Srednje velika razstava, ki je prva retrospektivna razstava tega ameriškega slikarja v Avstriji, bo odprta do 30. junija. Obsega 46 Rothkovih slik, zasnovana je kronološko in postavljena v štiri dvorane dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja. Kuriral jo je Jasper Sharp, slike so prispevali številni muzeji iz ZDA in Evrope, nekaj jih je tudi iz zasebnih zbirk, predvsem družine Rothko, njegove hčere Kate in sina Christopherja, ki je najbolj zaslužen za to, da je razstava postavljena prav v dunajski muzej. Christopher Rothko je pomagal tudi pri kuriranju razstave in tako komentiral postavitev na Dunaju: “Ko gledam očetove slike tukaj in čutim vso zgodovino umetnosti, na katero se je oče ves čas nanašal in ki jo je pogosto raziskoval, jih vidim drugače, na novo, ker še nikoli niso bile v tem kontekstu. Čutim to zgodovino, čutim Tintoretta, Rembranta, čutim vse te slikarje in seveda umetniška dela antike. Vse to, kar prodira tudi v očetove slike.”

Razstava, ki posebej izpostavlja vplive določenih mest v Evropi, predvsem v Italiji, na razvoj Rothkovega sloga, obiskovalcu predstavlja vse faze umetnikovega ustvarjanja: od zgodnjega, figurativnega slikarstva iz tridesetih let prek prehodne, protoabstraktne faze desetletje pozneje, vse do prelomnega, abstraktnega slikarskega obdobja iz petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja, po katerem je Rothko danes najbolj poznan in cenjen. Kurator Jasper Sharp pravi, da je prikazal “umetnikovo celotno ustvarjalno pot v bolj zgoščeni obliki; slike iz skoraj štirih desetletij, od figurativnih do abstraktnih del. Priprave na razstavo smo začeli pred tremi leti in pol. Šlo je za dolg proces, narediš dva koraka naprej in hkrati enega nazaj in spet dva naprej in enega nazaj, ampak z razstavo smo izjemno zadovoljni.”

Mark Rothko, ki je bil rojen v Sovjetski zvezi v začetku 20. stoletja kot Marcus Rotkowitz, danes pripada ameriškemu slikarskemu gibanju abstraktni ekspresionizem, čeprav se je sam vedno distanciral od umetnostnozgodovinskih opredelitev. Dejstvo je, da njegova dela na samosvoj način korenspondirajo s tradicijo zahodne umetnosti. Nanj je na primer vplivala notranja svetloba, značilna za Rembrantove slike, pa tudi nekatera Matissova dela. Rothko torej ni bil avantgardist, ki bi se trudil pretrgati vezi s tradicijo, nasprotno, na slikah je izražal dialog z njo in tistim, kar je bilo v zahodni umetnosti navzoče od njenega nastanka: s svetim, tragičnim, spiritualnim … Še več, njegove stvaritve skušajo tako kot glasba izraziti neizrekljivo, ugotavlja Christopher Rothko v uvodu h knjigi Umetnikova realnost. Sam Rothko pa v njej zapiše še bolj povedno misel, da imata tako umetnost kot filozofija svoj čas in "delna resnica vsake dobe se razlikuje od resnic drugih dob, umetnik pa se mora tako kot filozof prilagajati večnosti oziroma vsem posebnostim trenutka". Prav to je ne le bistvo Rothkove dunajske razstave, temveč skoraj vseh njegovih slik. Ob razstavi so pripravili še spremljevalni program s pogovori, predavanji, vodenimi ogledi in koncertoma skladbe Rothko Chapel Mortona Feldmana.