. Vse adrese ne bodemo navajali, ker je itak v velikem delu le neka parafraza prestolnega govora. Toda v odstavkih, ki se tičejo federalizma in deželne samouprave je pa znamenita, veliko jasnejša kot prestolni govor. Iz vse adrese se dobro vidi, da so nje sestavljalci dobro vedeli, kaj so hoteli in da so glavno besedo pri njej imeli Poljaki, Čehi in nemški konservativci. Odstavek glede federalistične preosnove države slove: Poslanska zbornica ima važne naloge. Ako naj zbornica, ustrezaje Najvišji želji Vašega Veličanstva, na mesto dolgotrajnih notranjih bojev mej raznimi narodnostmi avstrijskimi stopiti končno mir. Poslansko zbornico prešinja prepričanje, da se narodnostni mir doseže le potom mejsebojnega priznavanja zgodovinskih in prirojenih pravic avstrijskih narodov v vseh kraljestvih in deželah. Jamstvo za dosego tega visokega smotra je pravična izvršitev zakonito priznane ravnopravnosti vseh narodnosti v vsem javnem življenju, v uradih in v šolah, kakor varovanje zgodovinske samostojnosti in integritete kraljestev in dežel, ohranivši iste združujočo realno zvezo […] Ako se narodno vprašanje temeljito ne reši, se s federalizmom ne bode druzega doseglo, kakor da se narodni prepiri iz zbornice poslancev preneso v deželne zbore. V koroškem, štajerskem ali isterskem ali tržaškem deželnem zboru pač narodno sporazumljenje ne bode lažje mogoče, kakor v zbornici poslancev. Spominjajmo se samo le na burne prizore v isterskem ali tržaškem deželnem zboru, ko so slovanski poslanci bili prisiljeni ostaviti zbornico. Mi nismo načelni nasprotniki federalizma, a poprej se mora popolnoma jasno in določno zagotoviti narodno jednakopravnost. Dokler se to ne zgodi, je in ostane federalizem za Slovence nevarno dvorezno orožje."

Parlamentarizma devetnajstega stoletja sicer ne smemo enačiti s tistim, kot ga poznamo dandanes, saj je imel cesar (Franc Jožef) glavno besedo pri imenovanju ministrskih predsednikov kot tudi pri oblikovanju državne politike.

Sedanje dežele
"Neki dunajski nemškonarodni list šteje za strašen greh liberalcem, da niso odpravili sedanjih kronovin. S tem bi bili odtegnili federalizmu vsako podlago. To je resnica, a nemški liberalci so si mislili, da sedanje kronovine jako dobro služijo v ponemčevalne namene, kar se dobro vidi na Štajerskem, Koroškem, na Moravskem in v Šleziji."

Odzivi na jezikovne naredbe
Vlada grofa Badenija je razglasila jezikovne naredbe v začetku aprila 1897 najprej za Češko in pozneje, konec meseca, še za Moravsko. Jezikovne naredbe so določale "da mora v celem obsegu češkega kraljestva in moravske mejne grofije vsak državljan pori vsakem državnem urad dobiti svojo pravico v svojem lastnem jeziku". Vedeti moramo, da je bila najštevilčneje zastopana koalicijska stranka v Badenijevi vladi ravno Češki klub. Pri slovanskih narodih so bile jezikovne naredbe sprejete v glavnem kot pozitivne, saj so v njih videli priložnost tudi zase. Pričakovano pa so se zelo burno odzvali v nemških strankah, ki so kmalu tudi začeli obstrukcijo vlade.

O jezikovnih naredbah za Češko in Moravsko se je razpravljajo tudi na seji ljubljanskega občinskega odbora. Foto: Rok Omahen

"Mi smo večkrat naglašali, da v narodnih ozirih krščanski socijalisti niso povse pravični. To se kaže tudi glede jezikovnih naredb. Pri tem se je pa še nekaj čudnega pokazalo, da Reichspost, ki je glasilo bolje katoliške frakcije te stranke, huje zabavlja proti jezikovnim naredbam in Slovanom, nego drugi protisemitski listi. Ker so urednik in sodelavci tega lista samo dobri katoliški možje, je vidno iz tega, da iz tega še ne sledi, da je v narodnem oziru pravičen, kjer je dober katoličan. V državnem zboru pa krščanski socijalisti igrajo čudne vloge. Scheicher je oštro nastopil proti jezikovnim naredbam in je zaradi tega prišel še pri nemških liberalcih v dobro ime, drugi krščanski socijalisti so pa boljše vzdržljivi in zlasti obstrukcije ne podpirajo. Vidi se jim, da si nočejo spriditi popolnoma dobrih razmer z vlado, pa tudi ne s konservativnimi strankami, ko bi le kedaj bilo treba njih pomoči. Vladi delajo opozicijo, a le navidezno. Podobna je mladočeški opoziciji lanskega leta. Govorili so proti vladi, a če je bilo vladi treba podpore, so jej pa naklonili. Marsikatero predlogo bi Mladočehi lani lahko zavrgli, pa je vladi na ljubo niso. Ker so njih glasovi odločevali, so pa iz zbornice toliko svojcev odpravili, da je bila vlada gotova večine. Tako sedaj delajo krščanski socijalisti."

Josef Scheicher (1842–1924) je bil avstrijski katoliški duhovnik in politik. Po končani gimnaziji v Gradcu je študiral na Dunaju ter doktoriral iz teologije. Politično pot je začel v deželnem zboru Spodnje Avstrije v St. Pöltnu, nadaljeval pa v dunajskem državnem zboru. Pokopan je na dunajskem osrednjem pokopališču (Zentralfriedhof).

Kaj bode sedaj?
"To vsi ugibljejo. Toliko je gotovo, da vlada jezikovnih prememb drugače ne prekliče, ako se Čehi in Nemci sami drugače sporazumijo. Čehi so pripravljeni na vsako spravo z Nemci, ki bi se opirala na popolno jednakopravnost obeh narodnosti, Nemci bi pa povsod samo kake predpravice radi rešili, zato je sporazumljenje nemogoče. Radovedni smo, kako si bode Badeni pomagal."

Obstrukcija je v praksi pomenila bistveno oteženo delo vlade, zamujanje pri različnih izplačilih in sprejemanju proračunov ter podobno. Ministrski predsednik Badeni se je sicer lahko skliceval na 14. člen temeljnega zakona o državnem zastopu, ki je omogočal sprejemanje zakonov brez sklica državnega zbora, predviden za izredne razmere. Razmere so postajale z dneva v dan bolj napete, saj nobena stran ni želela popustiti.

Stavba dunajske univerze. Foto: Rok Omahen

Kranjski politiki o jezikovnih uredbah
"Občinski svet ljubljanski je v svoji zadnji seji na predlog občinskega odbornika g. dr. Majarona sprejel ednoglasno naslednjo resolucijo: 'Občinski svet deželnega stolnega mesta Ljubljane pozdravlja jezikovne naredbe, zadnji čas izdane za Češko in Moravsko, kot prepotrebno in v državnih osnovnih zakonih utemeljeno delno izvršenje jezikovne in narodne jednakopravnosti ter izreka nado, da bode visoka vlada čim preje na ednak način in vsaj v toliki meri zagotovila slovensko uradovanje v deželah, koder prebivajo Slovenci.' Predlagatelj je dobro utemeljil resolucijo, pred vsem poudarjaje solidarnost slovenskega s češkim narodom. — Koraku, katerega je prva storila bela Ljubljana, slede naj ostale slovenske občine, ki naj istim potom izrazijo svoje zahteve."

Po padcu Badenijeve vlade je krmilo prevzel baron Paul Gautsch. Na sliki istoimenski parnik. Hrani muzej Gallerion v Novigradu. Foto: Rok Omahen

Danilo Majaron, rojen 1859 v Borovnici, umrl 1931 na Bledu, je bil slovenski pravnik in politik. V javnem življenju si je prizadeval za splošen razvoj slovenskega prebivalstva, med drugim je podpiral ustanovitev slovenske univerze, kar pa se ni zgodilo v času Avstro-Ogrske. Univerza v Ljubljani (v tistem času Univerza kralja Aleksandra Prvega) mu je leta 1929, ob 10. obletnici ustanovitve kot prvemu podelila častni doktorat.

Padec Badenijeve vlade
Konec novembra 1897 je padla Badenijeva vlada. Njegovo mesto je zasedel baron Paul Gautsch von Frankenthurn (1851–1918), čigar ime je nosil tudi poznejši avstro-ogrski parnik Baron Gautsch, ki je plul na relaciji Kotor-Trst in nesrečno potonil pred Puljem, pri čemer je umrlo 147 ljudi. Tudi vlada barona Gautscha ni dolgo zdržala na oblasti – vsega tri mesece in nekaj dni. Gautsch je v času svoje kratke vlade napravil revizijo jezikovnih naredb, s katero pa nihče ni bil zadovoljen, zato je naslednji dan ponudil svoj odstop. Tri dni pozneje (na začetku marca 1898) je cesar Franc Jožef (1830–1916) že imenoval njegovega naslednika; to je bil grof Franz Thun-Hohenstein (1847–1916).

Dunajski župan Karl Lueger. Foto: Rok Omahen

Šolska reforma v senci jezikovnih naredb
Predlog šolske reforme, ki ga je v tistem času predstavil Alfred Ebenhoch (1855–1912), avstrijski katoliški politik in pravnik, je odmeval po monarhiji, kljub vsemu pa so ga jezikovne naredbe povsem zasenčile. Ebenhoch je študiral je na univerzi v Pragi in v Innsbrucku ter doktoriral iz prava. Med letoma 1895 in 1908 je bil deželni glavar Zgornje Avstrije (sedež v Linzu), v času von Beckove vlade pa je leto dni služboval kot avstrijski kmetijski minister. Bil je eden od ustanoviteljev katoliške ljudske stranke, ki je nastala po odhodu štiriindvajsetih poslancev iz nemško-konservativne frakcije v Hohenwartovem klubu. Tam je prišlo do nesoglasij že zaradi sprejemanja proračuna v letu 1895, pozneje zaradi različnih stališč glede celjskega gimnazijskega vprašanja, ne nazadnje pa je do dokončnega razkola prišlo po ne imenovanju Karla Luegerja (1844–1910) za dunajskega župana.

"Proti Ebenhochovem šolskem predlogu se oglašajo v vseh kronovinah razna učiteljska društva, pa tudi linška trgovska zbornica se je izrekla proti njemu. Sicer pa dosedaj nemški liberalci še niso začeli nobene večje agitacije proti premembi šolskega zakona v katoliškem smislu. Sedaj jezikovne naredbe obračajo nase vso pozornost in se za Ebenhochov predlog nimajo časa brigati. Seveda vse drugače vpitje bi pa bilo proti poklerikaljenju šole, da sedaj niso jezikovne naredbe na dnevnem redu."

Ebenhochov šolski predlog
Ebenhochovo šolsko reformo so štajerskim bralcem predstavili v mariborskem katoliško-konservativnem tedniku Slovenski gospodar, ki je izhajal med letoma 1867 in 1941 in je bil namenjen predvsem podeželskim ljudem. Predlog je bil sorazmerno dobro sprejet, saj je predvideval vzgojo otrok v ponižnosti do Boga in cesarja, kar je bilo v skladu z vrednotami časa.

"Kakor jezikovna naredba za Češko in Moravsko, tako je napravil šolski predlog dr. Ebenhocha velik vihar pri vseh nevernežih. Ker se je o tem predlogu že veliko pisarilo, naj tudi Slovenski Gospodar o tem predlogu nekaj besedic spregovori. Kaj hoče dr. Ebenhoch?
1. O šolskih zadevah naj imajo v prihodnje več pravice deželni zbori, kakor so jih imeli do zdaj. Dr. Ebenhoch sodi, da so razmere po raznih deželah naše države kaj različne. Drugačne so razmere na Češkem in drugačne zopet v Dalmaciji; drugačne so razmere po mestih in zopet drugačne po kmetih. Kako vzdihuje marsikatera mati v mestu, če mora njen otroček v šolo iti med tem, ko nekoliko brije po ulicah ali če dežuje ali sneži! Naj poskušajo te razvajene mestne otroke skozi eno ali dve uri daleč v šolo pošiljati, kakor morajo kmečki otroci mnogokrat tako silno daleč v šolo hoditi! Kmečkim starišem se torej ne sme zameriti, če tirjajo spremembo šolske postave, kakor ravno njim ugaja. To pa zamorejo lažje prav razsoditi deželni zbori za posamezne dežele, kakor pa državni zbor za celo cesarstvo. Mi Slovenci se ne bi ustavljali, da se v tem obziru deželnim zborom zares podeli večja pravica v šolskih zadevah, če se ne bi po vsej pravici morali bati ene stvari. Bojimo se po pravici, da bodo po tistih deželah, koder so Slovenci v manjšini, nas še hujše ponemčevali, kakor do zdaj. Mi bi mogli dr. Ebenhoch-ov šolski predlog podpirati le v tem slučaju, če se po posebnem državnem zakonu zagotovi, da se zamorejo otroci izgojevati edino le v materinem jeziku. Zraven bi se moralo nam dati zakonito zagotovilo, da se bodo otroci tudi po tistih občinah v materinem jeziku podučevali, kjer so v manjšini proti nemškim otrokom. Če se nam da to dvojno zagotovilo, lahko podpiramo dr. Ebenhoch-ov predlog.
2. Namen tega šolskega predloga je nadalje ta, da se otroci izrejajo v veri svojih starišev in v pokorščini proti postavnim oblastvom. Kako imenitna je ta zahteva, pač vsakdo lahko sprevidi, posebno današnje dni, ko je liberalizem mnogoterim ljudem zmešal glave. Ljudje, ki se niso v mladosti privadili strahu božjega, so na ravni poti k socijalnim demokratom in raznim prekucuhom [prevratnikom, op. a.].
3. Otroci naj bi se po tem šolskem predlogu naučili predmetov, katere bodo potrebovali za prihodnje življenje. Teh stvarij naj se prav dobro naučijo, ne pa rečij, katere kmalu pozabijo, ko so šolo zapustili.
4. Stroški za šolo naj ne pokončajo popolnoma ljudskega premoženja. Šolski stroški so že dosegli grozno visočino in še rastejo od leta do leta. — Deželni zbor štajarski je v zadnjem zasedanju sicer pripoznal, da se morajo zboljšati dohodki učiteljev. Toda ker bo to zboljšanje prizadjalo veliko novih bremen, naj deželni odbor preiskuje, kako bi se to zboljšanje učiteljske plače izvršilo, da bi manjših in srednjih posestnikov prehudo ne zadelo. Kakor kmeti, tako čutijo tudi obrtniki po mestih in trgih silno težo vedno rastočih davkov. Po vsej pravici poprašujejo kmeti in obrtniki: Kedaj pa pridemo mi na vrsto? Kedaj se bodo pa nam zboljšali dohodki ali vsaj znižali davki in stroški? Nikar ne mislimo, da je ona šola najboljša, ki je najdražja. To namerava dr. Ebenhoch-ov šolski predlog in zavoljo tega toliko napadov na katoliško stranko, ki ga je podpisala! Če se nam Slovencem zagotovi, da se bo slovenska mladina podučevala v slovenskem jeziku, bomo z veselim srcem podpirali ta postavni načrt."

Pred 153 leti in enim dnevom je avstrijsko mornarico k zmagi popeljal kontraadmiral (po zmagi viceadmiral) Wilhelm von Tegetthoff. Hrani muzej Gallerion v Novigradu. Foto: Rok Omahen

Politična ureditev Avstrije
Država se je do leta 1804 imenovala Habsburška monarhija, naslednjih triinšestdeset let, do leta 1867, pa Avstrijsko cesarstvo. Ravno včeraj je dokaj potihoma šla mimo obletnica pomorske bitke pri Visu, ki je potekala 20. julija 1866. V njej je sicer bistveno šibkejša avstrijska mornarica pod vodstvom v Mariboru rojenega admirala Wilhelma von Tegetthoffa (1827–1871) premagala italijansko mornarico. Avstrijsko-pruska vojna se je sicer končala z avstrijskim porazom; poleg teritorialnih sprememb v korist zmagovalcev je bil oslabljeni dunajski dvor prisiljen v kompromis z Madžari, ki so si že predtem prizadevali za večjo veljavo znotraj cesarstva. V letu 1867 so dosegli personalno unijo v odnosu z Dunajem, kar je pomenilo, da je Budimpešta postala enakovredna Dunaju – država je postala dualistična oz. dvojna monarhija. Po ustavnih spremembah v istem letu se je Avstrijsko cesarstvo preimenovalo v Avstro-Ogrsko, ki je v taki obliki ostalo do konca I. svetovne vojne leta 1918.

Razmere v ogrskem delu monarhije
Obstrukcija vlade je povzročila precej težav tudi v odnosih med Dunajem in Budimpešto. Ravno v tem času je bilo treba obnoviti nagodbo z Ogrsko, kar je bilo že v idealnih razmerah, ko je državni zbor deloval normalno, svojevrsten podvig. Čeprav sta bili državni polovici enakopravni, to še zdaleč ni pomenilo, da je Ogrska plačevala enako kot Avstrija. "Kvotni deputaciji se nista mogli sporazumeti o donesku obeh državnih polovic k skupnim državnim troškom. Avstrijska deputacija je zahtevala, da se uravna razmerje po številu prebivalstva. Naša državna polovica bi potem plačala 58, ogerska pa 42%. Madjari so pa hoteli, da pri sedanjem razmerju ostane. Vladi se tudi ne moreta sporazumeti. Avstrijska zahteva, da Ogri plačajo vsaj 36%, ogerska pa pravi, da večjega doneska, kakor ga je plačevala, Ogerska prevzeti ne more. Najbrž vlada naposled Ogrom odjenja [popusti, op. a.]. Seveda se ne ve, kaj potem poreče drž. zbor."

Spomenik padlim saškim vojakov, ki so se bojevali na avstrijski strani v vojni proti Prusiji 1866, stoji na dunajskem osrednjem pokopališču. Foto: Rok Omahen

"Pogodba z Ogersko. Naš ministerski predsednik grof Badeni je bil v Budimpešti, da se je pogajal glede kvote z ogersko vlado. Doseglo se ni nobeno sporazumljenje, ker Madjari nočejo več plačevati, nego so plačevali doslej. Avstrijska vlada je stvari lotila se s napačne strani. Pri vžitninskem davku [krajevni davek od prodaje tržnega blaga, op. a.], bančnem vprašanju itd. je dovolila Ogrom vse mogoče ugodnosti nadejajoč se, da bodo potem Ogri odjenjali. Ogri so že izbili iz pogajanj take koristi, da bodo na dobičku, ko bi se jim kvota tudi za 5 ali 6 % povišala. Kakor sedaj stvari stoje, bode morala kvoto krona določiti za jedno leto. Ostala pogodba se baje začasno podaljša na dve leti. Sicer je pa popolnoma vse jedno, če sta si vladi glede kvote sedaj sporazumeli ali ne, kajti dokler vladajo v avstrijskem državnem zboru sedanje razmere, bi državni zbor pogodbo z Ogersko ne rešil."

Eden izmed vhodov na dunajsko osrednje pokopališče. Foto: Rok Omahen

Pozneje se je finančnemu ministru Leonu vitezu von Bilinskemu (1846–1923) uspelo dogovoriti z Madžari za začasno podaljšanje starih nagodbenih določil.

Hrvati pod Ogrsko
"Volitve na Hrvaškem so za opozicijo še dosti ugodno izpale. Voljenih je 29 opozicijonalcev in 58 vladnih privržencev. Vlada ima še vedno veliko večino, a vendar more opozicija biti zadovoljna, če se pomisli, da je v prejšnjem deželnem zboru imela le 12 poslancev. Volitve so očitno pokazale, da narod začenja spoznavati škodljivost sedanje vladne politike. Trije opozicijski poslanci bi bili še več voljeni, da so se glasovi pravično šteli. Vlada je grozno pritiskala. Vsled tega je bilo več izgredov. V Bošnjakovcih je pri volitvah bilo tudi 28 ubitih. Na vse kraje so bili ob volitvah razposlali vojakov. Mnogo zaradi raznih stvari obsojenih kmetov je moralo dan pred volitvami v zapor, da niso mogli voliti. Več so jih pa pred volitvami pod raznimi pretvezami zaprli. Vzlic temu pa lahko rečemo, da je iz volitev razvidna prav obsodba Khuen-Hedervaryjevega vladnega sistema."

Budimpešta je bila glavno mesto ogrskega dela monarhije. Foto: Rok Omahen

Grof Károly Khuen-Héderváry (1849–1918) je bil ogrski politik in hrvaški ban med letoma 1883 in 1903. Znan je bil po svojih madžarsko-nacionalnih stališčih, kar je na koncu privedlo do upora ljudstva in njegovo odstavitev v letu 1903. Hrvatom se je zameril predvsem z uvajanjem madžarskih napisov in madžarskega jezika v upravne zadeve, kar je bilo v nasprotju s hrvaško-ogrsko nagodbo iz leta 1868.

Še nekaj novic iz avstrijskega dela monarhije
"Predsednik koroški Schmied-Zabierow [Franz vitez von Schmidt-Zabierov, 1826 – 1899, op. a.] slavi letos svojo uradniško petindvajsetletnico in potem pa pojde v pokoj. Na njegovo mesto pride baje grof Goess, predsednik v Bukovini [danes del Romunije in Ukrajine, op. a.], ki je kot dvorni svetnik služboval na Koroškem. Slovencem ni bil nikdar prijazen." Slovenci na Koroškem so si lahko oddahnili, saj je bil Leopold von Goëss (1848–1922) imenovan za upravitelja Trsta in primorskih dežel. Goëss je bil sicer rojen na Štajerskem, natančneje v Gradcu, umrl pa je v Žrelcu (Ebenthal) na Koroškem. Na mesto koroškega deželnega glavarja je bil namesto Schmidta-Zabierova imenovan Otto Frayd von Fraydenegg-Monzello (1851–1939).

Stavba avstrijske kreditne ustanove Bodencredit (Allgemeine Bodencreditanstalt) na Dunaju. Foto: Rok Omahen

O uradniških plačah
"Glede rešitve vprašanja o uredbi plač diurnistom (pomočnim uradnikom) [uslužbenec, pisar, ki je plačan na dan, dnevničar, op. a.] so se baje v ministerstvu že sporazumeli. Sedaj se pripravlja dotična predloga. Ustanovi se posebni penzijski fond, h kateremu pristopiti bo vsak diurnist obligatorično obvezan. Pravico do pokojnine imajo oni, ki so služili že 10 let. Najmanjša penzija znaša 120 gld, najvišja 350 gld. Za pisarniška uradna mesta imajo diurnisti pred drugimi prosilci - razun certificiranih podčastnikov - prednost. Če diurnist zboli, dobi tri mesece cèlo ali pa reducirano dnevščino. Odpusti se diurnist še le, če več kakor 6 mesecev bolan. Najmanja dnevščina znaša za Dunaj 1 gld. za province 80 kr. [krajcar, stoti del goldinarja, op. a.] Dosedanja 14dnevna odpoved se je podaljšala na en mesec. Upati je, da bode poslanska zbornica to prav mačehovsko uredbo vprašanja diurnistov znatno zboljšala tem v prid."

Historične vrednosti denarja (1897 – današnji čas)
1 krona (Avstro-Ogrska) – 5,25 evra
1 goldinar (Avstro-Ogrska) – 10,5 evra
Današnje vrednosti so informativne narave in so za lažjo ponazoritev ter lahko odstopajo od realnih vrednosti.
Okrajšave:
gld. / gold. – goldinar (nem. Gulden, madž. forint, lat. florin).
kr. – krajcar (nem. Kreuzer, madž. krajczár)
K. – krona (nem. Krone, madž. korona)
v. / vin. (h) – vinar / heler (nem. Heller, madž. fillér)
Krmilo države je bilo v rokah cesarja Franca Jožefa. Hrani muzej Franca Ferdinanda v Artstettnu. Foto: Rok Omahen

Glavni dobitek prodal
"Neki dunajski postrešček je bil že več let član nekega društva za srečke. Vsake tri leta se porazdele srečke mej člane. To leto je dobil postrešček eno Bodencredit-srečko [srečka avstrijske kreditne ustanove, op. a.]. Bil je pa dolžan nekemu krčmarju par goldinarjev. Ta ga je vedno tirjal, da naj plača dolg. Pogodila sta se, da je krčmar kupil od njega srečko. Nekaj dni potem zadene krčmar na kupljeno srečko glavni dobitek 50.000 gld. Krčmar si je kupil hišo, postreščeku pa kateremu se kar meša vsled tega dogodka, ni dal niti krajcarja."

Koliko se je pokadilo tobaka v Avstriji l. 1896
"Lansko leto pokadilo se je tobaka vsake vrste za 93.205 869 gld. to je za 3.540 537 gld. več ko l. 1895. Med raznimi deželami je na prvem mestu Češka s 25.296 772 gld., Dolnja Avstrija s 25.081 677 gld., zadnja Galicija s 12.046 356 gld. Največ se je pokadilo 'dram' po ½ kr., namreč okrog 1.109 milijonov, kratkih smodk [cigar, op. a.] po 2½ kr. okrog 516 milijonov šport cigaret po 1 kr. 417 milijonov. Portorik se je pokadilo 209 milijonov, sultan-cigaret 208 milijonov, trabuko-smodk 41 in pol milijona, britanik 37 milijonov. Vsega vkup pokadilo se je 1.244 milijonov smodk in 1.995 milijonov smodčic [cigaret, op. a.]."

Stavba nekdanje obrtne šole v Ljubljani, danes sedež Arhiva Republike Slovenije. Foto: Rok Omahen

Popolnitev obrtne šole
"V Ljubljani imamo obrtno strokovno šolo, ki dobro uspeva. Govori se, da se na njej osnuje mehanično tehnični oddelek in tako zavod povzdigne. Po našem mnenju bi bil posebno potreben tudi stavbeni oddelek. Sedaj smo v stavbinskih stvareh jako odvisni od tujcev. Osnova tacega oddelka, bi ne bila težavna, ker se na tacih šolah mnogi predmeti skupno uče za razne oddelke."

Oblast se je v tem času ukvarjala tudi z reorganizacijo sodišč. S čim vse pa so se ukvarjali sodniki na koncu 19. stoletja, s kakšnimi primeri so se spoprijemali in ne nazadnje kakšne kazni so znali prisoditi obsojencem. Vse to in še mnogo več pa v prispevku čez štirinajst dni, ko bomo nekaj vrstic namenili dogodkom, ki jih dandanes uvrščamo v kategorijo črne kronike.